Tiskane izdaje
Ljubljana – Kaj druži dr. Andreja Capudra, Boruta Šukljeta, Sergija Pelhana, dr. Janeza Dularja, Jožefa Školča, preminulega Rudija Šeliga, dr. Andrejo Rihter, dr. Vaska Simonitija, Majdo Širca, dr. Boštjana Žekša, dr. Žiga Turka, dr. Uroša Grilca, Julijano Bizjak Mlakar in Toneta Peršaka? V dvanajstih poosamosvojitvenih vladah so bili odgovorni za področje kulture.
Edini minister za kulturo, ki je bil to polni mandat v isti vladi, je bil Simoniti. Štiri leta je v dveh različnih vladah uspelo ministrovati tudi Rihterjevi. Mandat drugih je trajal dobra dva meseca (Žekš), slabega pol leta (Šeligo), sedem mesecev (Bizjak Mlakar), devet mesecev (Capuder), deset mesecev (Šuklje), eno leto (Dular, Turk), leto in pol (Grilc), slaba tri leta (Širca), tri leta (Peljhan) in dobra tri leta (Školč). Sedanji minister Peršak je na položaju od maja lani. Eden od odgovorov na vprašanje, zakaj sistemsko urejena kultura, še posebno od gospodarske krize, doživlja svoje krizno obdobje, je gotovo tudi v teh dejstvih.
Politike kultura ne zanima
Danes je v Narodno galerijo na pogovor o prihodnosti slovenske kulture pod naslovom Anagram svobode: kultura! dosedanje ministre uspelo za isto mizo zbrati predsedniku Društva slovenskih pisateljev Ivu Svetini. Pri tem pa tudi privabiti malo manj kot sto poslušalcev, med njimi predvsem tiste, ki jih kulturna politika kot ustvarjalce neposredno zadeva, ter medije. Politikov, ne vladnih ne tistih iz državnega zbora, ni bilo. To je popolnoma v skladu s tezo skupine SRČ (dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič), ki je pred kratkim napisala svoj osnutek predloga novega kulturnega krovnega zakona, da sedanja sistemska ureditev omogoča, »da je kultura v demokraciji postala notranja zadeva kulturnikov, politika pa se je s tem znebila odgovornosti za kulturni razvoj«.
Trinajstčlansko omizje je seveda velik zalogaj za dinamičen in polemičen dialog, še posebno ker je moderatorka Irena Urbič najprej vsem postavila isto vprašanje in so ministri po kronološkem redu v uri in tri četrt pretekli šele prvi krog. Vprašanje je bilo zelo splošno: »Kakšna je kultura v samostojni Sloveniji? Če ni več narodotvorna ali vsaj državotvorna – kje se je potem v tej zgodbi zalomilo?«
Manj sredstev, več produkcije
Capuder je duhovito odgovoril, da se je očitno zalomilo kar pri njem, glede na to, da je bil prvi minister za kulturo, potem pa je dejal, da smo imeli opravka z državljani, ki so imeli oprane možgane. To je bila po njegovem mnenju posledica skoraj štiridesetletne antikulture. Za demokracijo, ki je po njegovem mnenju humus kulture, je potreben civilni pogum, ki ga pri nas pogreša. Šuklje je spomnil, da je v njegovem mandatu nastal prvi poskus ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo in njegove združitve z ministrstvom za izobraževanje, kar je sam izvedel iz medijev, ko se je vračal s službenega potovanja. To je bil tudi čas, ko se je v slovenski kulturi veliko razpravljalo o elitni in tako imenovani alternativni kulturi ter njunem možnem sobivanju. Ne prvi ne zadnji pa je izpostavil Rudija Šeliga, ki je bil takrat predsednik parlamentarnega odbora za kulturo in ki je dal pečat tudi njegovemu ministrskemu obdobju.
Peljhan je opozoril na svojo izjemnost, saj je bil med letoma 1986 in 1999 že predsednik Kulturne skupnosti Slovenije. V primerjavi s svojim poosamosvojitvenim mandatom je izpostavil padec sredstev za kulturo ter velik porast kulturne produkcije, kulturnih ustanov in kulturniškega uradništva. Menil je tudi, da je bilo pred osamosvojitvijo v kulturi veliko več demokracije kot danes, saj ne uporabniki ne izvajalci v kulturi danes nimajo možnosti soodločati o programih.
