Tiskane izdaje
Če o drugi svetovni vojni pripoveduje tisti, ki je bil na napačni strani, je posebej izpostavljen pred javnostjo in pripravljen mora biti na polemike. Tako je z nemško tridelno serijo Naše matere, naši očetje, ki se je pravkar iztekla na slovenski nacionalni televiziji, a jo bodo gotovo še kdaj ponovili.
Gre za odlično serijo s preprostim, a za mnoge spornim sporočilom: Nemci med drugo svetovno vojno niso bili nič drugačni od današnjih Nemcev in si zaslužijo vsaj nekaj sočutja.
Gledalec se mora mestoma prav prepričevati, da ne bi verjel, kako gre za poštene, moralne in naivne Nemce, ki jih je v vojno zlo potegnil nacizem. Liki v seriji so tako vsakdanji, človeški, povsem običajni ljudje, ki so imeli to smolo, da jih je doletel nacizem in potegnil v osvajalno in iztrebljevalno vojno.
Ne samo liki, vse v tej seriji je narejeno na visoki ravni, tudi zahtevni vojni prizori. Ne nazadnje nemška javna televizija z denarjem ni varčevala, saj je v serijo vložila rekordnih 14 milijonov evrov.
Pet prijateljev
Serija Naše matere, naši očetje režiserja Philippa Kadelbacha spremlja pet mladih nemških prijateljev, Berlinčanov – brata na fronti, medicinsko sestro, pevko in krojača Žida v boju za preživetje med enim od najbolj krvavih obdobij človeške zgodovine.
Njihova zgodba se začne leta 1941, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Prijatelji počasi začenjajo dojemati, da svet, v katerega so verjeli, z nacističnimi ideali vred, razpada. Brata ugotavljata, da nemška vojska ni plemenita, kakor sta si predstavljala, medicinska sestra spoznava grozote vojne prek ranjencev z bojišč, romanca med pevko in esesovcem se sprevrže v grozovito nasprotje, Žid pa se od samega začetka bojuje za preživetje.
Like odlikujeta njihova človečnost in vest, po tem se razlikujejo od nacistov, ki so prikazani kot suroveži brez vsakršne milosti. V seriji so prijatelji predstavljeni kot domoljubi, ki se bojujejo za domovino, njihova vera v smisel boja pa iz dneva v dan plahni.
Nemci tako brutalni?
Odzivi na serijo so bili množični skoraj povsod, kjer so jo prikazali, tudi v Nemčiji, kjer so jo leta 2013 predvajali najprej. To govori o tem, da tudi po več kot sedmih desetletjih dogodki iz druge svetovne vojne izzivajo pri Evropejcih, celo rojenih dolga leta pozneje, močna čustva. »So bili nemški vojaki res tako brutalni?« se je čudil visokonakladni Bild po prikazu epizode, v kateri nemški vojaki ubijajo civiliste v povračilo za napad partizanov.
V Nemčiji si je serijo ogledalo kar 20 milijonov ljudi, tisk in spletne forume pa so preplavile izjave potomcev vojne generacije, da so njihovi starši in stari starši le redko govorili o tem obdobju ali sploh nikoli.
Verbalna vojna
Serija Naše matere, naši očetje pa je izzvala tudi pravo verbalo vojno med Nemci na eni strani ter Poljaki in Rusi ter deloma Ukrajinci na drugi ter odprla razpravo o antisemitizmu ter naravi nacizma. V njej so namreč prikazani tudi poljski odporniki in Poljaki kot antisemiti ter vojaki Rdeče armade kot zveri.
Poljaki in Rusi so serijo označili kot poskus izkoreninjenja iz javne zavesti dejstva, da so za drugo svetovno vojno odgovorni – Nemci. Njihovo jezo je dodatno razplamtel producent serije Nico Hoffman z izjavo, da so junaki serije kot večina Nemcev iz časa Tretjega rajha »naivni in moralno neoporečni« in da so »bili prisiljeni sodelovati v zločinih nacističnega režima«.
