Tiskane izdaje
Dosedanji slovenski kulturni ministri in dve ministrici, vseh skupaj je bilo enajst in ena četrtina (mišljen je seveda predzadnji štiriperesni resor esdeesove vlade), so na področju, ki so ga upravljali, vzbujali različne oblike nezadovoljstva – ni pa se še zgodilo, da bi nezadovoljstvo sprožil en sam razlog.
In to še prej, preden je predlagana ministrica to tudi postala. Vsaj tako je bilo prejšnji teden, zdaj pa je morda že drugače.
Situacija je po triindvajsetih letih vsekakor specifična: oseba, ki do zdaj še ni imela priložnosti, da bi na kulturni sceni vzbujala nezadovoljstvo, ker tej sceni sploh ne pripada, je takoj ob omembi svojega imena naletela na nejevoljo. Za povrh je ta oseba gospa, ki deluje povsem kulturno, prav tako ni v njenem dosedanjem javnem prizadevanju nič takega, kar bi lahko označili za nekulturno dejanje.
Vprašanje, ki se pri nas pogreva ob sestavljanju koalicij, in zdi se, da tokrat še prav posebej, namreč, ali mora biti minister predvsem strokovni ali predvsem politični človek, je akademsko. Kajti jasno je, da je minister politik, drugače bi ne bil minister, jasno pa je tudi, da se mora politik, ki naj bi bil tudi minister, spoznati še na kaj drugega kot na »vse«.
Notranji minister mora spoznati strukturo državne uprave in policije, kmetijski mora vedeti za sodobne pridelovalne in prehrambene sisteme, finančni mora razlikovati med davkarijo, bančništvom in proračunom. Po tej logiki bi moral kulturni minister prepoznati razliko med Mrtvaškim plesom v Hrastovljah in plesnim zavodom Flota iz Murske Sobote. Seveda se od ministrov pričakuje, da imajo poleg elementarnih znanj tudi vizijo, ampak to so že višja zrenja.
Hkrati je res, da imamo že dolgo politika, ki je lahko minister česar koli in kadar koli, le kjer koli bi ne mogel biti. To je seveda Karl Erjavec; lahko bi bil tudi minister za vesoljske raziskave, če bi jih imeli, saj smo videli, da se tu in tam smelo približa kakšni vzpetini v okolici Kranja.
Ker je Erjavec tudi predsednik upokojenske stranke, tej stranki pa po geometrijski politični logiki – in samo zaradi nje – pripada kulturni resor, je tudi logično, da stranka predlaga za prvega človeka tega resorja osebo, ki s kulturo kot profesijo ali pa samo z navdahnjenostjo za kulturo, kar je tudi določena kvalifikacija, nima veliko ali nič.
Vsi vsaj z eno nogo
Na vprašanje, ali so dosedanji ministri izkazovali potrebno strokovnost ali samo politično ustreznost, ni težko odgovoriti. Razen Boštjana Žekša, ki je to delo opravljal le nekaj mescev po pooblastilu vlade (2011), in »četrtinskega« Žige Turka, ki je zgodba zase, so vsi preostali, ki so zasedali ta položaj, pa naj so še tako dišali po politiki, vendarle imeli določene kulturne reference.
Kar poglejmo: pisatelj in romanist Andrej Capuder (1990/92), filozof in komparativist Borut Šuklje (1992/93), sociolog in gledališki direktor Sergij Pelhan (1993/96), slovenist, jezikoslovec Janez Dular (1996/97), politolog, a z nedvomnim posluhom za kulturo, Jožef Školč (1997/2000), eden najuglednejših slovenskih pisateljev Rudi Šeligo (druga polovica leta 2000), muzealka Andreja Rihter (dva mandata 2000/02/04), zgodovinar in torej človek humanistične provenience Vasko Simoniti (2004/08), umetnostna zgodovinarka in novinarka Majda Širca (2008/11), nato za narovoslovcm Žekšem in pogojno Turkom filozof in kulturolog Uroš Grilc, ki ministruje od marca lani.
Le trije od teh ministrov (plus brezresorna situacija v času druge Janševe vlade) so povezani z desnimi vladami, od Demosa (Capuder) do kratke vladavine Nove Slovenije (Šeligo) in dolge SDS (Simoniti); celo Dular, ki velja za simpatizerja desne opcije, je eno leto, po odstopu Pelhana, ministroval v levi Drnovškovi vladi. Vsi ostali ministri so pripadali levici, to je strankam LDS, SD, Zares in nazadnje PS, a takšne so bile pač povolilne vlade. Pomembno je, da so vsi ti ljudje stali v kulturi vsaj z eno nogo, večina pa z obema.
Upokojensko mesijanstvo?
Vemo, da obstajajo tudi tehnične vlade in torej tehnokratski, vsaj formalno nepolitični ministri. Pri nas takšne situacije, ki spominja na izredno stanje, še nismo imeli, kljub številnim predčasnim odstopom vlad in volitvam. Predlog za ministrico, ki prihaja iz delovnega okolja, ki nima neposredne zveze s kulturo, lahko pomeni dvoje.
Prvič, kultura je za novega mandatarja dovolj nepomemben resor, da lahko na njegov račun izvaja obljubljeno strokovno brezkompromisnost na drugih »pomembnejših« področjih; vsi kulturniški protesti so šli v to smer. In drugič, kar je, kolikor poznamo stranko Desus in njenega šefa Erjavca, nepojmljivo, da si je prav ta stranka, ki je v parlamentu že dvanajst let, zdaj z vso upokojensko strastjo poželela prav kulturno ministrstvo, ker ima za to področje določene rešitve, ki jih doslej ni imel nihče, če pa jih je imel, jih ni mogel speljati zaradi premajhne podpore v vladi.
Vsi vemo, da potrebuje slovenska kultura nov kulturnopolitični model, o tem govorimo že vsaj od ministrovanja Majde Širca, v tem primeru pa morda nismo vedeli, da imata prav Desus in Karl Erjavec odrešilno, tako rekoč mesijansko vlogo. In Julijana Bizjak Mlakar je njuna izvoljena odposlanka.
No, zadnje novice govorijo o tem, da se je najverjetnejša bodoča ministrica že pogovorila in zbogala s kulturnimi »uporniki« iz pisateljskih krogov. Tudi v tem primeru sta mogoči samo dve razlagi: prvič, predlog za novo ministrico je v resnici mesijanski, in drugič, kulturna sfera je nekoliko obupana.
