Tiskane izdaje
Theodor Adorno je vprašanje Benedetta Croceja o tem, kaj je živega in kaj mrtvega pri Heglu, spreobrnil v vprašanje, kako mi danes stojimo v očeh vélikega filozofa. Enako dilemo vidi Slavoj Žižek pri Ernstu Lubitschu: vprašanje je, kako naša sedanjost stoji v njegovih očeh.
Na »prvi mednarodni konferenci v Nemčiji« o vélikem nemško-ameriškem režiserju so sodelovali tudi Volker Schlöndorff, Jela Krečič Žižek, Alenka Zupančič, Mladen Dolar, Ivana Novak, Gregor Moder, Aaron Schuster, Yuval Kremnitzer, Udi Aloni in drugi.
V Berlinu rojeni režiser se je leta 1922 preselil v ZDA in obveljal za enega najpomembnejših filmskih ustvarjalcev klasičnega Hollywooda, njegov slog »brezhibne režijske tehnike in presenetljivih pripovednih rešitev«, kot pišejo kritiki, pa velja za Lubitschev prijem, »The Lubitsch Touch«, o katerem je konec prejšnjega tedna v Berlinu govoril tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. Slovenijo z Lubitschem druži tudi odkritje za izgubljeno razglašene kopije njegovega nemega filma Ko sem bil mrtev, po kateri so v ljubljanski Drami postavili na oder odmevno predstavo v režiji Diega de Bree.
Slovenski veleposlanik v Berlinu Franc But je v petkovem uvodnem govoru spomnil, da je glavno vlogo v predstavi, ki je gostovala na številnih mednarodnih festivalih, odigral pred kratkim umrli igralec Jernej Šugman. Predstavo so igralci ljubljanske Drame odigrali tudi v Berlinu ob odprtju tamkajšnjega Slovenskega kulturnega centra, ki je z direktorjem Babylona Timothyjem Grossmanom podprl tudi tokratno konferenco o Ernstu Lubitschu. »Udeleženci konference so bili deležni veliko zanimanja in pozornosti nemškega občinstva,« je vodja SKC Gregor Jagodič opozoril, da mnogi niso dobili vstopnic za razprodane razprave in projekcije Lubitschevih filmov.
Na velikem odru kultne berlinske kinodvorane Babylon je Slavoj Žižek najprej nastopil z nemškim režiserjem Volkerjem Schlöndorffom, avtorjem filmov, kot sta Izgubljena čast Katharine Blum in Pločevinasti boben. Po besedah slovenskega filozofa je bil Schlöndorff eno stopnjo bližje Lubitschu, saj se je srečal z Billyjem Wilderjem, še enim znamenitim v Evropi rojenim režiserjem judovskega rodu, ki je uspel v Hollywoodu.
»Billy Wilder je vedno govoril o dveh emigrantskih valovih, tistem iz leta 1922 za nadarjene, in drugem iz leta 1933 za preostale, ki so morali pobegniti,« se je ob spominu na srečanje z režiserjem filmov od Nekateri so za vroče do En, dva, tri ter enim od scenaristov Lubitschevega filma Ninočka z Greto Garbo v glavni vlogi smejal Schlöndorff. V Babylonu je v razpravi Od Erosa do agape o Lubitschevem prijemu govoril tudi newyorški profesor, avtor in filmski poznavalec James Harvey.
Morbidni humor
Nemški režiser in slovenski filozof sta razpravljala tudi o tragedijah, povezanih z usodo evropskih Judov, ter o »patosu, ki ne deluje« (Schlöndorff). »Žalostna lekcija je, da na tej stopnji vstopi v igro zelo morbiden humor,« je Žižek omenil knjigo Prima Levija Ali je to človek. Scene, ki jih opisuje v njej, so po prepričanju slovenskega filozofa v grozi skoraj komične, navedel je tudi renesanso morbidnega humorja v obleganem Sarajevu. »Absolutno vulgarne šale niso nespoštljivost, v temeljih pomenijo takšno grozo, da bi bila izdaja patetično obravnavanje.«
V tekstu, ki ga je posredoval pred nastopom, Žižek z »Lubitschevimi očmi« opazuje tudi dileme sodobnosti. »Seveda bi Lubitsch z gnusom zavrnil populistični neorasizem, a bi takoj dojel tudi lažnost njegovega nasprotnika, politično korektnega moralizma, in jasno sprevidel skrito sokrivdo. Zgrožen bi bil ob ugotovitvi, kako so se perverzni užitki obscenosti, celo ironije, preselili na desnico, medtem ko je levica vse bolj ujeta v patetično asketskem puritanskem moralizmu. To preprosto pomeni, da prenove levice ne more biti brez Lubitschevega prijema.«
Ob razpravah o spolnih napadih je opozoril tudi na aktivno vlogo žensk v svobodnih družbah. Ta moti vse vrste fundamentalistov, od muslimanskih, ki so ženskam pred kratkim prepovedali prijemanje banan in drugega penisu podobnega sadja, do našega moškega šovinista, ki eksplodira v nasilju do ženske, ki ga najprej »sprovocira«, potem pa zavrne njegovo dvorjenje, je prepričan slovenski filozof. »Ženska seksualna osvoboditev ni le puritanski umik od objektivizacije (kot spolni objekt moškega), ampak pravica do aktivne igre s samoobjektivizacijo, ponujanjem sebe in umikom po svoji volji.« Slovenski filozof je seveda nadaljeval razmišljanje s tem, kaj bi o tem rekel Lubitsch.
O Lubitschu in ženskah je razmišljala tudi Jela Krečič, ki v njegovem primeru zavrača splošno sprejeto trditev, da so v klasičnem Hollywoodu ženske igrale pasivno vlogo ob aktivnih moških soigralcih. »Od zgodnjih filmov naprej Lubitsch nikoli ni bil zadovoljen s predpisanimi vlogami v družbi, torej tudi ne z vlogami spolov.«
S tem bi se strinjala tudi njegova hči Nicola Lubitsch, ki je s hčerjo poslušala razprave o svojem očetu. »Mislim, da je njegovo delo zelo izvirno, bil je pred svojim časom. Rad je imel tudi ženske, zato bi se po mojem v sodobnem ozračju #MeToo počutil kot doma. Rad je imel močne ženske in jih spoštoval.«
In kakšno je bilo njeno mnenje o razpravah? »Ne strinjam se z vsem, a gre za različno ocenjevanje njegovega dela,« je povedala in bila navdušena, da toliko Slovencev razmišlja o delu njenega očeta. »Obisk Slovenije je visoko na mojem seznamu!«
