Tiskane izdaje
Milan Sagadin, konservator svetnik iz kranjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, je letošnji prejemnik Steletove nagrade slovenskega konservatorskega društva za življenjsko delo in vrhunske dosežke, ki so pomemben prispevek k ohranitvi in predstavitvi kulturne dediščine v Sloveniji.
Slovensko konservatorsko društvo vam bo danes na slovesnosti v Narodni galeriji podelilo najvišje stanovsko priznanje – Steletovo nagrado. Kaj vam pomeni?
Ogromno priznanje in veliko zadoščenje, da je stroka zaznala moj trud.
Kako zdaj gledate na kariero, ki ste jo začeli na zavodu za spomeniško varstvo v Kranju?
Začel sem kot konservator za spomenike ljudske revolucije. Po vrnitvi iz vojske sem bil osem let dokumentarist. Ves čas sem opravljal še delo konservatorja arheologa in sem že tedaj imel nekaj pomembnih izkopavanj. Kranjski zavod je bil zadnji v Sloveniji, ki je dobil to delovno mesto. Za to sem bil verjetno delno kriv tudi sam, ker sem pred tem opravljal delo, za katero nisem bil plačan.
Vas je delo konservatorja arheologa bolj privlačilo?
Vsekakor, saj sem se šolal za to. V naši službi ne delaš zaradi denarja. Pri nas ljudje ne gledajo na nadure, država pa računa na to, da tukaj delajo entuziasti.
Kako arheolog postane entuziast?
Že pri izbiri študija te mora stvar veseliti. Študij je zahteven, zlasti na arheologiji, in če nisi res predan stvari, prej odnehaš. Veliko jih je odnehalo. Ves čas me je zanimalo obdobje pozne antike in zgodnjega srednjega veka. To je obdobje velikega civilizacijskega premika.
V obrazložitvi nagrade je zapisano, da ste se pionirsko ukvarjali s topografskimi pregledi. Za kaj točno gre pri tem?
Umetnostni zgodovinar mora vedeti za vse kapelice, gradove, cerkve, etnolog mora vedeti za vse pomembne objekte ljudskega stavbarstva, kot so domačije, gospodarska poslopja, kozolci ..., arheologi pa morajo vedeti za vse arheološke lokacije. Precej tega poznavanja sem podedoval od pokojnega arheologa Gorenjskega muzeja Andreja Valiča.
Kateri so bili vrhunci v vaši karieri oziroma kateri so vaši najpomembnejši dosežki?
Tri rdeče niti se vlečejo ves čas: prva je Ajdna, druga Kranj in tretja Mali grad v Kamniku. Ajdna je zelo markantna, impresivna točka. Lahko rečemo, da smo tam ustvarili pomemben kulturni spomenik. Predvsem zaradi vsebine in obilice vloženega dela sem zelo navezan na Ajdno, poleg tega smo med izvajanjem del dolge tedne tam tudi prebivali.
Po prvem navdušenju, ki ga prinesejo izkopavanja, ki so najprivlačnejši del arheologije, vznemirjenje mine. Pride streznitev in vprašanje, kaj narediti s tem, kar smo izkopali. Ostane nam ali zasutje ali prezentacija. O Ajdni se je tedanja občina Jesenice, ko je bila še v nekdanjih mejah, odločila, da hoče imeti prezentiran objekt. Rekli so, da denar ni problem, kar je bilo za nas nekaj novega.
Ajdna je najatraktivnejša poznoantična naselbina v Sloveniji in najbolj dosledno prezentirana. Prezentacija ni uničila naravnega okolja in se je lepo vključila v ambient. Naselbina je pričevanje o strašni stiski ljudi, ki so se bili takrat prisiljeni zatekati v take kraje, da so si rešili življenje. Dokaj dobro je ugotovljen način propada naselbine, ki je bil nasilen, usoda tamkaj živečih ljudi pa tragična.
V Kranju so sledovi evropsko pomembnih dogajanj; preseljevanje ljudstev je na območju Slovenije pustilo najmočnejše sledi prav v Kranju, ki je bil v 6. in 7. stoletju križišče poti. Pestro prebivalstvo, ki se je selilo po Evropi, je zapustilo ostanke na grobišču v Lajhu. Največja atrakcija sta dva lamelna oklepa, ki sta evropska redkost.
