Tiskane izdaje
Prihodnost in umetnost sta pojma, ki gresta vsaj že kakšno stoletje dobro skupaj. Prehiteti lastno sodobnost, biti absolutno moderen, iznajti novo, to so imperativi, ki so zaznamovali 20. stoletje. Kaj je torej novega na obzorju in kakšne možnosti ima prihodnost umetnosti in kulture?
Skoraj nemogoče si je zamisliti, s kakšno hitrostjo so se pred sto leti dogajali prelomni dogodki v umetnosti. Letos smo praznovali sto let Črnega kvadrata Kazimirja Maljeviča, abstrakcije, ki je sliko zreducirala na minimum: ploskev in okvir. Leta 2017 se bo svet spet na veliko ukvarjal z Marcelom Duchampom, ki je leta 1917 v galeriji razstavil pisoar, ga poimenoval Fontana ter na široko odprl vrata konceptualni umetnosti. Prihodnje leto se bomo spominjali stoletnice züriškega dadaizma, gibanja, ki je nastalo kot odpor proti grozotam prve svetovne vojne. Umetniki, kot so bili Jean Arp, Tristan Tzara in Hugo Ball, so v Cabaretu Voltaire orožje proti nesmiselnemu spopadu našli v novem umetniškem izrazu.
Ideja, da lahko prav umetnost potuje skozi čas, da nas lahko preskrbi z novim, da lahko spreminja družbeno realnost, je torej stara več kot stoletje, a še kako živa. Še vedno se, ozirajoč se k novemu letu, sprašujemo, kaj bo novega − ne le v umetnosti −, kje je naslednji veliki dogodek, ki bo preusmeril stare tirnice.
Toda učinka velikih, prelomnih umetniških del (Maljeviča, dade in Duchampa), pa tudi prelomnih znanstvenih del, ki so zaznamovala stoletje, se nikoli ni dalo predvideti, ta dela so šele ustvarila kontekst in okvir lastnega razumevanja. Posledica njihovih intervencij pa je bila med drugim ta, da so s svojim nastopom spremenila tudi sedanjost in prihodnost, sama so postala referenčne točke za opis celotne ere.
Koncept novega oziroma prelomnega, tako značilen za 20. stoletje, je torej vgrajen v sodobno družbo, pod zastavo novega in prelomnega navsezadnje deluje in cveti kapitalistična proizvodnja. Tudi danes pričakujemo od umetnosti nove Maljeviče in Duchampe, nove velike prelome, in pogosto vse, kar nastaja, merimo in primerjamo z nekdanjimi prelomnimi dogodki. Želja po novem in novo kot kriterij umetnosti pa sta povezana s širšim političnim vprašanjem. Umetniška prizadevanja avantgardistov na začetku 20. stoletja so, denimo, šla skupaj z zahtevami po temeljiti prenovi družbe, in tudi danes se zdi, da je želja po novem (v umetnosti in znanosti) povezana s težnjo po družbenih spremembah, še posebej po odpravi zagat, ki jih povzroča neoliberalni kapitalizem z novimi oblikami izkoriščanja, s prerazporeditvijo svetovnega bogastva v prid manjšine ipd.
Tudi v teh aspiracijah danes nismo dosti drugačni kot pred sto leti. Bistvena razlika od naših prednikov je morda v tem, da se je pred sto leti levica z idejo komunizma in socializma predstavljala kot realna, močna in mogoča alternativa, ki ponuja odgovore na pereča vprašanja razrednih razlik, boja med spoloma in nasploh na vprašanje pravične organizacije družbe. Ti poskusi so večinoma spodleteli, tako da se sodobna levica še vedno lovi pri novi strategiji, še vedno išče načine, kako se spoprijeti z aktualnimi zagatami, kot so ekstremizem, terorizem, migrantski tokovi in ksenofobni odzivi nanje. Eden od učinkov oslabljene levice je danes nedvomno razmah desnega populizma na vseh koncih sveta.
S filmom nad družbene krivice
Politična levica danes nima domišljije pri koncipiranju alternative obstoječemu, je pa zato utopičnih in distopičnih scenarijev poln Hollywood. V žanru znanstvene fantastike so zadnja leta zaslovele Igre lakote, zadnji del je prav zdaj v kinih. Izhodišče filma je družba prihodnosti, ki deluje na podlagi izkoriščanja bogataške elite. V Igrah lakote je usoda posameznika odvisna od tega, v katerem okrožju se je rodil: če se je v prvem, pripada bogataški peščici, če pa v zadnjem, je obsojen na lakoto in revščino. Film v tretjem in zadnjem delu tematizira oblikovanje upora proti diktatorskemu voditelju, revolucija na koncu uspe in pripelje do svobodnih demokratičnih volitev.
