Tiskane izdaje
Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije skupaj z Ustanovo Maks Fabiani, ministrstvoma za kulturo ter za okolje in prostor že deseto leto podeljuje nagrado Maks Fabiani za izjemna dela na področju urbanističnega, regionalnega in prostorskega načrtovanja.
Ob letošnji 150. obletnici rojstva arhitekta in urbanista Fabianija pa so razpisali mednarodno nagrado, za katero so lahko kandidirali s svojimi deli tudi kolegi iz sosednjih držav. Nagrade bodo podelili jutri v Fabianijevem Štanjelu.
Koliko urbanizma je v Sloveniji danes in koliko gre še vedno bolj za plenjenje prostora?
Urbanistične stroke je pri nas dovolj in je kakovostna. Večina strokovnjakov nas je času primerno zelo aktivna. Združujemo se, na vseh možnih ravneh opozarjamo na neustrezne trende v urejanju prostora, na neuporabne elemente zakonodaje in njeno neučinkovitost. Obenem sami oblikujemo predloge in smo v dialogu z ministrstvom za okolje in prostor.
Ker pa je urbanizem neločljiv del družbenega konsenza o prostorskem razvoju, je tradicionalno in povsod povezan s političnimi vplivi in videnji. Običajno ni problem tam, kjer so načrti sprejeti po predpisani transparentni proceduri, s potrebnim strokovnim delom, strokovnimi podlagami in urbanističnimi natečaji. Ko lahko urbanisti in prostorski načrtovalci kredibilno opravimo strokovno delo ter smo upoštevani, so rešitve prave. Problemi so tam, kjer strokovnega dela ni, kjer so postopki nepregledni oziroma kjer so določila zakonov pisana po meri določenih interesov.
Lahko navedete primer, ko se je o prostoru odločalo mimo stroke?
Lahko izpostavim dogodke, povezane s spremembo 29. člena zakona o prostorskem načrtovanju po nepregledni in skrajšani proceduri v juniju 2012. Občine, ki še niso sprejele občinskega prostorskega načrta, so lahko širitev obstoječih proizvodnih, kmetijskih, turističnih in rekreacijskih obratov do 5000 kvadratnih metrov omogočile kar na osnovi sklepa občinskega sveta, če sta ministrstvi za kmetijstvo in prostor zamudili 15-dnevni rok za odgovor. To je bila v nebo vpijoča neenakost pred zakonom za vse ostale investitorje, ki so čakali na zaključek (pre)dolgih in kompleksnih postopkov sprejemov ali sprememb prostorskih aktov. Vsekakor je bil omenjeni primer dobro opozorilo stroki.
Koliko moči imate urbanisti, ko je treba usklajevati različne interese v slovenskem prostoru?
Moči imamo dovolj – toliko, kot je je potrebno! Se pa včasih vprašamo, zakaj toliko odgovornosti sloni na urbanistih, ki odločamo s strokovno odgovornostjo in znanjem, na osnovi predpisov. Če se nekomu, ki bi na primer želel graditi na poplavnem območju ali sredi njiv, ne potrdi vloge za novo stavbno zemljišče, je to pravilno.
Slovenski prostor je že preveč degradiran in res je treba paziti, da se to ne nadaljuje. Na primer z mnogimi sforsiranimi ali nedovoljenimi gradnjami, zlasti pri pretiranem vidnem onesnaženju z reklamnimi panoji pa smo na točki kulminacije.
Je slovenska stroka po kakovosti, znanju, inovativnosti primerljiva z evropsko?
Kakovost našega dela v evropskem merilu dokazuje nekaj nagrad, ki so jih slovenski urbanisti prejeli v Evropskem združenju urbanistov, ETCP, npr. za urbanistični načrt Maribora, za strokovne podlage za prostorski načrt Ljubljane, za razvoj regionalne železniške povezave Ljubljana – Kamnik.
Umestitev avtocestnega križa, katerega snovalci bodo v soboto dobili posebno nagrado, je še danes dober zgled umeščanja v prostor.
Tako je. Ne želim sicer izpostaviti enega projekta, saj v Štanjelu nagrajujemo pet skupin ustvarjalcev z mednarodno jubilejno Nagrado Maks Fabiani 2005–2015 za največje dosežke na področju urbanističnega, regionalnega in prostorskega načrtovanja. Vendar drži! Avtocestni projekt je velik skupni uspeh samostojne Republike Slovenije na področju infrastrukture, pred katero je zdaj prenova železniškega sistema. Želim, da bi zmogli iti tudi tu po uspešni formuli.
Katero letos nagrajeno delo bi bilo po vašem mnenju Maksu Fabianiju najbolj všeč?
Maks Fabiani je bil tako celovit arhitekt in urbanist in njegovo polje delovanja je bilo tako široko, da bi mu bili všeč kar vsi projekti. Kot regionalist bi užival pri pregledu Regionalnega prostorskega plana Jugovzhodne Slovenije (vodje projekta Jelke Hudoklin s sodelavci), gotovo bi ga zanimala oba projekta, povezana z vodo, Tehnične podlage za plovnost reke Ljubljanice (avtorji Nuša Britovšek, Nina Lipušček in Leon Kobetič s sodelavci) ter Strokovne podlage za urbanistični načrt Luke Koper (avtorji Lučka Ažman Momirski in Marca Venturija s sodelavci), pa Urbanistični načrt »Zvezda« Karlovec (avtorja Zorana Hebarja s sodelavci) in seveda slovenski avtocestni projekt, za katerega bosta nagrajena Republika Slovenija in DARS, saj je bilo v projekt vključenih veliko pomembnih akterjev. Fabiani bi bil ponosen, da njegovo ime navdihuje in da v njegov spomin nagrajujemo najboljše urbanistične in planerske dosežke.
