Novinarska dokumentacija: Kolektivni spomin uredništev Dela

Skupaj z največjo časopisno fototeko je z odločbo Arhiva RS dobila status zbirke gradiva z nacionalnim pomenom.

Objavljeno
23. september 2015 19.33
Novinarska dokumentacija Dela 23.septembra 2015 [dokumentacije,Delo,časopisne hiše]
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Da je Delova novinarska dokumentacija eden od nujnih in nezamenljivih orodij, avtorji besedil vemo, kakor tudi, da je odličen vir za zgodovinarje, založnike, študente in širšo javnost, tako rekoč za kogarkoli, ki ga zanima preteklost. Odslej je zbirka arhivsko gradivo nacionalnega pomena.

Tak status je zbirki Novinarske dokumentacije časnika Delo podelila odločba Arhiva Republike Slovenije, v kateri je zapisano, da predstavlja zgodovinsko zbirko podatkov več kot polstoletnega obdobja obstoja skozi oči poročanja časopisnih medijev – ne le časopisa Delo, temveč tudi drugih slovenskih, jugoslovanskih ter tujih evropskih in svetovnih. Nastajala je z zbiranjem virov informacij za delo novinarjev ter prerasla v podroben in nazoren mozaik dogodkov skozi čas, ki ga sami imenujejo 'urejen kolektivni spomin, shranjena, urejena in analizirana preteklost in sedanjost, ki se odraža v tisku'.

Hranjenje gradiva je urejeno s premišljenim ciljem: osnovne karakteristike članka se vnašajo v šest katalogov, avtorskega, biografskega, v katalog citatov, geografskega, stvarnega in v katalog UDK, od tod pa izhaja ključna odličnost zbirke – tematsko prefiltrirani dosjeji na papirju ali v elektronski obliki, ki uporabniku postrežejo natančno s tistim, kar išče.

Nekdanji dolgoletni vodja Delove dokumentacije Bojan Štefančič o odločitvi oziroma odločbi, ki jo je izdal Arhiv RS, pravi, da je »brez dvoma prava odločitev, bil bi presenečen, če bi bilo drugače.« »Dokumentacija,« dodaja, »je kolektivni spomin uredništev Dela. Je ogromna zbirka člankov, fotografij in časopisnih strani, shranjenih v tiskani ali digitalni obliki.

Najpomembnejša lastnost tega arhiva pa je njegov način shranjevanja in povezovanja dokumentiranega gradiva, saj lahko v izjemno kratkem času zbere članke in fotografije o kateremkoli dogodku, osebi, ustanovi, ..., o katerem so pisali v Delovih publikacijah in drugih virih. Zato je bila vseskozi izjemno pomemben vir podatkov za novinarje, raziskovalce, študente in druge.«

Bogdan Jugović, zdajšnji vodja Delove novinarske dokumentacije, k temu dodaja, da je novi status dokumentacije tako priznanje vloženega dela v preteklosti kot velika spodbuda, da zbrano bogastvo informacij od začetkov časopisa Delo do danes in istočasno žive zbirke, ki se dnevno dopolnjuje z aktualnimi objavami v tisku, ohranjajo in razvijajo tako, da bo uporabnikom, novinarjem in širši javnosti, za katero je dokumentacija že dolgo odprta, še naprej v korist: »Svoje načrte usmerjamo najbolj v povečevanje aplikativne uporabe naših dokumentarnih fondov.«

Najprej škarje in pisalni stroji

Zbirka je začela nastajati leta 1959, kot sta se 1. maja tisto leto združila časnika Slovenski poročevalec in Ljudska pravica in je bil novi časnik poimenovan Delo; dokumentacija hrani vezane letnike vseh izdaj časopisne hiše Delo, hrani tudi letnike Jutra in Slovenca od leta 1914. Štefančič se spominja, da so Delovo dokumentacijo gradile »mnoge generacije 'nevidnih' sodelavcev uredništva, dokumentalistov in dokumentalistk, ki so vsak dan marljivo prebirali ves tisk tistega dne, shranjevali tisto najboljše in gradivo povezovali v tematske zbirke. Od petdesetih let naprej z izrezovanjem člankov in tipkanjem kataložnih listkov, od konca osemdesetih že s pomočjo prvih računalniških programov, ki so nastali kar pri nas. V zadnjem desetletju seveda z najsodobnejšo programsko opremo, tudi to smo razvili v hiši.«

Ker je bila digitalizacija velike količine gradiva za časopisno hišo predraga, je Delo obsežno zbirko fotografskih negativov leta 2010 odstopilo Muzeju novejše zgodovine Slovenije in za to dejanje tisto leto prejelo častno Valvasorjevo priznanje. Novinarska kolegica Alenka Zgonik je takrat zapisala, da imajo Delovo dokumentacijo mnogi poznavalci za eno najboljših na prostoru nekdanje Jugoslavije, navedla pa je tudi ugotovitev Igorja Mekine: »Ker so številni izvodi časopisov in člankov izgubljeni, je dokumentacijsko gradivo Dela neprecenljive vrednosti.«

Delova dokumentacija se po obsegu hranjenega gradiva glede na letnico začetka dela seveda ne more primerjati z arhivi velikih tujih časopisnih hiš, tudi vse gradivo še ni digitalizirano (iskalnik TimesMachine na primer ponuja vpogled v digitalizirane izdaje časnika The New York Times, ki so izšle med letoma 1851 in 1980; spletni arhiv britanskih časnikov The Guardian in Observer premore vse izdaje Guardiana, natisnjene od leta 1821, in vse izdaje Sunday Observerja od leta 1791), a vendar gre za impresivne številke.

Svet v objektivu

Ko je Arhiv RS na podlagi pregleda po uradni dolžnosti letos v začetku maja evidentiral gradivo Delove dokumentacije, se je pokazalo, da hrani 782 tekočih metrov gradiva v klasični papirni obliki, od tega 675 tekočih metrov besedilnega in mešanega gradiva ter 107 tekočih metrov kataložnih lističev, 5,4 TB pa je digitalnega gradiva, kamor sodi elektronska evidenca – katalog s 607.992 objavljenimi časopisnimi stranmi v formatu pdf, poleg tega še 1.680.498 besedilnih in mešanih dokumentov, tudi iz drugih medijev (vsi dokumenti so v tekstovni obliki, vidni tudi kot html, kar omogoča tvorjenje poljubnih dosjejev na zahtevo uporabnika), sem sodi še relacijska baza s kataložnim delom od leta 1996. Delova dokumentacija je v digitalno obdobje za uporabnike delno vstopila že leta 2001, od leta 2004 naprej (takrat je začelo tudi Delo.si) je vse poslovanje digitalno.

Poseben razdelek velja tudi največji slovenski časopisni fototeki, Delova fotodokumentacija hrani fotografije Delovih fotoreporterjev, agencij Reuter, Epa in drugih virov, karikature, zemljevide in drugo, vsega skupaj je bilo maja letos za 30 tekočih metrov omar višine 1,3 metra z več kot milijonom fotografij v fizični obliki in 4,4 TB digitalnega gradiva, približno 1,800.000 digitalnih fotografij od leta 1995 dalje.

Arhiv RS je v odločbi zapisal, da zaokrožena in neločljivo prepletena (še rastoča) zbirka informacij ohranja neprecenljivo izpovedno vrednost samo kot celota. Je živ organizem, ki vsakodnevno še pridobiva z dodajanjem novih informacij, hkrati ima zaradi enotnega načina ureditve potencial vsebinske razširitve digitalnega dela za pretekla obdobja in tako zagotavljanja hitrejše in sodobnejše storitve uporabnikom.