Peršak: Neuresničljiva obljuba je samo laž in nič več

Pred dnevi smo objavili anketo o predlogu osnutka nacionalnega programa za kulturo 2018–2025, h kateri smo povabili nekatere akterje slovenske kulturne politike. Odzivi so bili večinoma izrazito kritični, češ da bi moralo ministrstvo pripraviti povsem nov predlog, saj naj bi bil zdajšnji preslab. Kako na očitke odgovarja minister za kulturo Tone Peršak?

Ali vas je dosedanji, večinoma precej negativen odziv na predlog NPK 2018-2025 presenetil?

Niti ne. Kolikor se spominjam, so bili tudi ob javnih razpravah o dosedanjih Nacionalnih programih za kulturo (NPK) odzivi na predloge burni, v mnogih primerih odklonilni, čeprav so bili predhodni NPK zasnovani drugače in čeprav so praviloma obljubljali številnim področjem umetnosti in kulture veliko več denarja, kot ga je bilo mogoče realno pričakovati. Bolj pomembno je to, da gre v odzivih pogosto za trditve, ki ne držijo ali so plod nenatančnega branja. Tudi v povzetkih stališč, ki ste jih v Delu objavili pretekli teden, je bilo moč zaslediti nekaj takega.

Negativni odzivi na predlog NPK vsaj javno prevladujejo, kar je po svoje logično. Zanima pa me, ali ste v kakšnem delu kulturnega sektorja naleteli na afirmativen odziv, ki do javnosti ni prišel?

Vtis, da negativni odzivi prevladujejo, je logičen, ker so negativni odzivi praviloma »glasnejši«. Naj to ponazorim s primerom. Na Ministrstvu za kulturo (MK) smo organizirali štiri tematske javne obravnave, poleg tega je bila organizirana še okrogla miza poslanske skupine SMC in posneta TV pogovorna oddaja o osnutku NPK. Praktično na vse sta prišla vsaj dva predstavnika skupin, ki so najglasnejši nasprotniki osnutka. Ti so preglasili vse druge glasove in potem pač prevlada vtis o ogorčenem zavračanju besedila. Ko pa smo razpravljali o verjetnih vplivih digitalne preobrazbe na razvoj kulture, ni bilo nikogar od teh glasnih nasprotnikov, ker se jim najbrž tema ne zdi tako pomembna, in razprava je bila popolnoma drugačna. Seveda je osnutek dobil tudi nekaj pritrjevalnih ocen, zlasti od nekaterih posameznikov, ki o kulturi ne razmišljajo le z vidika, kaj njim osebno ali njihovemu področju obeta novi NPK. Zanimivo je tudi, da smo od ene mestne občine dobili odklonilno stališče, od druge pa pozitivno. Nedavno je bila pri nas na MK tudi skupina organizatorjev pomembnih kulturnih dogodkov iz Posočja in zamejstva, ki so izrekli zelo pozitivna mnenja o osnutku NPK itd.

Najbrž je res, da skoraj ni mogoče napisati strateškega dokumenta za kulturo, ki bi zadovoljil vse vpletene. Pa vendar – ali po vašem mnenju osnutek NKP odgovarja na nakopičene probleme na področju sistemsko podprte kulture oziroma na prihodnje izzive?

Če ne bi verjel, da se NPK loteva vsaj nekaj ključnih vprašanj in ponuja odgovore nanje, ga gotovo ne bi predlagal za javno razpravo ter se izpostavil napadom in nemalokrat žaljivim in zaničevalnim komentarjem. Je pa seveda še v nastajanju, saj zato smo tudi organizirali javne razprave in zbirali pripombe.

Osnutek je napisan v skladu z opredelitvijo nacionalnega programa, ki je zapisana v zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ima poglavja, ki jih zahteva zakon, in vsaj po mojem mnenju opozarja na štiri glavne okoliščine, ki že vplivajo in bodo vedno bolj vplivale na slovensko kulturo. Dve sta globalni, dve specifično slovenski. Kaj za nacionalno kulturo in umetnost pomeni pospešena digitalna preobrazba sveta? Kako se kot skupnost in kultura odzivamo na negativne »težnje« globalizacije, ki tudi kulturi vsiljuje načela množične produkcije, vrednotenje tudi kulturnih dobrin z merili potrošniške družbe, mode in ne nazadnje dobičkonosnosti? Kako se naša kultura odziva ali naj bi se odzivala na spremenjeni položaj Slovenije in Slovencev po osamosvojitvi in spremembi političnega sistema? Kako bomo izšli in presegli stisko ob dejstvu, da sta obseg kulturne produkcije v Sloveniji in obseg javnih sredstev, ki so na voljo za njeno podporo, v nevarnem nesorazmerju?

