Tiskane izdaje
Novomeški Dolenjski muzej hrani v bogati arheološki zbirki kar devet figuralno okrašenih bronastih situl (na svetu jih je do zdaj najdenih samo štirideset). Zaradi njihovega izrednega pomena je po njih poimenovano tudi Novo mesto kot mesto situl.
Situlska umetnost je ena najpomembnejših komponent razvoja prazgodovinske umetnosti v Evropi v 1. tisočletju pr. n. št. Geografsko obsega območja Padske nižine in Tirolske v Italiji, Istre na Hrvaškem in Kuffarna v Avstriji, z osrednjim delom v slovenskem Zasavju, Posočju, največji obseg pa je dosegla na Dolenjskem.
Situlska umetnost je dobila ime po figuralnih upodobitvah na bronastih vedricah – situlah, sicer pa se je pojavila še na pokrovih, nožnicah, uhanih, čeladah, votivnih ploščicah, pasnih ploščah in pasovih ter na cistah. Ključni element situlske umetnosti je pripoved – zgodba, ki jo tvorijo v profilu prikazani človeški in živalski liki, vrezani ali vtolčeni v tanko bronasto pločevino.
Novo mesto je z močnim utrjenim naseljem ter množico zemljenih, grobnih gomil v celotnem prvem tisočletju pr. n. št. bilo eno največjih evropskih središč. Med bogatimi grobnimi pridatki starejše železne dobe izstopa devet figuralno okrašenih situl ter dolg bronast pas, okrašen s situlskimi prizori.
Starejšeželeznodobna družba železarjev, steklarjev, vojakov, trgovcev ter predvsem halštatskih knezov – elitnega sloja, ki je združeval v svojih rokah vodilno vlogo na vseh za skupnost ključnih področjih, je s prestižnimi predmeti, položenimi v grobove, zgovorno potrjevala svoj položaj in socialni status posameznikov. Poleg orožja in pestrega nakita izstopajo predvsem situle s situlskimi prizori.
Pripoved situl Novega mesta dopolnjuje in bogati zakladnico svetovne kulturne dediščine in opozarja na nepogrešljiv prispevek Dolenjske v 1. tisočletju pr. n. št. pri oblikovanju skupnega evropskega kulturnega prostora. V času nastanka evropske civilizacije in kulture so umetniška prizadevanja novomeških torevtov postavila Novo mesto ob bok najpomembnejšim evropskim centrom.
