Tiskane izdaje
Metod Pevec, avtor več odličnih celovečercev, si že vsa leta prizadeva za urejenost filmskega področja in sploh za boljše razmere v kulturi.
Zdaj je sprejel priložnost, da postane predsednik nacionalnega sveta za kulturo (NSK). In to sredi dela: našli smo ga v malem montažnem studiu.
Kaj pravzaprav montirate?
Dokumentarni film Dom. V bližini, kjer živim, v Mostah, je samski dom. Dolgo sem ga opazoval od zunaj, potem pa sem se odločil, da grem noter. Za eno leto sem si najel sobo in snemal, kar se je dogajalo znotraj. To je bila ena od mojih bolj vznemirljivih filmskih izkušenj.
Se pravi film o zdomstvu, socialno obarvan, Slovenija kot grda mačeha ...
Ni tako preprosto. Nekoč je bil to delavski dom, danes ni več. Kot se je razdrobil proletariat, tako se je spremenila tudi struktura prebivalcev v tej hiši. Še vedno so v njej tudi Vegradovi delavci, ampak eno nadstropje na primer ima ministrstvo za šolstvo, tam sta tudi dve stanovanjski skupini Mladinskega doma Jarše, nekatera stanovanja so pokupili zasebniki in v njih zdaj živijo zelo različni ljudje.
Kakšna je torej poanta?
Da se v Sloveniji dogaja koncentracija socialnih problemov in njihovo odrivanje na obrobje, kakršno so Moste, kjer ta zgradba stoji. Moje izhodišče tiči prav v besedi dom. Vsi vemo, kaj nam pomeni, v tej stavbi, v tem 'domu' stanuje veliko ljudi, a se tam nihče ne počuti zares doma.
Kdaj bomo videli Dom?
Montaža bo opravljena do konca leta.
Sprejeli ste nalogo predsednika nacionalnega sveta za kulturo. To ni zelo hvaležno delo, pa še neplačano povrhu. Zakaj ste se tako odločili?
To vprašanje sem pričakoval, a ne z velikim veseljem in ne že v uvodu.
Težko se mu je izogniti, zlasti na začetku.
Če sem odkrit, me je pri odločitvi spremljal tudi iracionalen motiv. Motiv, ki smo ga filmarji sicer vajeni, gre za nekakšen koktajl kljubovanja in upanja. Že dolgo živim z zavestjo, da smo prisiljeni sodelovati v politični tlaki.
Osrednji problem NSK je, to so pogosto ponavljali dosedanji predsednik Miran Zupanič in drugi člani sveta, da ga je kot posvetovalno telo ustanovila politika, vendar ga politika noče slišati.
Da, problem je v tem, da imamo nezrelo politiko, ki večinoma ni sposobna poslušati in poskušati razumeti mnenj, ki niso v skladu z njenimi stališči. Logično je, da takle nacionalni svet razmišlja drugače, mogoče širše in bolj dolgoročno od aktualne kulturne politike, zato je težko razumeti, da se je večina ministrov temu dialogu izogibala ali celo popolnoma odrekla.
Priznati moram, da me je na začetku mandata strah, da bomo naleteli na enak neposluh, po drugi strani me je strah, ker se zavedam ogromne količine nakopičenih problemov. Pa ne nazadnje tudi tega, da znaša letni proračun za delovanje NSK približno toliko, kot je vredno eno pravno mnenje. Za kakšno zunanjo strokovno pomoč ali bolj ambiciozno razmišljanje je lahko to resna ovira.
Toda v tej mešanici kljubovanja in upanja, kot pravite, ste le videli določeno priložnost?
Vseeno bi rad odkrito povedal, da ne nameravam vztrajati v brezizhodnem oziroma gluhem položaju, če bi do česa takega prišlo. Tuja mi je misel na neplodno sestankovanje v slonokoščenem stolpu navidezne pomembnosti. Iz svoje filmske prakse sem navajen razmišljati učinkovito. Minimum smisla in učinkovitosti je ključen.
Vaš predhodnik je dejal, da ne pozna področja v slovenski kulturi, od koder ne bi prihajali klici na pomoč. Na naslov NSK seveda. Toda kaj je pravzaprav NSK: svet modrih, ki razmišlja o strateških odločitvah, ali servis, ki rešuje probleme slabe kulturne prakse?
NSK je organ, ki načeloma sodeluje pri strateških vprašanjih kulture in kulturne politike. Seveda si ga ljudje, ki delujejo v kulturi, lahko razlagajo tudi napačno. Toda po drugi strani je zgovoren podatek, da je imel svet v minuli sestavi enaintrideset sej, a niti ena ni bila sklicana na pobudo ministra, čeprav poslovnik to omogoča. Pričakujem, da se bo ministrstvo, se pravi ministrica, v našem mandatu v fazi oblikovanja pomembnejših odločitev posvetovala tudi z NSK.
V sredo ste se končno srečali z ministrico, za prvo sejo, ko je NSK nastopil v novi sestavi, se je opravičila. Svoj dvom o njeni primernosti za ta položaj ste izrazili že na sestanku pri mandatarju. Kako je bilo v sredo?
Na prvem srečanju smo se, na kratko povedano, razumeli in si obljubili korektno in konstruktivno sodelovanje.