Dular se je navezal na pojem državotvornosti in predstavil, kako smo osem let potrebovali za sprejetje zakona o jezikovni politiki, ki pa svoje vloge ne opravlja učinkovito. Opozoril je tudi, da smo imeli nekoč vladni urad za slovenski jezik, danes pa komaj službo brez prave kulturno-politične moči, kar vse kaže na izrazito spremembo vrednot. Školč je menil, da bi bilo treba definirati položaj ministra, saj se od vsakega pričakuje, da ima v roki čarobno paličico. Dotaknil se je tudi Šeliga in o njem dejal, da je bil v nekem smislu razbojnik, ki se mu danes pripisuje nekaj, česar ni storil. Nacionalnega kulturnega programa namreč ni peljal skozi zakonodajno proceduro, ampak ga je objavil le v Novi reviji. »Imel je neke vrste pogum in je sejal upanje.« Kulturni resor je po njegovem mnenju zdaj popolnoma birokratiziran, zato se je zavzela tudi za ocenjevanje uradnikov, ki administrirajo kulturne programe. Na splošno meni, da je naloga ministra delati majhne korake in reševati konkretne anomalije ter težave.
Andreja Rihter je kot prva poudarila dosežke v slovenski kulturi, vzela v bran kulturno uradništvo ter opozorila, da je premier Miro Cerar prvi, ki v svojem kabinetu nima nikogar za svetovanje na področju kulture in umetnosti.
Simoniti meni, da se nam o tem, ali je kultura državotvorna ali ne, ni treba več spraševati. Najpomembnejše je vprašanje, kako praktično izpeljati tisto, kar si naložimo v programih in resolucijah. Pomembno je, da vemo, kaj želimo, in znamo to operativno izvesti. Pri tem je opozoril, da se spopadamo z dvema problemoma, spoznavno-estetskim, torej sposobnostjo samorefleksije umetnosti in kulture, ter materialnimi okoliščinami. V drugem delu razprave pa je morda izluščil tudi enega bistvenih problemov slovenske sistemske kulture, ko je dejal, da tudi večina drugih evropskih držav sofinancira kulturo, vendar to počne selektivno in premišljeno, le mi sofinanciramo vse.
Na vprašanje, ali je kultura državotvorna ali narodotvorna, Širca odgovarja, da je predvsem družbotvorna, ima pa tudi obrambotvorno funkcijo pred praznimi prostori duha. O prihodnosti kulture ni črnogleda, konec koncev smo po osamosvojitvi razvili izjemno mrežo splošnih knjižnic, vojašnice spremenili v kulturne ustanove, ekstremne napade na sfero kulture pa je javnost vedno zavrnila. Žekš je prepričan, da vzrokov za stanje v kulturi ne gre iskati niti v polpretekli zgodovini niti v Evropski uniji, »to godljo smo si zakuhali sami doma«. Zavzel se je za čim večjo avtonomijo kulture.
Kultura kot blagovna znamka
Turk, ki je vodil združeno ministrstvo, je poudaril, da se kulturi zaradi tega ni nič slabše godilo. Tudi sam meni, da je treba kulturo ločiti od države, obenem pa ohraniti državno financiranje in določiti javni interes. Ta mora seči čez strankarske meje, ne morejo pa javnega interesa določati tisti, ki ga izpolnjujejo. Kultura daje družbi vsaj dve komponenti, univerzalno in tisto, ki pripomore k nacionalni identiteti – da smo torej Slovenci to, kar smo. Ta del je v času trka civilizacij še posebno pomemben. Izzivalna pa je tudi njegova misel, da bo imela kultura v družbi vrednost, ko jo bodo cenili ljudje, ne proračun.
Grilc je opozoril, da minister ni edini »despot« na tem področju, saj skoraj polovico javnih sredstev v kulturo vložijo lokalne skupnosti. Treba pa je jasno opredeliti odgovornosti ministra: skrb za proračun, skrb za sistemsko okolje, ki odgovarja na potrebe kulture, in vsebinski poudarki posameznega ministra.
Julijana Bizjak Mlakar je poudarila pomen slovenskega jezika, opozorila na poskus izgona slovenščine z univerz, poudarila, da imamo kot narod premalo samozavesti, in bila kritična do odnosa do kulturne dediščine. Tudi Peršak je opozoril, da je obseg sedanje kulturne produkcije neprimerno večji kot kadarkoli in da del materialnih zagat izhaja iz tega dejstva. Zavzel se je za kulturo kot blagovno znamko države, saj je prepričan, da je država prav zaradi kulture lahko najbolj suverena.
