Kulturna panika, ki vodi do kulturnega molka?

Težko poletje preživljajo na ministrstvu za kulturo (MzK); začeli so ga medijski zakon in burni odzivi nanj, nadaljevalo ga je navodilo, da mora MzK kot ustanovitelj dati soglasje za sklepanje pogodb za zaposlovanje sorodnikov, vmes še pojasnila glede razpisov, zdaj pa je ministrica Julijana Bizjak Mlakar sprožila tako rekoč nacionalno paniko.

V intervjuju za STA je dejala, da predlagani razrez sredstev za leti 2016 in 2017 ne bi omogočil kulturnega programa v obsegu, kot se ga izvaja letos. Gre za 11 odstotkov manj kot letos. Ali je to diplomatska poteza – s pomočjo civilnih pritiskov, ki se že slišijo, bi ministrica lažje vplivala na končno odločitev finančnega ministra –, Bizjak Mlakarjeva ne odgovori. Pojasnjuje pa, da gre za integralna sredstva, o katerih še bodo pogajanja, predstavila pa je tudi posledice v primeru, če razumevanja vlade ne bo. »Tisti, ki bodo nosili posledice krčenja sredstev, imajo pravico vedeti, kakšna prihodnost jih čaka v prihodnjih dveh letih.« Mimogrede: zmanjkal bi del sredstev za radie in televizije s programi posebnega pomena, del sredstev za delo Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. A po njenem je pretirano pri okoli 11 odstotkih nižjih sredstvih kot letos govoriti o napovedi kulturnega molka. Pravi, da finančni položaj v kulturi že tako ni rožnat. »Javnim zavodom zaradi pomanjkanja sredstev še nisem mogla podpisati odločb za letošnjo zadnjo plačo, decembrske državne slovesnosti še nimamo finančno pokrite, niti obljubljenih sredstev za televizije, ki izvajajo program posebnega pomena, še ni na naši proračunski postavki. Pred kratkim sem bila obveščena, da dvorec Viltuš ogroža invazivna lesna goba, mi pa nimamo potrebnih sredstev za sanacijo ...«

Prednostne naloge

Če ostanemo pri domnevi, da bo kultura ostala brez 11 odstotkov, ali to pomeni linearno nižanje vsem ali pa se bomo končno spoprijeli s prioritetami in se vprašali, koliko česa potrebujemo in koliko česa si lahko v tej državi privoščimo? Recimo: ali Slovenija z dvema milijonoma prebivalstva potrebuje dva baletna ansambla, dve operni hiši v razdalji malo več 120 kilometrov, tolikšno obilje gledališč, orkestrov, galerij? Ne nazadnje tudi tako močno kadrovsko ekipo ministrstva? »Poznam razmišljanja nekaterih, ki bi ukinili kar vsa sredstva za kulturo ali pa financiranje, denimo, našega gledališča v Trstu, Celju in Kranju, češ da je za Slovenijo dovolj že eno v Ljubljani. Tu so še tisti, ki bi opustili skrb za kulturno dediščino, prenehali sofinancirati knjižnice, ljubiteljsko kulturo ... V primerjavi s sorodnimi državami ne gre za hiperprodukcijo, je pa treba upoštevati specifiko našega malega prostora. Zdaj so vsa področja kulture izjemno finančno podhranjena. Kljub temu dosegamo vrhunske umetniške rezultate – naj pri tem poudarim Mariborski balet in opero ter SNG Dramo v Ljubljani.« Bizjak Mlakarjeva še dodaja, da je naloga ministrstva poleg kakovosti kulturnega ustvarjanja zagotoviti tudi dostopnost in raznovrstnost kulture ter omogočiti enakomeren razvoj tega področja.

Sedemdeset odstotkov fiksnih stroškov

Sredstva za kulturo se zadnja leta ves čas realno zmanjšujejo, kar 70 odstotkov vsega denarja za kulturo predstavljajo fiksni stroški, torej za plače in materialne stroške. Toda v tem podatku na ministrstvu ne vidijo glavnega problema. »Če želimo izvedbo kulturnega programa, je treba plačati tudi tiste, ki ga ustvarjajo in skrbijo za delovanje kulturnih organizacij. Število zaposlenih v javnih kulturnih zavodih je zaradi Zujfa že tako minimalno, kar ponekod že resno ogroža izvajanje programa, prav tako sedanji materialni stroški komaj zadoščajo za najnujnejše. Investicijskih sredstev pa že dolgo skorajda ni.« Se pa ministrica strinja, da po tem, ko so izplačane vse plače, ne ostane veliko.

Bizjak Mlakarjeva, ki zadnje čase ne izpusti priložnosti, da ne bi omenila napak ministrskega predhodnika Grilca, izpostavlja, da zaradi neambiciozne kulturne politike prejšnje vlade MzK ni nosilec nobene prednostne naložbe v okviru nove finančne perspektive. »Zato se počutimo kot siromaki brez lastnih evropskih sredstev, ki moramo s svojimi kulturnimi projekti zadovoljiti cilje drugih ministrstev.« Kot edina ministrica je zato hodila od ministrstva do ministrstva in nabirala sredstva za kulturo. Za kakšne projekte gre? S področij e-arhiva, pospeševanja razvoja kulturnega in kreativnega sektorja, e-kulture, jezikovne politike, dediščine ...