Tiskane izdaje
V sodobni slovenski literaturi bi le stežka našli roman, ki bi bil tako tematsko izviren, idejno kompleksen in jezikovno dovršen, kot je Kronosova žetev Mojce Kumerdej. Umeščen je v za prihodnjo usodo slovenstva ključen čas reformacije in protireformacije na območju današnje Slovenije, na katerega pisateljica zre s prizanesljivo vednostjo sedanjosti.
Sodobna slovenska proza skuša zvečine držati korak z aktualno slovensko resničnostjo, vi pa ste stopili v slovensko preteklost, obdobje reformacije in protireformacije. Zanimivo ali celo pomenljivo je, da je to obdobje kljub pomembnosti za prihodnost slovenstva v slovenskem kolektivnem in literarnem spominu precej šibko prisotno. Kako si to razlagate?
Stranski učinek reformacije, ki jo je pri nas zaznamoval Primož Trubar s plemiškimi in meščanskimi podporniki, je bila širitev slovenskega jezika, kar je protireformacija pod vodstvom habsburške oblasti za nekaj stoletij zajezila. Četudi obstaja veliko zanimivih slovenskih in tujih študij, je to obdobje popačeno vpisano v tukajšnjo kolektivno zavest. Gre za potlačeno zgodovinsko jedro tega prostora, ki sem ga pisateljsko osvetlila, medtem ko odgovore prepuščam stroki.
Kronosova žetev ni 'le' posledica tega, da ste našli ustrezen jezik, kar je za vas pogoj, da sploh vstopite v pisanje, ampak predvsem dolgotrajen in intenziven študij politične in družbene strukture ter idejnega in duhovnega sveta tistega časa. Zakaj prav 16. stoletje?
V roman, ki sem ga pisala tri leta, sem vključila vednost, ki se mi je kopičila desetletja. Šestnajsto stoletje so zaznamovali duhovni prelomi in znanstvene paradigme, ki so na začetku doživele močan doktrinarni odpor. Med raziskavo me je med drugim presenetilo, da največ čarovniških procesov ni bilo izpeljanih v srednjem veku, ampak v novem veku, in to na politično razdraženih območjih, kjer so potekali boji med katoliki in protestanti.
Kljub obdobju, ki ga obravnavate, vašega romana ni mogoče označiti za zgodovinskega. Pa ne le zato, ker je napisan izrazito sodobno, ampak tudi zato, ker gledate na preteklost z vedenjem sedanjosti.
Zgodovinskega okvira sem se lotila s pozicije pisateljice 21. stoletja. Če bi se te teme lotila pisateljica pred stoletjem, bi bili verjetno ženski liki drugače oblikovani. Ker ima filozofija v Kronosovi žetvi izjemno mesto, je tudi meni najbližja oznaka sodobni filozofsko-zgodovinski roman.
Knezoškofu Wolfgangu ob njegovi smrtni uri položite v usta misel, ki kaže na to, da nismo samo, kot velja od Cankarja, 'vnuki drhali in krvnikov', ampak tudi vnuki konvertitov. Pa vendar teh zgodovinskih dejstev ne izpostavljate zaradi njihove
Pomemben element v tedanji zelo kompleksni politični situaciji je bila obramba pred turškimi vpadi, s katero so deželni stanovi oblikovali teritorialno identiteto in ki je očitno prevladala nad njihovim vztrajanjem pri pravici do verske izbire. Vendar njihovega ravnanja nočem presojati in povleči nauka v Cankarjevem duhu, češ, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Kot tudi sicer želim predvsem konstruktivno razpirati vsebine in osvetljevati drugačne poglede ter vizije.
Kronosova žetev med drugim sugerira, da se iz zgodovine nikoli nič ne (na)učimo.
Bolj kot želja po vednosti človeštvo ženejo drugi porivi, od prepuščanja komoditeti do volje do moči, poleg tega je življenje mnogih zvedeno na ohranjanje golega preživetja, kar je tako izčrpavajoče, da jim za kaj drugega zmanjka energije. Četudi figure na svetovni šahovnici premikajo vidne in nevidne veje krošnje oblasti, to ne pomeni, da med sabo povezani posamezniki ne morejo ničesar spremeniti. To dokazujejo tudi veliki duhovi 16. stoletja, ki so z zagovarjanjem svojih idej tvegali življenje.
Ne zgodi se vedno, da si lahko bralec romana njegovo pokrajino, protagoniste in dogajanje predstavlja tako živo, skorajda filmsko, kot je to v primeru vašega romana. Ga morda vidite tudi kot film?
O, ja, kot visokoproračunski film. Roman doživlja filmsko mnogo bralcev, ki se z mano pogajajo o režiserjih in igralski zasedbi, snemalnih lokacijah in tako naprej. Vse to me zelo veseli, saj so bralci sami režiserji svojih virtualnih filmov, ki sem jim odvijajo po moji romaneskni predlogi.
V svojem prvem romanu Krst nad Triglavom (2001) humorno in ironično parodirate Prešernov nacionalno paradigmatični ep Krst pri Savici. Tudi v Kronosovi žetvi osvetljujete za prihodnost Slovencev usoden čas, medtem ko so vaše kratke zgodbe večinoma obrnjene k sedanjosti kot tesnobnemu občutju življenja in sveta.
V Krstu nad Triglavom ironično parodiram fantazmatske odvode, ki jih je prožil ep, in ne samega Prešerna. Ne vem, ali me romaneskna forma nagovori h kompleksnim temam ali pa mi tema določi formo, zanimivo pa je, da me daljša forma napelje k jezikovni ritmiziranosti.
Ali veste, da ste šele tretja pisateljica, dobitnica nagrade Prešernovega sklada, po osamosvojitvi? Pred tem je treba do leta 1976, ko jo je prejela Svetlana Makarovič ...
Vem, a to ni točen pokazatelj slovenske literarne ustvarjalnosti, ampak njene recepcije. Resda so bile avtorice v preteklosti redke, toda v zadnjih dvajsetih letih je na slovenskem prizorišču vse več izvrstnih pisateljic in pesnic. Medtem ko se pesnice znajdejo med nagrajenci, prozaistke zgolj krožijo okoli nagrad, ki nato pristanejo v rokah moških. Razlog ne tiči v moških, v komisijah in žirijah sta zastopana oba spola, ampak v načinu razumevanja in vrednotenja literature. Toda že z rahlim zasukom perspektive bi se pojavila drugačna slika, na kateri bi poleg sodobnih avtoric postale vidnejše tudi tiste iz preteklosti. Med njimi Mimi Malenšek, ki je pred pol stoletja napisala obsežna zgodovinsko-biografska romana o škofu Tomažu Hrenu in Primožu Trubarju.
