Tiskane izdaje
O Plečnikovem pomenu in arhitekturi je v sloviti Knjižnici Václava Havla pred dnevi potekala okrogla miza, ena od vrste prireditev, ki jih pripravlja tamkajšnje slovensko veleposlaništvo, sámo ali v sodelovanju z drugimi ustanovami.
Na zelo dobro obiskani prireditvi so nastopili trije poznavalci Plečnikovega dela – Damjan Prelovšek iz Ljubljane, Tomáš Valena iz Münchna ter Martin C. Putna iz Prage.
Plečnik in Hradčani, torej praški grad, Masaryk, njegova hči Alice in prvi predsednik Češkoslovaške republike, ki je Plečniku verjel tako zelo, da mu je, tujcu, naložil, naj obnovi večstoletni sedež posvetne in cerkvene oblasti nad češkimi deželami. Skratka, mu je dejal, naj grad »iz monarhističnega spremeni v demokratičnega« – ne da bi bilo jasno, kako je to mogoče izpeljati ...
Valena je prepričan, da bi bilo potrebno pomen Masarykove hčere Alice znova ovrednotiti. Iz korespondence je očitno, kako veliko sta govorila o posegih v grad in okolico z vrtovi, pa tudi v predsedniško rezidenco Lány. Alice je, pravi Valena, imela bistveno več vloge kot njen oče. Med njima je znala spretno posredovati, tako da je menda malo manjkalo, da bi Plečnik postal Masarykov zet.
Pomembno je tudi veliko spoštovanje med obema možema, kot ugotavlja Putna, kljub komaj premostljivim nazorskim razlikam med njima: Plečnik je bil, pravi, tradicionalen kristjan, Masaryk svobodomiselnih nazorov, z neprikritim odporom zlasti do češkega katolicizma, ki je zanj bilo preveč »prohabsburško« … Prelovšek je z veliko podrobnostmi navajal med drugim tudi, katere Plečnikove zamisli v Hradčanih in okolici niso bile realizirane.
Tujec nam bo uničil Hradčane!
S precejšnjo mero optimizma je mogoče verjeti, da bo Plečnikov opus na Češkem in v Sloveniji nekoč le vpisan na Unescov seznam. Čeprav Prelovšek pravi, da slovenska stran odločno premalo stori za to. In da so v Pragi že pripravili predlog za cerkev Srca Jezusovega, v kraljevsko ogrinjalo iz hermelina »oblečeno« stavbo, z značilnim zvonikom in največjo stolpno uro na Češkem. Cerkev leži komaj dva kilometra od Vaclavskega trga, najstrožjega središča Prage. Plečnikova lepotica, gradili so jo v letih 1928–1932, a je dokončane njen mojster nikoli ni videl, pa ima svojo zgodbo.
Davnega oktobra leta 1931 je arhitekt Josip Plečnik v češčini pisal kaplanu Alexandru Titlu v Prago: »Nikoli in nikjer me ne imenujte, niti v poročilih niti v časopisju niti pri predavanjih, in ne pripravljajte mi nobenega presenečenja …« Besede se nanašajo na gradnjo cerkve Srca Jezusovega. Razlog zanje je bil zelo dramatičen. Del tedanje javnosti, tudi nekaj nevoščljivih arhitektov, je zelo agresivno nasprotoval vsem Plečnikovim posegom.
Najglasnejša skupina iz krožka domoljubnih čeških žena je sestavila peticijo, na kateri je bilo več kot dvesto podpisov, češ – »tujec nam bo uničil naše Hradčane!«. Tako je mojster leta 1924 razočaran zapustil Prago sredi dela ter vodstvo prepustil svojemu učencu Ottu Rothmayerju (1892 – 1966). Prihajal je le občasno in se po letu 1934 nikoli ni več vrnil. K tej odločitvi je pripomoglo tudi vabilo, naj pride predavat na pravkar ustanovljeni oddelek za arhitekturo v Ljubljani, kjer je začel poučevati leta 1921.
Prelovšek pravi celo, da je Plečnik svoja najpomembnejša dela ustvaril med obema vojnama na Češkem. Tako češka strokovna literatura uvršča Plečnika med tri svoje največje arhitekte 20. stoletja. Poleg Plečnika sta to Pavel Janák in Jan Kotěra, s katerim sta v istem času študirala na Dunaju in je zaslužen za to, da je Plečnik že leta 1911 prišel v Prago, kjer je celo desetletje poučeval na praški umetno-obrtni šoli, predhodnici današnje visoke šole za oblikovanje (UMPRUM). Sredi zgodovinskega jedra Prage, ki je s praškim gradom vred že vpisano v svetovno kulturno dediščino Unesca, drugače o Plečniku skoraj ni mogoče govoriti.
