Tiskane izdaje
S pokojnim arhitektom in oblikovalcem Marjanom Gašperšičem odhaja s prizorišča slovenske kulture eden izmed izstopajočih pionirjev in klasikov slovenskega industrijskega oblikovanja.
Ni bil prav med prvimi, ki so orali ledino v veliki industrijski proizvodnji, vendar je bil dolga leta zaposlen v enem največjih podjetij slovenske lesne industrije, Slovenijalesu, kjer je od petdesetih let, ko je začel v odseku za propagando, dospel do vodje oddelka za razvoj novih proizvodov v sedemdesetih ter v osemdesetih do vodje centra za oblikovanje v Razvojnem inštitutu. Pri tem je ves čas napredoval kot oblikovalec, z njim in z njegovo skupino sodelavcev pa tudi kulturna raven v slovenski lesni industriji.
Danes komaj še kdo ve, da je od začetka petdesetih let, ko je oblikovalska teorija, poosebljena v arhitektu in učitelju Edvardu Ravnikarju in glasilu Arhitekt, opredelila naloge in prijeme modernega industrijskega oblikovanja, hkrati potekal proces vpeljevanja te ideje v številnih industrijah, ki so se usmerile v izdelavo proizvodov tako imenovane splošne porabe. Ta proces je bil v znanih uspešnih primerih odvisen ne le od razsvetljenih direktorjev, temveč tudi od strokovno usposobljenih in angažiranih posameznikov. Mednje se s svojim opusom, doseženim v lesni industriji od šestdesetih do konca osemdesetih let, uvršča tudi Marjan Gašperšič.
Njegov prispevek se obenem umešča v skupni uspeh Slovenije v razvijanju ideje industrijskega oblikovanja, povsem primerljivega z mednarodnimi standardi, v državah vzhodnega bloka pa bi težko našli takšno raven zavedanja ali toliko uspešnih oblikovanih izdelkov na tržišču. Žal je moral v zadnjih dvajsetih letih doživljati tudi boleče propadanje prav te velike ideje.
Toda Marjan Gašperšič zasebno ni dajal vedeti, kako ga stvari prizadenejo. Bil je nekoliko zastrt človeški in umetniški zaklad. Sploh je bilo za njegovo življenjsko pot značilno zadovoljiti se z majhnim, a vztrajno stremeti za večjim in boljšim. Rojen je bil v skromnem okolju Krope in njenih kovačev, v družini z dvanajstimi otroki. Kot mlad fant se je izučil umetnega kovaštva in se po mali maturi leta 1946 vpisal na Umetnoobrtno šolo na oddelek za notranjo arhitekturo. Zaposlil se je v Slovenijalesu ter začel graditi svojo kariero. Ključno zanjo je bilo, da se je dvaintridesetleten odločil za študij arhitekture, kjer je diplomiral. Sledila so njegova najuspešnejša leta v vodenju in hkrati osebnem oblikovalskem angažiranju pri oblikovanju pohištvenih detajlov, izdelkov in sistemov v okviru Slovenijalesa.
Tu sta se pokazala njegov čut za delo v skupini in sposobnost oblikovati uspešno ekipo. Njegovi izdelki so prejeli pomembna priznanja, med drugim na bienalu industrijskega oblikovanja (BIO). Njegovo delo je leta 1981 okronala nagrada Prešernovega sklada, ki jo je prejel skupaj z Bibo Bertok. Gašperšič se je povzpel do mesta vodje centra za oblikovanje Razvojnega inštituta Slovenijales, a le za dve leti. Leta 1990 se je odločil za samostojno pot in vključil v projekte malega podjetja Ergotrade. Spoznal je, kje se po propadu velike industrije še kažejo možnosti za preživetje oblikovanja.
Ukvarjal se je z oblikovanjem servirnih mizic v okviru programa Servus, ki so dobile priznanje na BIO leta 1992. Še istega leta je zanje prejel tudi mednarodno nagrado časnika Delo dida. Za servisno opremo, izdelano iz lesa v kombinaciji s kovinskim okovjem iz programov Servus in Butler, je nastopil na sejmu L'Art Cuisine v Parizu in bil zanjo tudi nagrajen. V devetdesetih je svoje izdelke tudi razstavljal.
Kritika je zapisala, da sodi Gašperšič v vrsto maloštevilnih slovenskih oblikovalcev, ki stare izumirajoče umetne obrti ustvarjalno prelivajo v sodobne oblike, in hkrati opozorila na njegov pretehtani odnos med pretanjenostjo in robustnostjo, med modernim in tradicionalnim … Trdno verjamem, da bo Gašperšičeva oblikovalska misel, ki jo je tako vztrajno razvijal vse življenje, preživela, kljub slabim časom, le vedno znova si jo moramo priklicati v spomin.
