Tiskane izdaje
ZDA je v zadnjem času zaznamovala tudi gonja proti − predvsem konfederacijskim − historičnim spomenikom kot odrazu različnih tragedij iz preteklosti, denimo državljanske vojne, sužnjelastništva, rasističnih in segregacijskih politik.
V številnih mestih so konferedacijske spomenike odstranili, ob spomeniku generalu Robertu Leeju v Charlottesvillu v Virginiji, za katerega so prav tako določili odstranitev, so avgusta lani potekali celo protesti rasistov in neonacistov, kar je mesto privedlo do izrednih razmer.
K zahtevam po čistki med historičnimi spomeniki so se pridružili tudi v New Yorku, kjer je več kot 120 umetnikov, znanstvenikov in aktivistov zaradi promocije nadvlade belcev ali drugih razlogov zahtevalo odstranitev nekaterih spomenikov, med njimi Krištofa Kolumba vrh monumentalnega stebra na lokaciji Columbus Circle ob Centralnem parku (ob 400-letnici odkritja Amerike so ga mestu leta 1892 podarili ameriški Italijani) in Theodorja Roosevelta pred Ameriškim naravoslovnim muzejem (iz leta 1940, sporna atributa konjeniškega spomenika 26. predsednika ZDA sta Indijanec in Afričan kot pešca).
Namesto odstranjevanja pojasnila
A aktivisti niso bili uspešni. Kot piše Artforum, je komisija, ki jo je vzpostavil župan New Yorka Bill de Blasio, za spomenike, ki so postali tarča obtožb, odločila, da bodo ostali. Priporočila je le, da jim dodajo pojasnila, ki bodo javnosti razložila ustrezen zgodovinski kontekst. V enem primeru je komisija aktivistom le prisluhnila, in sicer pri bronastem spomeniku J. Marionu Simsu, zdravniku in kirurgu iz 19. stoletja, ki med Američani velja za pionirja moderne ginekologije, a je za eksperimente uporabljal ameriške sužnje. Brez njihove privolitve in brez anestezije.
Njegov spomenik, ki stoji v Centralnem parku, bodo odstranili in ga premestili k njegovemu grobu na pokopališču v Brooklynu. Aktivisti so sicer zahtevali tudi odstranitev spominske plošče na Manhattnu, posvečene Henriju Philippu Pétainu, francoskemu junaku iz prve svetovne vojne in kolaborantu iz druge (bil je predsednik vlade v Vichyju).
»Presojanje naših kolektivnih zgodovin je zapletena obveza brez enostavnih rešitev,« je zapisal de Blasio. »Osredotočili se bomo na dodajanje detajlov in nians k tem zgodovinam, in ne na popolno odstranjevanje tistih, ki jih predstavljajo. Ob tem bomo natančno pogledali, kdo je ostal prezrt, in presodili, kam bi lahko postavili nova dela, s čimer bi naš javni prostor odražal raznolikost in vrednote našega velikega mesta.«
