Ludwig van Beethoven osvaja Dunaj in Ljubljano

V šali bi lahko zapisali, da sta ­trenutno glavni nalogi avstrijske zunanje politike prepričati svet, da je Beethoven Avstrijec in da Hitler to ni bil. Letos praznujemo­ 250. obletnico rojstva Ludwiga van Beethovna (1770–1827), ki se je rodil v Bonnu ter tam preživel­ otroštvo in mladost, nato pa več kot 35 let živel in ustvarjal na Dunaju.

V Razkošni dvorani Avstrijske narodne knjižnice so konec decembra odprli razstavo Beethoven – človeški svet in božanski navdih (Beethoven: Menschenwelt und Götterfunken, na ogled bo do 19. aprila), ki nam približa genialnega skladatelja kot človeka in umetnika. Na njej je več kot 100 eksponatov: originalne partiture, pisma, slike in drugi dokumenti. Skoraj vsi prihajajo iz zbirk Avstrijske narodne knjižnice, ne pa tudi najpomembnejši eksponat te razstave, ki je pod najdebelejšim steklom: Beethovnov izvirni rokopis Devete simfonije z znamenito Odo radosti, zadnjim stavkom te simfonije.




Beethoven je v njem uglasbil verze Freude, schöner Götterfunken ... Friedricha Schillerja (slovenski prevod: 1. različica, prev. Smiljan Samec: Radost, od boga nam dana ... 2. različica, prev. Pavel Oblak: Radost, od boga edina ...). Instrumentalna različica Ode radosti (brez besedila, brez petja) je himna Evropske unije in Sveta Evrope od leta 1972. Beethovnova izvirna rokopisna partitura, ki je zdaj prvič na ogled v Avstriji, je od leta 2001 na Unescovem seznamu svetovno pomembnih pisnih dokumentov (Memory of the World).


Beethovnova Deveta simfonija v d-molu, op. 125, je ena od najbolj znanih skladb na svetu. Z njo je skladatelj močno vplival na razvoj glasbe v 19. in 20. stoletju, in to ne zgolj simbolno. Na koncu Ode radosti je Beethoven prvič uvedel človeški glas v simfonijo. Ta pesem je postala simbol miru, svobode in solidarnosti. Če bi radi partituro videli v živo, moramo obiskati knjižnico do 8. marca, saj iz konservatorskih razlogov partitura Devete simfonije ne bo na ogled do konca razstave. Vrnili jo bodo v Državno knjižnico v Berlin, v vitrini bo njen faksimile.
 

Razcvet na Dunaju

Ludwig van Beethoven se je verjetno rodil dan pred dokumentiranim krstom 17. decembra 1770 v Bonnu. Njegov oče, tenorist v knežji dvorski kapeli, je bil njegov prvi učitelj. Talentirani mladi Lud­wig je od leta 1778 nastopal kot pianist, od leta 1794 pa kot redno plačani dvorni glasbenik. Na Dunaj se je hotel odpraviti že leta 1787, na študijsko potovanje k Mozartu, vendar mu je materina smrt prekrižala načrte. Na Dunaj je Beethoven prišel leta 1792, ko mu je umrl oče in leto po Mozartovi smrti. Tam se je uresničila prerokba grofa Ferdinanda Waldsteina, da bo mladi Beethoven z »neutrudno prizadevnostjo iz Haydnovih rok pridobil duha Mozarta«. Čeprav je Beethoven prišel na Dunaj na povabilo slavnega Josepha Haydna, se ni dolgo učil pri njem. Večinoma je študiral teorijo, kontrapunkt in vokalne skladbe z drugimi takratnimi avtoritetami, kot so bili Johann Schenk, Johann Albrechtsberger in ­Antonio ­Salieri.


 

Svetovna slava

Na začetku kariere na Dunaju je navdušil občinstvo kot klavirski virtuoz in improvizator. Kmalu se je uveljavil tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajale priznane glasbene založbe. Bogati meceni, nadvojvoda Rudolf, princ Lobkowitz­ in princ Kinsky, so ga finančno podprli ter prepričali, da se ni odselil iz avstrijske prestolnice. V času dunajskega kongresa 1814–1815, ko so evropski vladarji risali politični zemljevid Evrope po Napoleonu, je bil Beethoven že slaven, vodilni skladatelj in si je povečal mednarod­ni ugled. Hkrati je čedalje slabše slišal ter nato popolnoma oglušel. Imel je tudi družinske težave, denimo spopad z bratovo vdovo zaradi skrbništva nad nečakom, ki je poskusil narediti samomor. Uživanje velikih količin alkohola (poceni vino s svinčevim sladkorjem) in vnetje jeter sta povzročila cirozo, zaradi katere je umrl 26. marca 1827, star manj kot 57 let. Pa vendar je gluhi Beethoven v zadnjem deset­letju življenja, v »tretji ustvarjalni fazi«, skladal velika dela. To ni zgolj Deveta simfonija, ampak tudi Missa Solemnis, o kateri je menil, da je njegova najpopolnejša stvaritev.


 

V družbi največjih

Beethovna so najprej pokopali na pokopališču 18. dunajske občine Währing, leta 1888 pa so njegove posmrtne ostanke ekshumirali in prenesli v alejo velikanov na dunajskem osrednjem pokopališču. Družbo mu delajo Franz Schubert, Johannes Brahms, člani glasbene dinastije Strauss, Franz von Suppé, Christoph Willibald Gluck, Hugo Wolf, Josef Lanner ter številni drugi umetniki in slavni ljudje z ­drugih področij.

Thomas Leibnitz, kustos razstave Beethoven – človeški svet in božji navdih, je ob odprtju dejal, da je smiselno pokazati, v kakšnem okolju je živel Beethoven in kako je ravnal z učitelji, pokrovitelji, založniki, glasbenimi kolegi in sorodniki, ko je skladal najpomembnejša dela. Številni dokumenti, predvsem njegova pisma, dajo vpogled v Beethovnov »človeški svet«. Njegov rokopis je težko berljiv, vendar so organizatorji razstave prečrkovali najpomembnejše dele pisem. V njih je velikokrat opazna Beethovnova močna samozavest. Izrazit je tudi njegov humor – na primer v izvirnem rokopisu Pomladne sonate (Frühlingssonate) je ugotovil, da je kopist napisal nekaj dodatnega, nepotrebnega. »Ta kopist je osel,« je pripomnil.

Vzporedno z razstavo je Avstrijska narodna knjižnica odprla splet­ni portal Beethoven Digital. Na njem so dostopni vsi dokumenti iz arhivov Avstrijske narodne knjiž­nice, ki so neposredno povezani z Beethovnom.