Tiskane izdaje
Pred kratkim je minilo natanko 75 let od dne, ko so v Celju izobesili plakat rdeče barve z velikim črnim naslovom Bekanntmachung (Objava).
Pod naslovom je bilo besedilo, prve tri vrstice so bile v nemščini, pod njimi pa dve vrstici s tanjšimi črkami prevoda v slovenščino: »Kot žrtve zločincev komunističnih morilskih tolp je padlo več policijskih uradnikov in domovini zvestih Štajercev. Dne 22. julija 1942 so bile v Cilli naslednje osebe ustreljene.« Sledi seznam imen 100 Slovencev in Slovenk, vsa germanizirana (denimo Franz Leskowschek, Maria Gasperschitz) z datumi rojstva, poklicem in naslovom, vse samo v nemščini.
Na dnu plakata sta bila v obeh jezikih zapisana pojasnilo, da so ustreljeni pomagali »banditom«, in grožnja s smrtjo vsakomur, ki »banditov« ne bo prijavil policiji. Nato je bil spet samo v nemščini podpisan »visoki vodja SS in policije, gen. Rösener«. Plakat in veliko fotografijo ustreljenih petih žensk na dvorišču celjskega zapora smo letos zelo dolgo gledali na stalni razstavi münchenskega Dokumentacijskega središča nacionalsocializma (NS-Dokumentationszentrum). Odprt je bil 30. aprila 2015, natanko 70 let po tem, ko so ameriške čete zavzele München. Istega dne se je v svojem berlinskem bunkerju ubil Hitler.
Notranjost Dokumentacijskega središča nacionalsocializma, stalna razstava. Foto: Orla Connolly
Zapoznelo spoprijemanje
Prav München, prestolnica nemške dežele Bavarske, je najbolj neposredno povezan z nastankom nacionalsocializma in vzponom Hitlerja na oblast, nas opomni Winfried Nerdinger, eden od pobudnikov ustanovitve münchenskega Dokumentacijskega središča nacionalsocializma in njegov sedanji direktor (na položaju bo do pomladi 2018). Rodil se je leta 1944 v družini nasprotnikov nacizma in večino svoje poklicne poti preživel kot profesor arhitekture in direktor Arhitekturnega muzeja Tehniške univerze v Münchnu. Dejaven je tudi na Bavarski akademiji za likovno umetnost, kjer je vodja Oddelka za likovno umetnost.
Dokumentacijsko središče nacionalsocializma je imelo vse od odprtja več kot 100.000 obiskovalcev na leto. Veliko je učencev v šolskih skupinah. Tukaj lahko veliko vidijo in slišijo. »Hitler je postal pomemben v Münchnu. Tu so ustanovili njegove organizacije SA (Sturmabteilung), SS (Schutzstaffel) in HJ (Hitlerjugend). Tudi nekateri krogi ljudi v mestu so ga podpirali. Po vojni je imel München težave pri spoprijemanju s tem delom zgodovine in je za to potreboval več časa kakor druga mesta,« je povedal Nerdinger.
Nemčija je na splošno potrebovala veliko več časa, da se je soočila s svojimi nacisti, kakor za to, da je bila pripravljena izkazati čast žrtvam Hitlerjevega sistema. Podatke o storilcih hudodelstev so v Nemčiji začeli javno objavljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z razstavami v Nürnbergu, Berlinu, Kölnu … München takrat še ni zmogel storiti česa takšnega.
Razmere so se spremenile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so ustanovili državljansko pobudo, katere namen je bil odpreti prostor za pojasnjevanje, dokumentiranje in proučevanje zgodovine nacionalsocializma v Münchnu.
Na začetku prejšnjega desetletja so sprejeli nujne politične odločitve o tej pobudi na ravni Bavarske in Münchna. Nato so projektirali in zgradili poslopje Dokumentacijskega središča nacionalsocializma. Vsaka stopnja je bila zelo polemična in je trajala zelo dolgo, zato so središče odprli šele leta 2015. Od skupaj 30 milijonov evrov vredne naložbe so po tretjino prispevale nemška federacija, dežela Bavarska ter njeno glavno mesto München.
Notranjost Dokumentacijskega središča nacionalsocializma, stalna razstava. Foto: Orla Connolly
Adolf Hitler prevzame
Pri razvoju Hitlerjevega protisemitizma je bil zelo pomemben Dunaj, kamor je prišel mladi Hitler leta 1907 z željo, da bi postal slikar. Tedanji dunajski župan Karl Lueger je javno izkazoval protisemitizem ter ga nenehno uporabljal med svojimi političnimi agitacijami. »Lueger je bil resda Hitlerjev idol, vendar je Hitler pozneje pri svoji rasistični doktrini in ciljih prevzel marsikaj od münchenskih publicistov, med drugim tudi nekatera gesla,« je poudaril Nerdinger.
Hitler se je leta 1913 preselil v München, kamor se je vrnil po prvi svetovni vojni. Nacistični kljukasti križ oziroma svastiko je prevzel od Nemške delavske stranke (DAP), ki je bila ustanovljena leta 1919 v bavarskem glavnem mestu. Hitler je istega leta postal njen član. Kot spreten govornik je hitro postal njen »vodja propagande«, nato je postal tudi vodja stranke. Pred tem jo je preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP).
