Tiskane izdaje
Nemčija v slogu zgodovinskega razkola med katoličani in evangeličani zaznamuje petstoto obletnico reformacije tudi s spori. Razburja zlasti povabilo nekdanjemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami konec maja v Luthrov Wittenberg in celo pred berlinska Brandenburška vrata.
Za kritike je Obama »propadli mesija«, ki je pustil Sirijo na cedilu in s tem ter drugimi (ne)ukrepi omogočil vzpon sedanjemu predsedniku Donaldu Trumpu. Teolog in televizijski voditelj Peter Hahne je obtožil Evangeličansko cerkev Nemčije »parazitske publicitete«.
Ob tem drugi povabljenec, južnoafriški nadškof Thabo Makgoba, naslednik Desmonda Tutuja, ostaja v ozadju. Vsaj za zdaj so ga zasenčile razprave o odgovornosti prejšnjega predsednika ZDA za vzpon avtokratskih in zunanjepolitično agresivnih voditeljev v svetu.
Nekaj dobrega ...
Ti prepiri se seveda ne morejo primerjati s tistim, kar je s svojim razumevanjem Svetega pisma in cerkvenega poslanstva pred petsto leti povzročil Martin Luther, ko je 31. oktobra 1517 objavil 95 tez proti cerkvenim zlorabam odpustkov.
Zgodovinarji še vedno razpravljajo o tem, ali je avguštinski menih in profesor teologije svoje teze res pribil na vrata wittenberške cerkve ali jih je samo poslal mainškemu nadškofu, vsi pa menijo, da je s tem sprožil največji verski in družbeni spor svojega časa, ki je stoletje kasneje z morilsko tridesetletno vojno za vedno zaznamoval Evropo in ves tedaj znani svet.
Predeli današnje Nemčije in Češke so po oceni nekaterih zgodovinarjev izgubili tudi do 80 odstotkov prebivalstva, a se je protestantizem uveljavil kot enakopravna vera, vojna pa pospešila tudi zaton tlačanstva, pretresla in preuredila cesarstva, vzpenjati se je začelo meščanstvo. Še več, zagovorniki poudarjajo novo krščansko predstavo svobode in odgovornosti vsakega posameznika, ki je odločilno prispevala k razvoju razsvetljenstva in človekovih pravic. Le redkih področij življenja se reformacija ni dotaknila.
Martin Luther se je najprej zavzemal le za to, da duhovniki ne bi smeli dajati odpustkov, saj ne morejo vplivati na dogajanje v vicah in na onem svetu nasploh, odpušča lahko le Bog. Motilo ga je zlasti to, da je Cerkev denar, ki ga je kot sodna oblast pridobila tudi z »odkupovanjem« prestopkov, namenjala gradnji bazilike svetega Petra v Rimu. Samo stoletje pred tem so sežgali na grmadi češkega reformatorja Jana Husa, ki se je prav tako bojeval proti cerkvenemu bogatenju, in papež Leon X. iz rodbine Medici je tudi za Luthra ukazal postopek proti krivoverstvu.
Najprej so se še poskusili pogajati o preklicu tez, a je Luther še zaostril svoja stališča s trditvijo, da papež nima ekskluzivne pravice interpretirati Biblije ter da tako papež kot ekumenski koncil nista nezmotljiva. Leta 1520 je predstavil še reformo papeštva, samostanskega življenja in celibata duhovnikov ter se kasneje poročil in z nekdanjo redovnico Katharino von Bora imel šest otrok.
Januarja 1521 je bil ekskomuniciran. Mainški zlatar in izumitelj Johannes Gutenberg je že izumil tiskanje in Luthrove teze so skupaj s prevodi Svetega pisma razširili po vsej državi, nemški reformator pa je pridobil somišljenike po vsej Evropi. Med njimi je bil tudi avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, Primož Trubar.
