Tiskane izdaje
Težava TV-serij, ki postanejo kultne, ki torej navdušijo občinstvo in kritike, je, da morajo z naslednjo sezono upravičiti svoj sloves. Če je bila prva sezona Pravega detektiva produkcijskega kolosa HBO velik praznik za ljubitelje kvalitetne televizije, jih je nedavno končana druga sezona pustila precej hladne.
Prva sezona Pravega detektiva je imela – vsaj do spornega konca – vse značilnosti, ki privlačijo sodobnega televizijskega gledalca. Matthew McConaughey kot zapiti in resignirani detektiv Rust Cohle je postal še eden od intrigantnih sodobnih junakov, ki pritegnejo s cinizmom, avtodestruktivnostjo, duhovitostjo in nenavadnimi filozofskimi uvidi. S hudomušnim, vitalističnim in kompromisarskim Woodyjem Harrelsonom kot Martinom Hartom sta ustvarila izjemen detektivski par.
Nic Pizzolatto, kreator serije, ki je s prvo sezono Detektiva postal eno najbolj vročih imen v ameriški zabavni industriji, je ta dva detektiva postavil v Louisiano, devastirano ameriško državo – torej v kraj, ki ga v popularnih kulturnih produktih ne najdemo pogosto, še manj smo seznanjeni z njegovo revščino, brezposelnostjo in kriminalom.
Če je avtor v prvi sezoni postopno gradil mračen in zapleten politični kontekst zločinov, je razočaral s površnim in hitrim koncem, ko je za vso grozo kriv psihično moten morilec, Cohle pa v zadnjem krvavem spopadu mimogrede najde še smisel življenja.
Eksistencialna teža
O drugi sezoni Pravega detektiva, ki se je začela sredi junija in končala v začetku avgusta, lahko rečemo nasprotno, da se je začela precej neobetavno, a s koncem nekoliko popravila prvi vtis. Pravi detektiv je antologijska serija, ki z vsako sezono prinese novo zgodbo novih junakov (odigrajo jih velika zvezdniška imena), novega režiserja in novo prizorišče. Edina vez s prejšnjo sezono je torej njen ustvarjalec in glavni scenarist Pizzolatto, ki je letos postregel z zgodbo štirih osrednjih likov v izmišljenem kalifornijskem mestu Vinci.
Umor mestnega izvajalca projektov Bena Caspereja združi tri policijske preiskovalce: Raya Velcora (Colin Farrell), Antigone ali Ani Bezzerides (Rachel McAdams) in Paula Woodrugha (Taylor Kitsch), ki prihajajo z različnih policijskih oddelkov s širšega območja Los Angelesa, njihova naloga pa je razrešiti zločin, in hkrati pridejo do dna sumom zveznih oblasti o mestni korupciji, povezani z načrtovano gradnjo železnice.
Frank Semyon (Vince Vaughn) je gangster, ki je investiral milijone v ta projekt, da bi končno legaliziral svoje kriminalne posle. Ko se pokaže, da Caspere ni nikjer zapisal njegove večmilijonske investicije in je njegovo premoženje izgubljeno, hoče tudi Frank priti spletki do dna ter se maščevati za prevaro.
Eden glavnih očitkov seriji, ki se spogleduje s filmom noir in tako imenovanimi trdimi detektivskimi romani, je, da postavi v ospredje obupane in travmatizirane junake. Detektiv Velcoro, ki je pred leti umoril dozdevnega posiljevalca svoje zdaj že nekdanje žene, je zdaj le še senca samega sebe. Ne zna nadzorovati svojih izbruhov jeze, vsa njegova eksistenca je usmerjena v samodestrukcijo, v alkohol in droge.
Pri tem le stežka najde vez s sinom, o katerem ne ve, ali je njegov ali potomec posiljevalca.
Ani, detektivka iz šerifovega urada, je podobno zlomljen subjekt: ni sposobna navezati trajnih stikov z moškimi, rada pije, kadi itd. Seveda se izkaže, da je tudi njena asocialnost povezana z otroškimi travmami, ko je živela v hipijevski komuni, iz katere so ji ostali grozni spomini in zamera do očeta, ki je ni ubranil pred pedofilsko zlorabo.
Klišeji, orgije in plusi
Ko Velcoru zdravnik v eni od epizod reče, da ni problema, če si človek sem in tja privošči kakšno pregreho, se zaplete, ko si privošči prav vse, ki so na voljo, in gledalec si zaželi, da bi to modrost upošteval sam ustvarjalec serije. Ni problem, če imaš enega ali dva eksistencialno strta junaka, a to, da so prav vsi nosilni liki tako poškodovani, deluje naravnost farsično.
Na ravni kriminalnega zapleta serija lepo preplete dvajset let star umor in sodobna mafijsko-politična mešetarjenja v industrijskem mestu, a po drugi strani večkrat privoli v predvidljive rešitve. Tako smo lahko pričakovali, da se bosta v svoji brezizhodnosti našla Velcaro in Ani. Precej klišejska je tudi ilustracija skvarjenosti mestnih veljakov.
Med bolj zanimive poteze znotraj detektivskega žanra sodijo strelski obračuni, še posebej tisti, v katerih se glavni junaki soočijo z mehiško mafijo in komaj preživijo vsesplošen in dolge minute trajajoč ulični masaker.
Prav tako je Pizzolattu uspelo ublažiti nekaj odvečnega patosa s koncem, čeprav je ta seveda dokaj pesimističen. Moški del zvezdniške zasedbe umre, medtem ko mreža korumpiranih politikov in mestnih uradnikov nadaljuje svoje mafijske posle. A kreator serije tokrat stavi na žensko moč. Obe junakinji, Ani in Jordan, namreč pobegneta v Venezuelo.
Nekateri kritiki v tej ženski navezi prepoznavajo lep feministični konec zgodbe, ki so jo doslej obvladovali moški. Prav tako si bomo letošnjega Detektiva zapomnili po glasbeni spremljavi – njen avtor je T Bone Burnett, v napovedni špici kraljuje Leonard Cohen s pesmijo Nevermind, odkritje serije pa je kantavtorica Lera Lynn, še posebej s skladbo My Least Favorite Life.
Če strnemo, druga izdaja kultne serije priča predvsem to, da scenaristična pretencioznost in čezmeren eksistencialni patos največkrat spodletita. Poanta o zgrešenosti ustroja sveta bi delovala veliko bolj prepričljivo, če bi se avtor jemal malce manj resno in v brezizhodno temino življenja spustil vsaj kakšen žarek ironije.