Razstava v Dokumentacijskem središču nacionalsocializma prikazuje, da je Hitler v Münchnu prišel v že razvito strankarsko strukturo DAP, ki je organizirala in povezovala desničarske, radikalne in protisemitske skupine ter publiciste in gospodarske mogotce. »Hitler je vse to samo prevzel in postavil sebe v središče. Nič od tega ni bil njegov izum,« poudarja Nerdinger.
Največji del Dokumentacijskega središča nacionalsocializma v Münchnu zavzema trajna informativna razstava. Razprostira se po treh nadstropjih in pol ter je sestavljena iz štirih delov. Začne se s koncem prve svetovne vojne, po kateri se je že novembra 1918 začela levičarska revolucija, ki si je prizadevala vzpostaviti socialistično republiko. Takrat so v nemških deželah in celotnem cesarstvu zrušili monarhije, vendar so revolucijo zadušili. Na Bavarskem je bilo to zelo krvavo. V času Weimarske republike (Nemčija od leta 1918 do 1933) je bila Bavarska nacionalno-konservativna »celica reda« – in gnezdo nacionalsocializma.
Prvi del razstave nam predstavlja München do Hitlerjevega prihoda na oblast v Nemčiji. Drugi del razstave predstavlja nacistično oblast in München do začetka druge svetovne vojne septembra 1939. München med vojno od leta 1939 do 1945 je predstavljen v tretjem delu razstave, četrti del pa je posvečen spoprijemanju s časom nacizma po letu 1945.
Središče redno pripravlja posebne krajše razstave o posebnih vprašanjih, denimo o pregonih Romov v času nacizma, pregonih Jehovovih prič ... Nerdinger pravi, da se v središču spoprijemajo tudi s sodobnostjo ter pripravljajo razstavo o desničarskem ekstremizmu po letu 1945. Na njej bodo predstavili tudi sodobne pojave, Pegido, desni populizem ... Dokumentacijsko središče nacionalsocializma ima tudi obsežen program predavanj in drugih srečanj. »Pri nas se marsikaj dogaja, pogosto razpravljamo o vsem, kar je povezano z nacionalsocializmom.«
Zgled učinkovitosti nacističnega režima
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil Hitler reden politični govornik v münchenskih pivnicah. V Münchnu je poskušal izvesti državni udar že leta 1923, vendar so ga aretirali in obsodili na zaporno kazen. Obsodili so ga na pet let zapora, vendar je za rešetkami preživel samo leto dni.
Manj kot deset let pozneje, leta 1933, je Hitler prevzel oblast v Nemčiji. V Münchnu se je takoj zatem izjemno razvil dobro uigran policijski aparat, katerega zanesljivost, učinkovitost in ideološka zagrizenost so postale zgled za nacistični režim v drugih mestih Tretjega rajha. Leta 1935 je Hitler označil München za »glavno mesto gibanja« (nacionalsocialističnega, seveda). Pred tem so marca 1933 v Dachauu, nedaleč stran od Münchna, odprli enega prvih nacističnih koncentracijskih taborišč za Jude in druge ljudi, ki so po mnenju nacistov veljali za neprimerne: politične nasprotnike, moralnokritične duhovnike, homoseksualce, Jehovove priče, Rome ...
München je ostal središče NSDAP vse do konca Hitlerjevega režima. V Münchnu sta delovala tudi »Hiša nemških zdravnikov« in »Nacionalsocialistično nemško zdravniško združenje«. Tako je to mesto tudi neslavno pripomoglo k razcvetu nacistične, rasistične medicine, ki je izvajala zločinske poskuse na ljudeh, zagovarjala prisilno evgeniko, ubijala slabotne in bolne v svojih programih evtanazije ... Seznam nacističnih zločinov, storjenih v Münchnu, je zelo dolg.
Münchna se spominjajo tudi po neslavni razstavi Degenerirane umetnosti leta 1937 s 650 deli, ki so jih Hitler, Goebbels in njuni sodelavci imeli za nezdružljiva z »zdravim«, nemškim nacionalnim umetniškim izrazom. Na razstavi so predstavili dela umetniških velikanov izraza, ki mu danes pravimo klasični modernizem: Ernst Ludwig Kirchner, Franz Marc, Max Beckmann, Emil Nolde, George Grosz, Kurt Schwitters, Wassily Kandinsky ...
Streljanje talcev, Slovenk in Slovencev, na dvorišču Starega piskra v Celju prikazujejo v münchenskem Dokumentacijskem središču nacionalsocializma zato, ker so bili usmrtitelji pripadniki policijskega bataljona prav iz Münchna.
V Sloveniji to ni bil edini zločin generala SS Erwina Rösenerja, ki je ukazal streljati talce. Na sojenju v Ljubljani leta 1946 so ga obsodili na smrt, vendar ne s streljanjem, ampak s ponižujočim obešanjem.