Obe veliki krščanski cerkvi sta vsaj v Evropi že zdavnaj zakopali bojno sekiro. Slovenski katoliški duhovnik v Berlinu Izidor Pečovnik - Dori je o današnjih odnosih med katoličani in evangeličani odgovoril takole: »Z mojega današnjega pogleda je hotela reformacija predvsem narediti nekaj dobrega za takratne razmere v Katoliški cerkvi, ki niso bile ravno na ravni tako urejene institucije. Luther je opozarjal na dogajanja, ki so takrat zelo delila Katoliško cerkev. Po odločilnem ukrepu, ko je nabil 95 tez na vrata cerkve v Wittenbergu, je po moje pričakoval dialog, a kot je razvidno, tega ni bilo. Škoda. Namesto dialoga so nezadovoljni verniki odšli na novo pot v novo Cerkev.«
Ob petstoti obletnici tega dogodka lahko na vse to gledamo v novi luči, je prepričan slovenski duhovnik. »Vesel sem, da nas več povezuje kot ločuje. Vsi navdušeno oznanjamo evangelij, ki je naš skupni temelj, krščujemo otroke in odrasle, jih potrjujemo kot mlade kristjane pri birmi v vernike. Različni smo v pogledu na obhajanje spomina zadnje večerje, kjer vidim še vedno obojestransko težko premostljiv problem.
Želja po prejemu svetega obhajila vernikov je v obeh cerkvah zelo velika in prepričan sem, da se je s časom tudi na tem najtežjem področju spremenilo v obojestransko veselje. Odprtosti je veliko, več kot kadarkoli, potrebna je še volja in našli bomo novo tako potrebno skupno pot, ki nas bo v različnosti vodila k edinosti.«
Sam ima lepe in plodne izkušnje iz svojega 21-letnega delovanja v Berlinu in je vesel, da smejo katoličani praznovati skupaj z evangeličani. »Še posebej, ker je skoraj vsak naš zakon mešani zakon katoličanov in evangeličanov. Oba moja sosednja evangeličanska duhovnika sta poročena s katoličankama in je že v družini lepo ekumensko življenje, ki se prenaša na cerkveno občestvo. Življenje nas bo najbolje naučilo, kako živeti skupaj v različnosti in ljubezni.« Vsem evangeličanskim vernikom iskreno čestita ob častitljivem jubileju.
Sodobna nemščina
Nemčija svojemu verskemu reformatorju priznava tudi druge velike zasluge, saj je njegovo Sveto pismo postavilo temelje sodobne nemščine. Še danes pa je sporen Luthrov odnos do judovstva, ki je bilo zanj napačna, s krščanstvom presežena vera, čeprav ga teologi ne vidijo kot antisemita v današnjem pomenu: protestantski reformator Judov ni videl kot posebne rase, kar so počeli nacisti, ampak kot versko ločino, s katero se je treba spopasti, tako kot se je besedno spopadal s papežem ali Turki.
Strpnost v današnjem smislu je bila Luthru in njegovim sodobnikom po mnenju poznavalcev tuja, za zgodovinarja Heinza Schillinga pa je nesposobnost dialoga z drugače mislečimi vendarle »temna plat Luthrove preroške prepričanosti vase«. To so v 20. stoletju še posebej zlorabili nacisti.
Tudi zato hočejo današnji nemški protestanti odkrito govoriti o vseh spornih vprašanjih sodobnega sveta. Švicarska teologinja Christina Aus der Au, predsednica tokratnega zbora Deutscher Evangelischer Kirchentag, s katerim poskušajo evangeličani ostati v središču družbenega in političnega življenja, je napovedala ostra vprašanja tudi Baracku Obami – poleg razprav o beguncih, nacionalizmu, vojni in miru, razlikah med revnimi in bogatimi, podnebnih spremembah ter odnosu med verniki in ateisti.
Tudi zaradi vse manj prvih in vse več drugih v razvitem svetu nemški evangeličani poudarjajo, da se reformacija nadaljuje. Opozarjajo na sodobne samoumevnosti, ki včasih niso bile predstavljive, kot so duhovnice, ter razumevanje spolnosti v vseh njenih oblikah kot božjo stvaritev, pa čeprav le ob odgovornem odnosu vsakega posameznika.
