Plečnik za Unesco: Skupna pobuda – večja moč nominacije

Češko ministrstvo za kulturo, Zavod za spomeniško varstvo ČR in Mestna občina Praga 3, kjer stoji Plečnikova cerkev, sta namenili dvodnevni kolokvij, ki je potekal konec tedna, pobudi Plečnik za Unesco. Ljubljana na kolokviju ni sodelovala.

V Pragi bi radi uvrstili na Unescov seznam cerkev Jožeta Plečnika na Vinohradih. Cerkev so zgradili v letih 1928–1932, ne da bi jo Plečnik kdaj videl. Od zaščitenega starega mestnega jedra ob Vltavi je le pet minut vožnje s podzemno železnico.­ Pogled čeških strokovnjakov na Plečnikovo mesto v arhitekturi 20. stoletja je zelo spoštljiv in vsestranski, pri mlajših kar presenetljiv. Tako dr. Martin Horáček z inštituta za arhitekturo na Univerzi v Brnu pravi: »Je pravzaprav dadaist. Izvirno je združeval toliko različnih elementov in stilov.«

Sicer se strinja s prevladujočo tezo, da Plečnika ni mogoče enoznačno definirati: »Moderniziral je klasicizem in tradicionalizem, ko so drugje, tudi na Češkem, priznavali na primer samo funkcionalizem.« Horáček je raziskovalec in predavatelj svetovne arhitekture 20. stoletja. O njej je napisal obsežno monografijo, zaradi katere je prepotoval ves svet. Česa podobno imenitnega, kot je Tromostovje in kar je ustvaril Plečnik v Ljubljani, pa tudi cerkev v Pragi, trdi, ni videl nikjer.

Inovator liturgičnega prostora

Arhitekt David Vávra, ki že nekaj let po svetu snema nekonvencio­nalne in duhovite televizijske dokumentarce o arhitekturi, je Plečniku namenil posebno oddajo. Predvajali so jo kot uvod v kolokvij. Večinoma v rimah je odpisal na vprašanje, ali se zavzema za to, da bi celoten Plečnikov opus postal spomenik svetovne kulturne dediščine: »Plečnik si to zasluži, ne le iz spoštovanja do ponižnega služabnika božjega; on je most med mladimi demokracijami, je kakor vezni lok masarykovskega slovanstva, ne, ni samo most, on je tromostovje.«

Dr. Jiří Kotalík, ki predava umetnostno zgodovino na praški likovni akademiji, šteje Plečnika za velikega inovatorja liturgičnega prostora, ki je ustvarjal podobo celotne moderne češke arhitekture, čeprav so v tistem času in pozneje nastajali tudi drugi stili. Pariška razstava o Plečniku leta 1986 je pokazala, pravi, da je temelje poznejših novih smeri Plečnik pravzaprav odkril že zdavnaj prej.

Arhitektka Věra Kučová z direktorata Zavoda za spomeniško varstvo postavlja Plečnika na najvišja mesta v svetovni arhitekturi. Predstavila je osnutek Plečnikove nominacije po vzorcu, kot ga predpisuje Unesco. Nominacija nosi naslov Nadčasovna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Ljubljani in Pragi. »Vsi izbrani objekti se izražajo v univerzalnem simbolnem jeziku, ki je privlačen za vse ljudi, ne glede na njihov jezik, izobrazbo ali dobo, v kateri živijo,« beremo. Dokumentacija še ni dokončana, obsega pa češki in slovenski del. »Manjka še veliko, na primer predlog ustrezne infrastrukturne podpore, zagotovila financiranja, dostopnost za turizem, režim varovanja …,« je bilo večkrat slišati na kolokviju in tako pravi tudi Věra Kučová.

Unescov seznam svetovne kulturne dediščine obsega staro mestno jedro Prage, torej tudi Plečnikovo delo, saj je v letih od 1920 do 1935 bil arhitekt prenove Praškega gradu. Težava je, da obiskovalci – teh je vsako leto dober milijon in pol! – večine Plečnikovih del običajno ne morejo videti, ker niso dostopna javnosti – razen na primer obelisk in Bikovo stopnišče ter obzidja.

Slovenska skupina nadaljuje delo

Biti na Unescovem seznamu ni le čast, ampak prinaša odgovornost in denar, pa tudi stane. Po besedah dr. Damjana Prelovška, ki je del češke skupine, doma podobna skupina za zdaj – ali spet – ne deluje več. V pol meseca ni bilo odgovora na pisno vprašanje direktoratu za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo o deležu slovenskih institucij­ pri projektu Plečnikove nominacije ali morda celo o sestanku v Pragi. Pripravljena dokumentacija še zdaleč ne zadošča kriterijem Unesca. O tem dr. Josef Štulc, podpredsednik Unescovega mednarodnega sveta za varstvo svetovne kulturne dediščine (Icomos), pravi: »Nominacija se bo najbrž prenesla na naslednje leto.«

Seveda nas je zanimalo, zakaj ni bilo v Prago nikogar iz Slovenije. Na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da se srečanja ni mogel udeležiti zunanji ekspert, ker je zaradi sorazmerno poznega obvestila iz Prage imel vnaprej napovedane obveznosti, prav tako ni prišla uslužbenka z ministrstva, ki se ukvarja s Plečnikovo nominacijo in drugimi mednarodnimi aktivnostmi. »Hkrati s praškim srečanjem so strokovnjaki več držav pod pokroviteljstvom Unesca imeli v Ljubljani posvet, posvečen prezentaciji razstave v taborišču Auschwitz, ki je prav tako spomenik na seznamu Unesca. Posvet v Ljubljani je bil napovedan leto dni prej.«

Vendar na ministrstvu poudarjajo, da se priprave strokovnih gradiv za Plečnikovo nominacijo nadaljujejo. Slovenski predlog obsega cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju, promenado ob nabrežjih in mostove reke Ljubljanice, vključno s tržnico, Vegovo ulico z Narodno in univerzitetno knjižnico,­ Vrt vseh svetih na pokopališču Žale, cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Cerkev iz prekmurske Bogojine in še nekatera druga Plečnikova dela zunaj Ljubljane niso vključena, prav tako ni uspel poskus, da bi vključili v predlog Dunaj s cerkvijo sv. Duha v Ottakringu (grajena v letih 1911–1913, a še vedno nima fasade, dokončane po Plečnikovih načrtih) ter morda Zacherlovo hišo.