Mali grad v Kamniku je druga zgodba. Leta 1977 je bil večji podor grajskih ruševin na glavno cesto. Občina se je lotila sanacije. Tako smo odkrili poselitev iz mlajše kamene dobe, staroslovansko grobišče, ki je očitno obstajalo že s prvo fazo malograjske kapele. Nato smo odkrili vse razvojne faze gradu, iz katerih je jasno razbrati nastop rodbine Andeških. Tako kot v Kranju pa nam zadeve ni uspelo dokončati in ustrezno prezentirati.
Verjetno je bil razlog denar?
Seveda. Ko smo sanirali zidove in se niso več podirali, je interes za prezentacijo usahnil.
Na katera vprašanja o zgodovini Gorenjske bi še radi poiskali odgovore?
Posebej me zanima problem kontinuitete med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom, kako se je staroselski element ohranil v staroslovanski družbi. Že iz obstoječih raziskanih najdišč bi se dalo na marsikaj odgovoriti. Žal je kronična bolezen pri nas, in ne le pri nas, da objave zaostajajo za izkopavanji. Podobno velja za ves avtocestni fond.
Kaj se je v štirih desetletjih spremenilo na področju arheologije?
Največji prelom za razvoj arheologije je projekt slovenskih avtocest. Takrat je bila slovenska arheologija prisiljena uvesti nove metode, ki jih je dokaj uspešno razvil oddelek za arheologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Gre za metode predhodnih raziskav, ki so jih kot bazične raziskave razvijali na otoku Hvar. Na avtocestah se je pokazala velika uporabna vrednost teh raziskav. Slovenska arheologija je pri tem naredila velik korak naprej.
Kako je na razvoj strokovnega področja vplival razvoj tehnologije?
Znotraj spomeniške službe razvijajo nove metode, zlasti daljinskega zaznavanja oziroma odkrivanja arheoloških najdišč brez destruktivnih posegov.
Koliko se politika zaveda pomena financiranja dejavnosti, ki sicer ne prinaša neposrednih dobičkov?
Bi prinašala koristi, če bi se zavedali, da je kulturna dediščina turistična infrastruktura. Hranim članek slovenskega stanovskega kolega iz Avstrije Gorazda Živkoviča, ki nosi naslov Avstrija živi od kulturne dediščine. V članku je natanko pojasnjeno, kako je trženje kulturne dediščine donosno. Kot kaže, se tega ne zavedamo, sicer bi v to vlagali več denarja.
Je res, da se iz zgodovine česa naučimo?
Mislim, da ne. Pri zgodovini namreč lahko gre tudi za zlorabe. Kulturna dediščina kot eden izmed zgodovinskih virov ni imuna za politično zlorabo. Vemo, denimo, da so Nemci, ko so okupirali Slovenijo, z izkopavanji hoteli dokazati svojo večno prisotnost na tem prostoru. Podobno Izrael dokazuje, da upravičeno zaseda svoje ozemlje, tudi Mussolini je z zgodovino upravičeval svojo ekspanzijo; rapalska meja, na primer, je sledila meji rimskega limesa, obrambne črte Italije v pozni antiki.
Kaj arheologija lahko pove sodobnemu človeku?
Mislim, da je pomembna kot veda, ki odkriva dušo pokrajine, ji daje vsebino, na neki način opismenjuje ljudi, ki hodijo po teh krajih. V posameznih primerih kaže na razumne rešitve, razumno uporabo prostora, kar bi nam danes lahko prišlo prav.
Kako vidite stroko v prihodnje?
V strokovnem delu, ki zajema raziskave, objave itd., je slovenska arheologija primerljiva z najrazvitejšimi državami. Po usposobljenosti kadrov je kar v evropskem vrhu. Drugo vprašanje pa je varovanje arheološke in druge kulturne dediščine. Bojim se, da tudi tu polagoma podlegamo vplivu kapitala. Vendar, dokler ne bomo vzpostavili boljšega sistema, se je znotraj tega treba truditi za najboljše kompromise.
Kakšen je odnos Slovencev do kulturne dediščine?
Slovenci imajo radi kulturno dediščino, dokler je pri sosedih. Država domala vse stroške kulturne dediščine prevali na lastnike. Denarne pomoči, ki jih razdeli z razpisi, so zanemarljive. Poleg tega, da nimamo korenčka, nimamo niti palice, saj inšpekcija ne dela oziroma se na naše prijave le redko odzovejo.
