Tiskane izdaje
Kulturnemu ministru Tonetu Peršaku ni lahko. Potem ko je s čutečim srcem poslušal slovenske filharmonike in po njihovih predlogih spremenil ustanovitveni akt zavoda SF, je sprožil plaz. Tudi v drugih zavodih bi namreč tako. Za začetek v glasbenih. To predlaga, pravzaprav kar zahteva, sindikat Glosa.
Včeraj je vlada sprejela spremembe sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovenska filharmonija, s katerimi povečuje svet javnega zavoda s petih članov na šest (dva bosta iz vrst zaposlenih) in vzpostavlja možnost sodelovanja zaposlenih v postopku imenovanja in razrešitve pomočnika direktorja za umetniško vodenje orkestra oziroma zbora. Torej šefa dirigenta ali zborovodje. V orkestru SF so po poročanju MMC s temi spremembami zadovoljni, nezadovoljni pa, ker se ministrstvo o njih ni prej posvetovalo z njimi, pa tudi dogovor »o poteku reševanja krize v SF« še ni sklenjen.
Na vlado pa je zdaj prišla pobuda sindikata Glosa, da se tudi ustanovitveni akti drugih javnih zavodov s področja glasbe prilagodijo v tej smeri. Gre za to, pojasnjuje podpisani Andrej Sraka (predsednik Glose v ljubljanski Operi), »da smo veseli, da je končno prišel minister, ki je prepoznal dodano vrednost, ki jo zaposleni lahko prinesejo s svojim strokovnim mnenjem«. V zadnjih časih je doživel izjemno inflacijo pojem strokovnjak, še pravi Sraka in navaja primer Capaccija, ki je čudežno prišel vodit ljubljansko Opero, še hitreje pa izginil, ko so zaposleni začeli spraševati o njegovi usposobljenosti. »Podobno se dogaja z imenovanjem direktorjev, ravnateljev in drugih umetniških vodij.« Sraka se zaveda, da gre le za mnenje, vendar bodo po njegovem morali direktorji zavodov stati za svojo odločitvijo, če se ta izkaže za napačno. »Ter sprejeti posledice takih odločitev.«
In kaj pravijo v drugih kulturnih hišah?
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma, meni, da je zavod uspešen le tedaj, ko imajo vodstva in zaposleni isti cilj. »Po drugi plati pa je pri zaposlenih potrebna zavest o tem, da obstaja razlika med sindikalno dejavnostjo v zavodu in poslanstvom članov sveta. Hkrati bi bilo treba pri članih svetov dvigovati zavest o tem, da njihova vloga ni zgolj nadzorovanje, temveč tudi strokovno razsojanje o ključnih odločitvah, ki je vodstvu v pomoč.«
Borut Smrekar, svetovalec upravnice SLG Celje, nima nič proti vključevanju zaposlenih v postopke imenovanja vodstvenega kadra v javnih zavodih, če je sorazmerno z njihovo individualno odgovornostjo. »Pravice zaposlenih pa naj bodo uravnotežene z njihovimi individualnimi obveznostmi in odgovornostmi. Pot do tega cilja bo minister očitno še malo podaljšal. Zdi se, da ne loči, kaj je zloraba sistema in kaj napaka v sistemu.«
Mitja Čander, direktor založbe Beletrina, ni naklonjen povečanemu »samoupravljanju« v javnih zavodih, ker ga je po njegovem že zdaj preveč. Mitja Rotovnik, nekdanji generalni direktor Cankarjevega doma, pa pravi, naj bodo spremembe aktov o ustanovitvi javnih zavodov v duhu prenove kulturnega sistema, ne pa take, da ga ohranjajo. »Problem je v izvajanju te sicer normalne pravice zaposlenih: niso namreč v ničemer finančno odgovorni oziroma odvisni od svojega dela.«
Ravnatelj ljubljanske Opere Peter Sotošek Štular je podobnega mnenja. »Gre za klasičen primer kolektivne odgovornosti, ki vsebuje le pristojnosti, ne pa tudi odgovornosti za sprejete odločitve. Tovrstna poteza lahko poudarja všečnost umetniških vodij kot glavno merilo pri izboru in s tem globoko posega v njihovo avtonomijo. Zaposleni že zdaj po svojih predstavnikih v svetu in strokovnem svetu zavoda sodelujejo pri imenovanju ravnatelja in umetniških vodij.«
Kaj je šef dirigent
Je pa o zadevi SF svoje pripombe (ministru) napisal tudi maestro Uroš Lajovic. Navaja, da se s spremembami ustanovitvenega akta ne bo bistveno spremenila situacija v zavodu, bolj se poskuša ustreči interesom posameznikov, ki si želijo več moči. »Podpiram težnjo orkestra po sodelovanju pri izbiri šefa dirigenta, vendar je treba to funkcijo vnaprej določiti.« Kot razlaga Lajovic, je ustanovitveni akt pomanjkljiv, ker ne determinira funkcije šefa dirigenta, to pa je slaba praksa iz zadnjih desetletij, rezultat nadutega mnenja orkestrašev, da šefa dirigenta ne potrebujejo. »Potrebna je jasna distinkcijo med funkcijo direktorja ustanove in šefom dirigentom. Prvi odgovarja za delo ustanove v celoti, drugi vodi delo orkestra v umetniškem smislu in za svoje delo odgovarja direktorju.«
