Kulturni, zgodovinski, etnični mostovi

Gornja Radgona z izjemo gradu do sedaj ni bila ravno muzejska destinacija, s prenovo in ureditvijo tako imenovanega Špitala, meščanske stavbe s konca 17. stoletja ter postavitve razstave Radgonski mostovi, pa se je tudi to mestece na avstrijski meji vpisalo na slovenski muzejski zemljevid.

Da gre za kvaliteten projekt Pomurskega muzeja iz Murske Sobote dokazuje zdaj tudi Valvasorjeva nagrada za enkratne dosežke, ki so jo prejele avtorice stalne razstave Radgonski mostovi Metka Fujs, Jelka Pšajd in Irena Šavel. Razstava je zasnovana iz predmetov in dokumentov, ki so jih zbirali lokalni zbiralci na širšem območju Gornje Radgone, k temu pa je dodano še arheološko gradivo, ki so ga zbrali z izkopavanji na tako imenovanem grajskem hribu.

Razstava tako obsega etnološke, zgodovinske, arheološke in umetniške predmete iz zahodnega dela Pomurja in se na najrazličnejše načine navezujejo na poselitev tega območja od prazgodovine do danes. Razdeljena je na več sklopov in sicer je med drugim predstavljen najstarejši urbani del mesta, geološke in naravne danosti, srednjeveško mesto in meščani, pa ljudska verovanja in čarovniški procesi, oris gospodarskega razvoja, polega tega pa je v Špital umeščena še stalna likovna zbirka.

Naslov Radgonski mostovi so izbrali zato, ker je zgodba o Gornji Radgoni vedno povezana s takšnimi in drugačnimi mostovi. Povsem stvarnimi, kot je most čez Muro, ki povezuje dve mesti in dve državi, pa mostovi z zgodovino, od prazgodovinskih, antičnih in halštatskih grobišč preko srednjega veka do današnjega časa, mostovi med religijo in ljudskimi verovanji, med mestnimi in primestnimi prebivalci in nenazadnje tudi kot most med slovenskim in germansko etnično in jezikovno entiteto.

Ostrešje Špitala, ki se je izkazalo za izjemen razstavni prostor, predvsem za prikaz eksponatov, ki v stalno zbirko niso vključeni, omogoča tudi vpogled v stavbo zgodovino objekta. Še pred desetletjem je bila stavba v zelo slabem stanju, dotrajana je bila strešna konstrukcija, povsem derutno je bilo tudi stavbno pohištvo, zato so se dela lotili sistematično. Porušili so sekundarno, v 19. stoletju zgrajeno arkadno stopnišče in objektu vrnili njegovo prvotno podobo z renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi elementi.

Špital pa ne bo namenjen samo stalni, temveč tudi občasnim razstavam, s tem pa je Gornja Radgona pridobila pomemben muzejski in galerijski prostor.