Tiskane izdaje
Težava, ki se pogosto pojavlja ob festivalih, kakršen je Mesto žensk, je ta, da se v kratkem času – tekom festivalskega dogajanja pač – zvrstijo številne medijske objave, tema, ki jo izpostavlja festival hipno priplava na površje, a nato – prav tako hitro kot vznikne – tudi ponovno ponikne v ozadje.
V primeru Mesta žensk gre za tematike, ki se jim to nikakor ne bi smelo dogajati; zato naj bo to razmislek o vprašanju za nazaj – a tudi za zdaj in za naprej: opomnik, da Mesto žensk ne bi smelo biti časovno omejeno; da bi Mesto žensk moralo biti naša vsakodnevna realnost, tudi ko se festival zaključi.
Letošnja festivalska priponka Mesta žensk – klitoris – je opozarjala na ideološko zaznamovanost tega, kar imenujemo »biološki spo«l, ter s poudarjanjem istorodnosti funkcije klitorisa ter penisa pri spolnem užitku demistificira žensko seksualnost.
Točka ponovne prilastitve lastnega telesa je simbolna vstopna točka, preko katere se ženska lahko iztrga iz drugih zatiralnih, lastniških razmerij. V tem smislu je mogoče brati na primer prizor masturbacije v predstavi Idealna, ki prikazuje, kako se skozi javno ter družbeno ustvarja mit matere, ki v zahodni kulturi ostaja bolj ali manj nespremenjen skozi različne mitologije in tradicije; tu imamo grški mit, biblično izročilo, pa tudi sodobnejše pristope: danes se mitologija ustvarja skozi pavšalna branja znanstvenih spoznanj, ki se v medijih popačijo do nerazpoznavnosti, a jih vendarle beremo povsem nekritično.
Zlorabljamo jih kot sredstvo družbenega pritiska na žensko; npr. skozi družbeno obsesijo z dojenjem, ki žensko izrazito privezuje na otroka in jo odvezuje od njene lastne osebe. Predstava je stkana iz citatov različnih literarnih tradicij in tako mdr. navaja grške pripovedke, Visoko pesem, Skodelico kave, ponarodele otroške pesmice, revijalne objave.
Predstava Idealna prikazuje, kako se skozi javno ter družbeno ustvarja mit matere. Foto: Nada Žgank
Ne glede na obdobje nastanka ter mesto, na katerem se besedilo pojavlja (ali gre za t.i. visoko umetnost, popularno kulturo ali novinarska besedila); podoba matere ostaja nespremenjena. Predstava je skrajno repetitivna in monotona, kar pa je v tem primeru izrabljeno kot učinkovit gledališki postopek: v njej se nenehno ponavljajo dejanja hranjenja in pestovanja otroka, previjanja in domačih opravil, repetitivnost pa slika življenje po predstavljenih 'idealih' in ga prikazuje v vsej njegovi vsebinski izpraznjenosti.
Mit matere žensko odvezuje od njenega lastnega življenja, ne dopušča raznovrstnosti in subjektivnosti čustvovanja ter ji odvzame njeno telo – z ničemer ne razpolaga, je zgolj na razpolago. Ponovna prilastitev lastne osebe je nujni predpogoj za razgradnjo tovrstnih mitov in možnost uveljavitve polnovredne, svobodne bivanjske izkušnje ženske.
Subtilneje vprašanje osebnega prostora in svobodnega gibanja po lastnem življenju naslavlja projekt Hodi.TI, ki si za vstopno točko k tem vprašanjem zastavi hojo; ko obiščemo performans prejmemo slušalke in telefon s prednaloženo aplikacijo, preko katere se med sprehodom po vnaprej začrtani trasi predvaja zvočni posnetek, ki hojo postavlja v zgodovinski kontekst (npr. ustanavljanje prvih pohodnih društev zgolj za moške, hoja kot dejavnost, ki zahteva čas in si jo tako lahko privoščijo le višji ekonomski razredi ipd.), obenem pa jo umešča tudi družbeno: ženska hoja je drugačna od moške hoje; ženski se tudi v 'varnih' (npr. zahodnih evropskih) predelih pogosto svetuje, naj s seboj nosi solzilec, naj ne hodi po temi, naj hodi v skupini ali z moškim spremljevalcem ... družba za žensko ni varna, a je paradoksalno ženska tista, ki je zaradi tega omejevana in nadzorovana.
