Tiskane izdaje
Kulturne industrije, ki so uvrščene v koalicijsko pogodbo med temeljne ukrepe nove vlade na področju kulturne politike, prav tako pa v NPK, so že nekaj časa modni termin, njihovo razumevanje pa je pogosto površno in netočno.
V koalicijski pogodbi pod točko Ustvarjalna Slovenija piše, da je »s poudarkom na potencialnih kreativnih in kulturnih industrijah potrebno nadgraditi kulturno dediščino in umetniško tradicijo.« Koalicija se je zavezala, da bo »s kombinacijo izobraževalnega sistema, inovativnosti in novih oblik kolektivnega dela spodbujala kreativne discipline.«
V teh splošnih besedah si ne moremo predstavljati prav veliko. Pojasnilo je bilo obširneje na odboru za kulturo, na katerem se je sedanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar predstavila pred imenovanjem nove vlade. Takrat je povedala, da bi se »za uveljavljanje in internacionalizacijo slovenskih blagovnih znamk morali nasloniti na znanja, ki smo jih nekoč imeli, to je oblikovanje v lesu, keramiki, kamnu, slami, čipkah. Imamo dolgo in kakovostno tradicijo izdelave smuči, rezbarstva, podobarstva, pasarstva, ilustracije, steklarstva, keramike.«
V področje je vpletla tudi kulturno dediščino, ki naj bi jo bilo treba bolj povezati s turistično ponudbo. »Skoraj vse dosedanje analize so pokazale Slovenijo kot butično deželo z velikimi možnostmi na področju zdraviliškega turizma, eko kmetovanja, pohodništva.«
Kulturne industrije je ministrica povezala s prepoznavanjem »lastnih blagovnih in tržnih znamk ter starih obrti«, s čimer bi »obogatili različne ponudbe, zagotovili prepotrebna nova delovna mesta, povečali gospodarsko rast in prispevali k splošni blaginji prebivalstva.« Po njenem bi morali »revitalizirati in nuditi podporo tradicionalnim rokodelskim znanjem in veščinam.«
So tradicionalna rokodelska znanja, zdraviliški turizem, eko kmetovanje, pohodništvo del kulturnih industrij? So kulturne industrije povezovanje kulturne dediščine s turistično ponudbo? Kaj ima z njimi oblikovanje v lesu, keramiki, kamnu, slami, čipkah?
Kulturne – kreativne industrije
Za utemeljitelja velja ameriški sociolog in ekonomist Richard Florida, ki je leta 2002 izdal knjigo Vzpon kreativnega razreda. A že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil v Evropi opazen trend revitalizacije opuščenih industrijskih in vojaških objektov. Pri nas se je zgodila spontana zasedba vojašnic na Metelkovi v Ljubljani, v Mariboru in kasneje Tovarne Rog, ki so jih naselili umetniki in ustvarjalci.
V Veliki Britaniji so se posvetili regeneraciji opustelih urbanih in ruralnih okolij, ki so nastala s preselitvijo industrijske proizvodnje in razvojnih oddelkov podjetij na tako imenovani globalni jug. Takrat pred dvemi desetletji je pri Otočanih tudi nastal termin kulturnih in kretivnih industrij, ki so ga od Britancev prevzele in posvojile mednarodne institucije, kot sta Unctad in Unesco.
Združeni narodi so 2008 v poročilu zapisali: »Kreativna ekonomija ima potencial, da ustvarja dohodke in nova delovna mesta ter hkrati promovira družbene inkluzivnosti, kulturne diverzitete in človeški razvoj.« Leto 2009 je bilo evropsko leto kreativnosti, kar je v praksi pomenilo namenjanje velikih proračunov projektom, ki so vsebovali »dokazano« kreativnost.
In v svoje programe jih je vnesla Evropska unija, ki jih je leta 2010 definirala v Zeleni knjigi. V njej so kulturne industrije oznaka za dejavnosti, ki so neposredno povezane z umetnostjo: poleg tradicionalnih umetnostnih področij sodijo mednje še film, DVD in video, televizija in radio, videoigre, novi mediji, glasba, knjige in tisk. Kreativne industrije pa vključujejo tudi tista področja, ki imajo kulturno razsežnost, čeprav so njihovi rezultati po večini funkcionalni; to so arhitektura, oblikovanje, grafično in modno oblikovanje ter oglaševanje.
