Tiskane izdaje
Kot je zapisal avtor razstave, arhitekt in kritik Andrej Hrausky, je bil Ivan Meštrović (1883–1962) najpomembnejši hrvaški kipar, Jožeta Plečnika (1872–1957) pa imamo za najpomembnejšega slovenskega arhitekta. Oba sta študirala na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju in bila člana umetniškega združenja Secesija.
O stikih priča 90 pisem in razglednic
O njunem prijateljskem odnosu priča predvsem njuna korespondenca. V arhivu v Plečnikovi hiši je ohranjenih 76 enot, ki zajemajo tako pisma kot razglednice, ki jih je Meštrović pisal Plečniku. V osebnem arhivu kiparjevega sina Mateta Meštrovića pa je ohranjenih 14 Plečnikovih pisem.
Njuno dopisovanje se je začelo leta 1906, potem ko je Meštrović na 36. razstavi Secesije doživel dokončno uveljavitev s svojim Vrelcem življenja. Verjetno sta se bežno poznala še od prej, vendar je Meštrović prišel na dunajsko akademijo po tem, ko je enajst let starejši Plečnik študij že končal, ponovno pa sta se srečala kot člana umetniškega društva Secesija.
Sprva je bilo dopisovanje vljudno in v nemškem jeziku, kmalu pa je Meštrović Plečniku pisal v hrvaščini, ta pa mu je odgovarjal v slovenščini. Začela sta se tudi tikati in naslavljati z »dragi prijatelj«. Plečnik je pozorno sledil Meštrovićevim uspehom in ga spodbujal. Poskušala sta tudi sodelovati.
Zaradi čedalje močnejšega nemškega nacionalizma v avstro-ogrski monarhiji pred prvo svetovno vojno so Slovani dojemali sodobno umetnost na Dunaju kot nemško. Nasproti njej so želeli uveljaviti lastno kulturo. Meštrović je že pred prvo svetovno vojno videl prihodnost Hrvatov in Slovencev v novi državi na Balkanu. Te težnje so znali srbski politiki hitro obrniti v svoj prid, Meštrović pa je poskušal k temu pritegniti tudi Plečnika.
Soočenje obeh umetnikov na oltarju
Ko so leta 1913 v Beogradu ustanovili Odbor za organizacijo umetniškega delovanja Srbije in Jugoslovanstva, sta bila Meštrović in Plečnik imenovana v častno predsedstvo. In ko so Plečnika zavrnili kot Wagnerjevega naslednika na dunajski akademiji, so v Beogradu, na Meštrovićevo pobudo, povabili Plečnika, da bi tam ustanovil in vodil novo akademijo.
Po prvi vojni je Meštrović poučeval kiparstvo na novoustanovljeni akademiji v Zagrebu in še vse do leta 1925 vabil Plečnika v Zagreb ter mu ponujal oddelek za arhitekturo. A umetnika sta šla že vsak svojo pot – Meštrović je postal mednarodno priznan kipar, Plečnik pa je deloval med Prago in Ljubljano.
Prijateljema nikoli ni uspelo sodelovati v konkretnih projektih, proti koncu njunega življenja pa je naključje hotelo, da je pater Eduard Žilić, ki je bil po drugi svetovni vojni odgovoren za zidavo Plečnikove cerkve v Beogradu, brez njegove vednosti pri Meštroviću naročil kip sv. Antona Padovanskega za glavni oltar. Meštrović je takrat živel v ZDA in je z veseljem ustregel naročilom iz domovine.
Plečnik je imel sicer pripravljeno svojo rešitev oltarja, vendar so leta 1955 kljub temu kip postavili na oltar. Tako se je soočenje obeh umetnikov na oltarju v Beogradu zgodilo bolj po naključju in je, predvsem Plečniku, pustilo grenak priokus, je še zapisal Hrausky.
Ob pričujoči je v Galeriji Cankarjevega doma na ogled velika razstava Meštrovićevih del, ki združuje okoli 50 kipov in risb.