Na 'primopredajni' seji NSK konec septembra ste dejali, da novi svet nima prioritetne liste, da je ta predvsem stvar ministrstva za kulturo.
No, dejal sem, da svet ni dolžan imeti proaktivnega programa, ker smo svetovalci nekoga, ki takšen program, potrjen v parlamentu, mora imeti oziroma ga že ima. Zato bo naša prva naloga, da vsako leto z inventurnim razlogom pogledamo, kaj iz tega programa se uresničuje in kaj ne.
Bojim pa se, da se bo zgodilo, kar se dogaja že vrsto let, da je tudi zadnji nacionalni program za kulturo, ki ga je pripravilo ministrstvo Uroša Grilca, nekakšno kulturnopolitično leposlovje, kajti zunaj platnic te čudovite knjige je realno stanje, predvsem rebalans proračuna in grozeče restrikcije. Morda se tudi zato za položaj ministra ni potegoval kakšen kulturno bolj definiran kandidat.
Ste pa na omenjeni seji vendarle izpostavili določene teme, s katerimi se želi ukvarjati novi svet: avtorske pravice, financiranje umetniških programov na nacionalni televiziji, digitalizacijo avdiovizualne zapuščine.
Da. A predvidevam, da bomo začeli z manj zavezujočo temo, tudi zato, da pustimo ministrici običajnih sto dni miru. Mislil sem, da bi na prvi seji spregovorili o tem, kako danes govorimo o kulturi, namreč, po eni strani smo polni staroslovenskega iztrošenega govorjenja o nacionalno konstitutivni vlogi kulture, po drugi strani pa v slovenski kulturni prostor prek vseh prekernih ovir vstopa mlada generacija, ki se počuti bistveno bolj internacionalno in ne kaže posebne želje prisegati staremu kulturnemu križu. Skratka, morda bi bilo zanimivo najprej prevetriti in preveriti naš lastni pogled na kulturo.
Kaj pa avtorske pravice?
Tudi Slovenijo je dosegel zelo škodljiv, čeprav ne očitno viden proces, v katerem avtorska pravica postaja vse manj osebna in vse bolj korporativna. Avtorske pravice so postale intriganten predmet trgovanja. Pravice prevzemajo avtorski tajkuni, status avtorja pa se znižuje v mezdno-najemniški odnos. Na avdiovizualnem področju veljavni zakon izrazito preferira producente in večje imetnike pravic.
S financiranjem umetniških programov na RTV Slovenija ste najbrž mislili njihovo vedno večjo podhranjenost?
Seveda, sporno je reduciranje igranih programov na televiziji ali izvirnih radijskih iger na radiu, ki jih nadomeščajo nenehne ponovitve. Očitno je na nacionalki prišlo do spremembe razmišljanja v trenutku, ko je bil sprejet zakon o Slovenskem filmskem centru, ki RTV-hišo obvezuje, da izvede razpise za kinematografske filme, kar je bilo v končni fazi mišljeno kot obogatitev njenih programov, ne pa kot nadomestilo za lastne programe.
Za slovensko filmsko produkcijo je bila ta programska dvodomnost dobra, sedanje opuščanje 'konkurenčnega' filmskega programa pa je slabo. Pri tem bi tudi ministrstvo za kulturo moralo odigrati vlogo, ki je ni. Da ne govorim o tem, kako je to vprašanje za programski svet RTV zadnja skrb.
Kako katastrofalne so v resnici stvari na področju digitalizacije analognih filmskih materialov?
Do te mere, da bomo, če ne bomo šli v sistematično digitalizacijo, kmalu ostali brez svoje filmske dediščine. Ves čas sem spremljal prikazovanje filma, pomembnega v moji karieri, to je Nasvidenje v naslednji vojni. Kopija filma je iz leta v leto bledela, zdaj je v stanju, ko ni več primerna za prikazovanje. Seveda obstajajo tudi ohranjeni negativi, ki so dobro izhodišče za digitalno rekonstrukcijo filma, ampak to je postopek, ki nekaj stane.
Koliko?
Zelo različno, ker so postopki zelo različni, a za rešitev enega filma je potrebnih deset do dvajset tisoč evrov. Treba je vedeti, da tudi filmov na trakovih, ki so še razmeroma dobro ohranjeni, kmalu ne bo mogoče več predvajati, ker klasični filmski projektorji pač izginjajo iz kinodvoran. Zdaj je tako, da nimamo niti prednostnega seznama, v kakšnem vrstnem redu se zadeve lotiti, kaj šele denarja.
Zanimivo je naključje, da sta tako vaš predhodnik, torej Miran Zupanič, kot vi človeka, ki prihajata s filmskega področja. Saj je naključje, kajne?
Ali pa tudi ne. Morda je pri filmu ta čas več ljudi, ki smo se pripravljeni angažirati, ker se pač zavedamo nujnosti delovanja. Filmarji ves čas živimo z občutkom ogroženosti.
Začela sva z vašim dokumentarcem, ki bo kmalu nared. Gotovo je na vidiku tudi kakšen nov celovečerec?
Pravkar sem oddal scenarij.
Za kaj pa gre?
V središču je junak, ki je odraščal s socialističnimi vrednotami in se ne zmore ali noče adaptirati na spremembe, ki jih prinaša nov družbeni red.
Predvidevam, da je ta junak vaših let?
Tako nekako, ja.
