Tiskane izdaje
Morda umetnostna kritika ne more biti reformirana, ker pravzaprav nikoli ni bila konstituirana. Umetnostna kritika je že od nekdaj pankrt med akademskimi zvrstmi, saj si to, kar potrebuje, izposoja od drugih ... Misel Jamesa Elkinsa je verjetno dovolj točna, še zlasti v sedanjih časih, hkrati pa bi lahko bila alibi, da nihče ne more biti arbiter oziroma da je vsako mnenje relevantno in enakovredno.
Polemika ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada je morda lepa priložnost za osvetlitev tega vprašanja. Gre seveda predvsem za dve dobitnici nagrade, Simono Semenič in Majo Smrekar, ki sta spodbudili sila antagonistične odzive, praviloma apriori za in apriori proti. Pri tem se operira s številnimi kategorijami, od političnih in moralnih do etičnih in pravnih, medtem ko večina komentarjev o strukturi in vsebini njunega dela pove malo ali nič.
Le na videz bizarno
O zdaj že razvpiti razrezani slovenski zastavi Simone Semenič je pravzaprav odveč izgubljati besede. Dogodek se je zgodil pred devetimi leti, torej tako rekoč v prazgodovini, zadeva nima nobenega opravka z nagrado, saj gre za dramatičarko in gledališčnico. Uničevanje državnih simbolov je res marsikje kaznivo (v Evropi takole čez palec približno polovica držav to obravnava kot kaznivo dejanje, druga polovica je do tega pojava bolj ali manj indiferentna), vendar bi performans Simone Semenič težko označili za posebej subverzivno dejanje; prav nasprotno, četudi to ni bila avtoričina intenca, je končni učinek projekta v različnih identifikacijskih poljih pravzaprav afirmativen.
Opus Maje Smrekar oziroma predvsem njena serija projektov K-9_topologija je na prvi pogled res nekoliko bolj kontroverzna, vendar se ob nekoliko natančnejši analizi pokaže za benigno. Gre zgolj za še eno navezo med znanostjo in umetnostjo, med drugim je avtorica premešala ekstrakt človeškega in pasjega serotonina, s svojim mlekom je »podojila« svojo psičko (pravzaprav je to bila bolj simulacija dojenja), pasjo telesno celico pa je vstavila v izpraznjen ostanek svoje reproduktivne celice.
Res na videz nekoliko bizarno, vendar daleč od ekscesa, zlasti če ga primerjamo z nekaterimi res radikalnimi umetniškimi projekti. Vse skupaj je predvsem odraz svojstvenega stališča Maje Smrekar, ki napoveduje nekakšno animalično življenje homo sapiensa po kapitalistični apokalipsi, ki nas menda čaka. Pravzaprav gre za umetniško realizacijo misli francoskega filozofa Alexandra Kojèva (njegov stric je bil Vasilij Kandinski), ki je poudaril, da »če človek ob koncu zgodovine spet postane žival, bodo morale tudi njegove umetnosti, njegove ljubezni in njegove igre znova postati zgolj naravne«.
Zraven je primešano še veliko črnega fatalizma in kar nekaj visokotehnoloških postopkov, skratka, gre za intriganten eksperiment, zavit v domiselno performersko formo, kar daje projektu moden značaj. Zato ni nenavadno, da je dobil veliko publiciteto tudi v tujini in lani nagrado zlata nika na Ars Electronici v Linzu, kar je bila – zelo verjetno – ena od pomembnejših spodbud, da se je tudi strokovna komisija za likovno umetnost na odboru za podelitev Prešernovih nagrad odločila za Majo Smrekar.
Dragocenost
Tukaj se seveda zastavlja osrednje vprašanje, kdo lahko sploh sodi in vrednoti umetnost. Glede na njeno formalno in zlasti vsebinsko hibridnost in kompleksnost bi res potrebovali univerzalnega misleca, ki bi obvladal vsa področja človeškega delovanja in imel ob tem nemalo imaginacije, pogosto bi bil dobrodošel tudi smisel za humor. Načeloma vrednostnih sodb ni več mogoče (in ni primerno) podajati, saj za to ni relevantnih orodij, kritiški arzenal modernističnih in postmodernističnih praks je zastarel in neuporaben. Ali kot je zapisal Boris Groys: končna konsekvenca razvoja umetnosti ter institucionalizacije izraznega pluralizma je relativizacija vsega, torej brezprizivnih sodb ni več mogoče izraziti.
Vendar to hkrati pomeni, da lahko, tako kot vedno v zgodovini, od Manetove Olimpije do Kristusa v urinu Andresa Serrana, tudi slehernik izrazi svoje mnenje. Za nekoga je projekt Maje Smrekar relevanten in legitimen, za drugega spoj psevdoznanosti in psevdoumetnosti ali pa zgolj manifestacija slabega okusa. In paradoksalno bi lahko obema stranema dali prav, seveda če sta vložili vsaj minimum intelektualnega napora in refleksije. Odgovor bi bil težko pritrdilen, očitno so eni zavzeli vzvišeno in pokroviteljsko pozo vsevednega arbitra, drugi pa nastopajo – ali si to le domišljajo – s pozicij klasične estetike in etike oziroma tako imenovanega zdravega razuma.
Brez kritične distance
Nihče pa ni pripravljen zavzeti kritične distance. Eni se sklicujejo na dragocenost svobodne kreativnosti brez omejitev, drugi vidijo v tem parado patološkega narcisizma, ekshibicionizma in destrukcije. Zelo zabavno se je izrazil Bill Watterson, namreč da ljudje živijo v utvari, da je umetnost ustvarjena zanje; vendar je po njegovem to le zasebni jezik sofisticiranih posameznikov, ki samim sebi potrjujejo svojo superiornost v primerjavi z ostalimi. S tem se lahko strinjamo ali ne, vendar je ta nekoliko cinična observacija nedvomno v določeni meri točna, zlasti na področju vizualnih umetnosti.
Čeprav zadeva ni smrtno resna. Morda ne bi bilo slabo, če bi tako imenovani stuckisti, člani britanskega združenja, ki nasprotuje domislicam sodobne umetnosti, ustanovili svojo podružnico tudi v Sloveniji. Ne nazadnje imajo organiziranih že več kot 200 skupin v 50 državah po svetu, tovrstna združenja pa imajo dovolj artikulirano kritiko, neredko tudi umestno.
Nekaj več takta ter manj melodramatičnega tona in predvsem vsevedne domišljavosti pa tudi ne bi škodilo nasprotni strani – zagotovo nekaj kritičnih glasov ni poskus cenzure, za kulturo oziroma umetnost pa je tako in tako najbolj smrtonosno, če je spregledana in so do nje vsi indiferentni.