Igre lakote so se ob nastanku leta 2012 ujele s tedanjim gibanjem Okupirajmo! in skoraj dobesedno uprizorile geslo o enem odstotku bogataških zatiralcev in preostalih 99 odstotkih prebivalstva, ki ga prvi izkoriščajo. Toda zanimivo je, da se filmska franšiza konča z vizijo ureditve, ki zelo spominja na sedanjo demokracijo, torej prav na sistem, ki so ga protestniki pred nekaj leti postavljali pod vprašaj. Kot da bi ustvarjalcem filma (sicer posnetega po trilogiji Suzanne Collins) zmanjkalo domišljije pri viziji prihodnosti in so se zato morali sprijazniti s tem, da ponudijo obstoječe v nekoliko drugačni preobleki. Danes si torej še filmska fikcija ne upa sanjati nemogočega.
Na Zahodu nič novega
Če potemtakem lahko govorimo o nekem splošnem, ne le filmskem ali umetniškem pomanjkanju domišljije pri kreaciji prihodnosti, pa obstaja neko drugo dovolj široko polje kulturne produkcije, ki se z izzivi vsakdanjika in prihodnosti spopada bolj skromno, a toliko bolj zanimivo in prepričljivo.
Splošen pregled nad množično produkcijo nadaljevank v ZDA (pa tudi drugod) kaže na izjemen tematski razpon te popularne zvrsti. Za ponazoritev naj bosta le dva presežka s tega področja v iztekajočem se letu. Pri Mr. Robotu je v središču zgodbe skupina hekerskih aktivistov, katerih cilj je vdreti v računalniški sistem ene največjih svetovnih korporacij, ki ima v lasti glavnino svetovnega dolga. Kot ključni problem sodobnega sveta torej ustvarjalec serije Sam Esmail postavi prav dolg, ki množice pahne v stisko, manjšina pa s prekupčevanjem z dolgovi kuje dobičke. Izredno mračna serija s psihotičnim glavnim junakom Elliotom dejansko pripelje do velikega revolucionarnega dogodka. Kaj se je zares spremenilo, bomo izvedeli prihodnje leto z novo sezono, a revolucionaren je že način, kako brezkompromisno serija izpostavi problem in kako ga pripelje do zaključka.
O širokem tematskem razponu produkcije nadaljevank priča tudi The Last Man on Earth, komedija, ki se poigrava z idejo, da je virus pokončal skoraj vse človeštvo, na planetu pa zdaj prebiva dobesedno zadnji človek. Najbolj fascinantno pri nadaljevanki, ki seveda pokaže, da se pravi problemi za glavnega junaka začnejo, ko se pojavi še nekaj preživelih, je to, da so se te dovolj nore teme pragmatični ameriški producenti sploh lotili.
Televizijske serije so eden najbolj priljubljenih in odmevnih produktov 21. stoletja. Ta status so dobile prav s tem, da so se bolje kot hollywoodski film spoprijele z večjimi in manjšimi problemi sodobnosti ter obenem uvedle drugačne modele političnega, družbenega, družinskega in ljubezenskega življenja. Tu ne gre le za velike politične teme, kot jih lahko gledamo v Domovini ali Hiši iz kart, ampak predvsem za na videz male geste emancipacije s serijo intrigantnih ženskih junakinj v glavnih vlogah, z osvetlitvijo gejevske manjšine, z, denimo, motivom ostarelega očeta, ki se odloči spremeniti spol, v nagrajeni seriji Transparent, pa tudi sicer s še vedno preredkimi slikami zagat temnopoltih (Skrivna naveza, Imperij).
Nemara je sporočilo, ki nam ga prinašajo sodobne televizijske serije, prav to, da ne smemo čakati na velike revolucionarne dogodke v umetnosti, znanosti in politiki, ampak da so pomembni ravno drobni premiki v širjenju polja možnosti znotraj našega običajnega vsakdanjika. Morda je naloga za prihodnost predvsem to, da se naučimo prepoznati te na videz trivialne modele emancipacije, ki nam jih TV-fikcija ponuja kot uresničljive v realnosti.
***
Spoštovane bralke in bralci, naj vam novo leto širi duha in odpira široka obzorja in v njem se ne ustavite pred novimi izzivi.
***
V uredništvu Dela smo se lotili vprašanja, ki nas zaradi vedno bolj zaostrenih razmer v svetu, izhajajoč iz kompleksnih odnosov v politiki, gospodarstvu in družbi v celoti, mora vznemirjati in siliti k iskanju odgovorov.
Kateri so torej pomembni izzivi, s katerimi se bo tudi Slovenija morala spoprijeti v prihodnjem letu? Razmisleke o tem ponujamo v Izzivih, posebni prilogi Dela, ki smo jo opremili z logotipom D'16, s čimer smo želeli poudariti vsebinsko usmerjenost časopisa v prihodnost.
Obsežno revijo na 84 straneh najdete v soboto, 12. decembra, priloženo Delu, preberete pa jo lahko tudi digitalizirano v Delovi aplikaciji za tablične računalnike in v bralniku na Delovi spletni strani.
Uredništvo Dela
***
Preberite tudi:
Borut Pahor: Slovenija je lahko svetla zvezda
Kdo vlada Sloveniji oziroma kje se sprejemajo ključne odločitve?