Še zlasti pa je hoja lahko tudi dejanje političnega odpora v predelih, kjer je ženski nedovoljeno, da bi hodila sama – projekt Hodi.TI preko netipične vstopne točke dobro naslovi tudi nekatere razlike, s katerimi se ženske po svetu soočajo glede na to, na katerem predelu sveta oz. kateri družbi bivajo. Obenem pa projekt naslavlja tudi vprašanje ekologije, nadzora bivanja v mestih, pomanjkanja časa – Hodi.TI je tako predstava, ki izrazito dobro kontekstualizira in ustvarja presenetljive, ludicne asociacije.
Projekt Hodi.TI.
Podobno skuša nekaj, kar je v našem okolju morda samoumevno, v nekaterih drugih pa nikakor ne, nasloviti tudi razstava O splavu, ki prikazuje izkušnje žensk iz okolij, kjer varen splav ni dostopen ali pa je dostop izjemno omejen. Gre za precej tendenčno, konceptualno ne dovolj domišljeno razstavo, ki predvsem kaže na to, da je splav v trenutni družbi nuja, a se ne ukvarja z vprašanjem, kakšne so družbe, ki do ženske gojijo odnos, ki mu je posledica tudi neželena nosečnost. Ne ukvarja se niti z vprašanjem dostopnosti kontracepcije ali seksualne represije. Temo splava tako obravnava preveč izolirano, nosečnost pa predstavlja kot nekaj 'zgolj-ženskega'.
Ravno nasprotno skuša tovrstno držo – v kateri je nemalo seksizma in patriarhalne logike – prelamljati videoinstalacija Kurbazaspermo, ki korespondira tudi z Idealno in ponuja vpogled v mogočo drugačno konstelacijo starševstva – materinstvo je ukinjeno, nadomesti ga starševstvo, odvezano od spola; odgovornost za otroka je porazdeljena, projekt pa opozarja tudi na to, da je izkustva mogoče deliti – pri tem tudi nosečnost ni izjema; specifične zmožnosti teles v Kurbazaspermo ne predestinirajo celote izkušnje bivanja. Film se med drugim poigrava tudi s prikazi delov teles, ki presegajo binarnost »moškega« in »ženskega«; starševstvo je performativno; enako kot spol.
Performativnost spola najbolj neposredno naslavlja plesna predstava Lov na upanje, v katerem si plesalka prisvaja različne jezike (npr. francoščino, nemščino, angleščino ...), ki pa jih odvezuje vsebine; besede, ki jih izgovarja zvenijo kot ta ali oni jezik, a v resnici pogosto ničesar ne pomenijo - oseba se vzpostavlja skozi gib, skozi geste, mimiko, način govora, skoznje pa se vzpostavlja tudi spolna identiteta, ki je tako performativna.
Obenem predstava naslavlja tudi nujno omejenost tovrstno vzpostavljenih identitet: osebna identiteta (lahko) zajema tudi vedenja, gibe, občutja, ki so v nasprotju s tovrstnimi umetno vzpostavljenimi kodi - v tem smislu je prehodna. Sorodnih vprašanj se loteva tudi burleska Tatovi predstavljajo: Matilda Buns in njene žemljice, ki humorno pervertira vloge ženske v družbi, njene seksualnosti, telesnosti, materinskosti in mesta v javni sferi, obenem pa tudi povsem odpre spolne identitete.
Skozi performativne umetniške projekte letošnjega Mesta žensk se izkristalizira jasna povezava med ideološkostjo »biološkosti« in družbeno represijo ženske ter drugih spolov ter močno prepletenostjo t.i. zasebne in javne sfere; ženska je nadzorovana v vseh okoljih. Obenem projekti, kot je Kurbazaspermo, prikazujejo, da je razgradnja patriarhalnega modela mogoča – in osvabajajoča za vse.