Kljub nespornemu zgodovinskemu dejstvu, da Nemci niso bili »naivni« in da jih je večina Hitlerja iskreno občudovala, pa se poljski levi liberalni mediji nad prikazom Poljakov v seriji niso zgražali. Ti priznavajo, da je bil na Poljskem antisemitizem in da vsi poljski domoljubi niso bili heroji odporništva. Konzervativni tednik pa je na naslovnici objavil fotografijo kanclerke Angele Merkel s pripisom: »Ponarejanje zgodovine: kako Nemci spreminjajo sebe v žrtve druge svetovne vojne.«
Uradni protesti
V današnjih razmerah, ko ima Nemčija vodilno vlogo v Evropski uniji, serijo o dogajanju med drugo svetovno vojno ocenjujejo iz njene politične in ekonomske moči. Poskus, da se z umetniškimi sredstvi pove, da Nemci ravni niso bili toliko krivi za vojno, vsebuje politično prvino, menijo na Poljskem, v Rusiji in tudi ponekod drugod.
V enem od prizorov so prikazani vojaki Rdeče armade kot suroveži, ko vdrejo v nemško bolnišnico in ubijajo ranjence. Zato so Rusi proti seriji tudi uradno protestirali. Rusko ministrstvo za zunanje zadeve je poslalo nemškemu veleposlaniku pismo, v katerem je opozorilo na »nesprejemljivost poskusa, da da bi v isti koš dajali množične zločini Hitlerjevih enot na ozemlju Sovjetske zveze in posamezne ekscese sovjetskih vojakov, ki jih je vojaški vrh strogo kaznoval«.
Na drugi strani pa ni bilo nikakršnih nemških ukazov, ki bi ščitili sovjetsko civilno prebivalstvo, nasprotno, na podlagi Hitlerjevega ukaza je veljal režim neomejenega terorja na ozemlju Sovjetske zveze. Dejstvo je, da so med vojno nemški vojaki pobijali civiliste. Skoraj tri milijone ruskih vojakov je umrlo v nemškem ujetništvu, v sklepni fazi vojne pa so fanatični privrženci Hitlerja streljali na tisoče nemških vojakov, obtoženih za dezerterstvo in defetiztem.
To je pomenilo, da je imela nemška vojska pravico uporabljati vsa sredstva, celo proti ženskam in otrokom, kar pa je v seriji tudi prikazano. Poljski veleposlanik v Berlinu pa je poslal protestno pismo nemški javni televiziji ZDF.
Sklicevanje na surovost vojne same po sebi tako po mnenju nekaterih odraža splošno tendenco sodobne nemške množične kulture.
Današnja moč Nemčije
The New York Times je na primer objavil, da je »serija bolj zanimiva kot artefakt sedanjosti in ne preteklosti«, ker priča, kako se »spreminja kulturna pomembnost druge svetovne vojne v Nemčiji«, posebej v času, ko je ta država najmočnejša v Evropski uniji. Gre za »poskus normalizacije nemške zgodovine« ter poudarjanje, da navadni Nemci »niso bili toliko drugačni od drugih ljudi«.
Serija se je pokazala kot priložnost za izražanje protinemškega razpoloženja. V Spieglu so napisali, da je sovraštvo do njihove države otipljivo. Moč in nezadržna veličina tega naroda sta problem za mnoge Evropejce – toda moč Nemčije 21. stoletja ni tista nekdanja, vojaška, temveč ekonomska.
Ocenjevanje serije skozi aktualne politične in gospodarske razmere ter občutja je zgrešeno, kajti Naše matere, naši očetje (Unsere Mütter, unsere Väter) so vendarle poskus Nemčije, da končno tudi na neakademski ravni spregovori o preteklosti in se zamisli o individualni odgovornosti za vojno.
V Nemčiji je potrebna medgeneracijska debata o tem, kajti številni Nemci mislijo, da navadni vojaki niso sodelovali v zločinih, temveč so to počele le zloglasne Hitlerjeve enote SS in SA. Serija pokaže, da so ubijali tudi navadni vojaki.
Druga svetovna vojna vse do danes ne bremeni le Slovencev, kakor so včasih zdi, ampak vse narode, ki jih je prizadela. Debato o tem obdobju še vedno potrebujejo vsi narodi, predvsem pa Nemci. Glede na to, da so jo Naše matere, naši očetje spodbudili, je bila serija koristna, morda pa je opogumila tudi druge nemške filmarje in se tej temi ne bodo več toliko izogibali.