Gotovo so še druga pomembna vprašanja, ki jih je treba začeti obravnavati in reševati na strateški ravni, vendar se ta vsaj meni zdijo ključna. Ugovori pa imajo v glavnem dve izhodišči. Če malo karikiram: »Kaj bi se ubadali z univerzalnimi problemi, daj nam malo optimizma in zagotovilo, da bomo v našem sektorju dobili več denarja in da bomo lahko delali, kar delamo, do konca svojih dni!« Ena, ne ravno velika skupina pa pač ponuja, skorajda vsiljuje svoj koncept sistemskih sprememb, ki se meni in še komu zdi nesprejemljiv, ker bi lahko pripeljal kulturo v popolno odvisnost od vsakokratne vladajoče politike, hkrati pa se zdi, kot da bi želela izvajalce v javnem sektorju organizirati kot nekakšne kulturne tovarne z zelo rigoroznim režimom produkcije ne glede na naravo umetniškega dela.

Po mnenju Mitje Rotovnika predlog NPK ne vsebuje razvidnega koncepta posodobitve kulturnega sistema. Kako odgovarjate?

Zdi se mi, da očitek gospoda Rotovnika oziroma celotne skupine SRČ (dr. Smrekar, g. Rotovnik, dr. Čopičeva) izhaja iz razmisleka, da je mogoče kulturo in znotraj nje tako občutljivo dejavnost, kot je umetnost, ki lahko zares uspeva samo v družbi, v kateri je zagotovljena resnična svoboda izražanja, »urediti« kot sistem produkcije, reguliran in organiziran po zelo strogih pravilih, in preprečiti težnje kulturnega sistema po določeni stopnji samoregulacije.

Seveda soglašam, da so v javnih zavodih potrebni normativi in standardi, a upoštevana mora biti tudi narava umetniškega dela, saj že sedanji sistem javnih uslužbencev in pravila v zvezi z delovnimi razmerji preveč omejujejo javne zavode, zlasti na področju umetniških dejavnosti. Vendar menim, da je treba prav v tem pogledu sistem spreminjati postopoma in previdno. Na primer: braniti in ohraniti je treba sistem repertoarnih gledališč s stalnimi ansambli, ker to omogoča kakovostni razvoj ansamblov oziroma gledališč ­– je pa treba oceniti, kje je meja velikosti stalnega ansambla, da omogoča začasne kadrovske popolnitve v skladu z repertoarjem, hitrejše vzpone nosilcev repertoarja. Naprej, kako dopolniti sistem plač za umetniške poklice, da bo več možnosti za nagrajevanje uspešnosti tistih, ki največ prispevajo k uspešnosti gledališča ali na primer filharmonije in drugih. Urejanje izvajalcev v okviru javnega sektorja oziroma javnih zavodov, ki izvajajo umetniško ali izrazito strokovno dejavnost, je vedno reševanje kvadrature kroga, ker je treba graditi sistem, ki bo omogočal stabilnost in čim bolj organizirano delo ter hkrati zagotavljal nujno raven svobode in razmer za razmah ustvarjalnosti. Tudi to je cilj osnutka NPK.

Zdi se mi, da citirani očitek izhaja zlasti iz osebnih slabih izkušenj direktorjev z umetniki, vendar je to na tem področju treba vzeti v zakup. Če bomo na tem področju vse formalizirali in sistemizirali, bo sistem mogoče res deloval, umetniških presežkov pa ne bo ali jih bo veliko manj. 

Zdi se, da je skoraj največ pomislekov namenjenih ideji o ustanovitvi agencije za umetnost. Glede na to, da imata že obstoječi agenciji težave z delovanjem, zelo napeta pa znajo biti tudi razmerja med njima in ministrstvom, me zanima, zakaj menite, da bi bila ustanovitev te agencije boljša rešitev urejanja sofinanciranja in strokovnega odločanja?