V podporo ekonomiji
Kulturne in kreativne industrije so tako postale del mreženja ekonomij, ki potrebujejo različne oblike ustvarjalnih servisov od oblikovanja, glasbenih podlag (recimo za reklame), videa in internetnega oblikovanja oziroma programiranja. Če želijo imeti podjetja svoje izdelke zanimive, drugačne in lepe ter zaradi tega boljšo prodajo, potrebujejo podporo novih idej, kreativnost in inovativnost.
Kulturne industrije so torej nastale iz potreb trga in za servisiranje potrošništva. Uporabne so za večanje profitov. »Če govorite o kulturnih industrijah, podpirate posel, ki je usmerjen v proizvajanje denarja!,« je že pred leti opozarjal profesor na fakulteti za urbanizem v Dortmundu Klaus R. Kunzmann, ki deluje na področju ustvarjalnih in kulturnih industrij ter sodeluje v raziskavah o ustvarjalnosti v mestih v Evropi.
Po njegovem mnenju so v podjetjih potrebne novosti, ki bodo prinesle boljšo prepoznavnost izdelkov na trgu, zanje pa so potrebne nove ideje in navdih, ki ga je mogoče dobiti pri umetnikih, slikarjih, glasbenikih, zato so tudi ekonomiji tako potrebni.
O ekonomski pomembnosti pa ne dvomi tudi urbana sociologinja Lia Ghilardi, ki se ukvarja s to tematiko. »Ni dvoma, da je kulturne industrije vredno in smiselno podpirati. To je sektor, ki je pomemben za ekonomsko rast in poganja ekonomijo.«
Novodobno izkoriščanje
A to je samo en, izrazito ekonomski vidik. Drugi vidiki, recimo socialni, pa so deležni čedalje večjih kritik. Številni teoretiki, med njimi na primer nam poznana Brian Holmes ali Claire Bichop, opozarjajo, da gre za neoliberalni pogled na človekovo ustvarjalnost, ki povečuje prekernost (novodobno izkoriščanje delavcev, najpogosteje mladih) in gentrifikacijo (kapital investira v mestne četrti, ki so jih revitalizirali kulturniki, jih spremeni v luksuzne četrti in dvigne ceno nepremičnin, ki kulturi postane nedostopna).
Maja Hawlina je na ta vidik opozorila nedavno v Sobotni prilogi. »Kreativne industrije se okoriščajo s človekovo najglobljo potrebo in željo po ustvarjalnem izrazu. Poleg ustvarjalnosti se od kreativnih delavcev pričakuje, da trgu ponujajo vse svoje kompetence, izkušnje, iznajdljivost, celo poznanstva in osebni stil – skratka človeški kapital, ki ga morajo upravljati kot podjetniki samega sebe. Status samozaposlenega pomeni neredno delo pri projektih ter vse večjo negotovost in prekernost.«
Dodala je tudi, kako je vse skupaj videti v praksi. »Pogosti so brezplačna pripravništva, neplačan čas za iskanje dela, za obsežne prijave na natečaje, urejanje administracije, elektronske korespondence, za treninge novih znanj ipd. Zakonodaja, finančne in druge inštitucije se tej obliki zaposlitve skoraj ne prilagajajo – ni kreditov, ni zavarovanj, vprašljive so bolniške odsotnosti.«
Kako so prišle k nam?
Val kulturnih industrij je k nam plusknil leta 2011, ko so na ministrstvu za kulturo izdali knjižico Kulturne in kreativne industrije po slovensko, v istem letu pa so zanje odprli tudi novo finančno postavko v višini 600.000 evrov. V mandatu ministra za kulturo Uroša Grilca so kulturne industrije pristale v Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (NPK) in jim je posvečeno posebno poglavje.
Skladno z definicijo iz Zelene knjige, navedena pa je tudi Unescova definicija za industrije, ki »združujejo ustvarjanje, proizvodnjo in komercializacijo vsebin, ki so po svoji naravi neopredmetene in kulturne. Te vsebine so običajno zaščitene z avtorskimi pravicami in so lahko v obliki proizvodov ali storitev.«
NPK se posebej posveti dvema ukrepoma: povečanju trga kulturnih industrij (posebej knjižnega in glasbenega) ter večji mednarodni prepoznavnosti slovenskih kulturnih industrij s sodelovanji na najpomembnejših sejmih likovnih del, oblikovanja, glasbenega založništva, filma in knjige. Ker pa med kreativnimi industrijami po ustvarjeni dodani vrednosti izstopa oblikovanje, mu je namenjen poseben razdelek, devet ukrepov pa je namenjenih v podporo njegovemu razvoju.