Javna agencija za umetnost je le ena od možnih rešitev. Pomisleke izraža le del razpravljavcev, na moje presenečenje tudi predstavniki sektorjev ali področij, ki bi morali biti zainteresirani, da njihove programe vrednoti izključno stroka, ki bo kolikor se da neodvisna od vsakokratne politike in upravnega aparata. Kljub težavam, ki jih opažajo ponekod, kjer te rešitve poznajo in kljub temu vztrajajo pri njih, gre pa praviloma za države, ki jih radi navajamo kot zgled demokratičnosti in uspešnosti, menim, da je razmislek o tem ustrezen, zlasti za področje kulturnih in umetniških dejavnosti zunaj javnega sektorja.

Včasih se zdi, da nasprotujejo zlasti tisti, ki so si kakorkoli izbojevali do neke mere stalno in zanesljivo podporo države in se bojijo sprememb. Seveda so, kot rečeno, rešitve lahko različne. Ni nujno, da gre ravno za agencijo. Lahko je to umetniški svet ali podobna rešitev kot v Estoniji … Pomembno je, da agencija ali kar že bo, lahko ureja stvari širše kot ministrstvo, kot to že počneta Javna agencija za knjigo (JAK) in Slovenski filmski center, da lahko deluje tudi kot producent in tudi kot regulator, pridobiva sredstva iz drugih virov, kot to že uspeva JAK. Seveda se je treba projekta lotiti premišljeno, da ne bo šlo za povečanje stroškov in le za navidezno neodvisnost.

Glede povečanja proračunskih sredstev za kulturo ste že večkrat javno izjavili, da to v skladu s fiskalnim pravilom v večjem obsegu ni mogoče. Ali to pomeni, da se trenutno sofinanciranje kulture, ki na ravni države znaša okrog 150 milijonov evrov na leto, v prihodnjih osmih letih ne bo bistveno povišalo?

Delež BDP, ki je v obliki javnih sredstev namenjen kulturi, je v Sloveniji med največjimi v EU, kar je glede na majhno zmožnost trga razumljivo, proračun pa je, to vemo, s fiskalnim in drugimi pravili, ki veljajo v EU, omejen. Visokih skokov, dokler bomo živeli v tem okviru, ni pričakovati, postopno rast deleža za kulturo pa pričakujem tudi sam in to je tudi eden od ciljev osnutka NPK. V letu 2018 naj bi se proračun MK glede na letošnjega zvišal za približno 15 milijonov evrov, torej za skoraj deset odstotkov (na 167 milijonov evrov), če bomo sposobni izkoristiti vse možnosti za sofinanciranje projektov, prijavljenih za sofinanciranje iz skladov EU.

Gotovo bi tudi jaz lahko privolil v to, da v NPK, kot se je dogajalo v preteklosti, napišemo, da bo denarja veliko več, in našteval investicije, ki naj bi jih v prihodnjih letih izvedli in financirali s stotinami milijonov evrov, ter potem kritiziral naslednike, da ne uresničujejo NPK, a tega preprosto ne želim. Tudi neuresničljiva obljuba je samo laž in nič več.

Kolikšno podporo imate pri pripravi predloga NPK pri predsedniku vlade in nasploh v koaliciji?

Glede na to, da osnutek NPK obravnava in predlaga rešitve vprašanj, na katera sem opozarjal, ko sem bil še kandidat za položaj ministra, menim, da vsaj načeloma hujših nesoglasij in nestrinjanja ne bi smelo biti. Seveda pa je pred nami še proces usklajevanja.

Kako odgovarjate na očitke, da zadnje leto mandata ni čas za sprejemanje takšnega strateškega dokumenta?

Menim, da se moramo končno sprijazniti in sprejeti dejstvo, da so vsaka štiri leta volitve, a da procesi na ravni države in družbe tečejo in morajo potekati, ne da bi jih volitve in morebitne spremembe na ravni vlad ovirale in zadrževale. Tudi sedaj veljavni NPK je bil sprejet pol leta pred, tedaj sicer predčasnimi, volitvami. Ne smemo si dovoliti, da leto ali pol leta pred volitvami vse zastane, ali da nova vlada po volitvah tako rekoč zavrže vse, kar je predlagala in sprejela predhodna. To je ena od šib, ki tepe Slovenijo: po eni strani kot izgubljanje tempa razvoja in po drugi strani kot ponavljanje vedno istih postopkov in odločitev z manjšimi razlikami. Državni zbor bo sprejel NPK kot akt, ki naj bi veljal osem let. Sam pa sem predlagal, da smo v zakon zapisali tudi to, da se ga lahko ob obravnavi poročil o uresničevanju vsaki dve leti tudi dopolni ali v njem kaj spremeni.