Tiskane izdaje
V mojem e-nabiralniku se je znašla pošta s povezavo do videoposnetka s slovensko himno evropskega leta kulturne dediščine, Trkajevo Lepo Vido.
Za Trkajeve priredbe slovenske klasične poezije, ki so našle svoje mesto v delu Kla kla klasika, sem seveda že slišala – kdo pa ni? Poleg raperja ta posnetek podpisuje dr. Igor Saksida, ugledni strokovnjak za otroško in mladinsko poezijo.
Zdelo se je obetavno, da so odgovorni izbrali »ritme rapa«, ki bodo na svež način promovirali slovensko kulturno dediščino in spoštovanje tradicije ter hkrati »spodbudili mlade bralce, da bodo prebirali klasiko« (Saksida, Delo, 27. aprila 2017). Navdušenje me je minilo, ko sem si ogledala posnetek.
Besedilo nima dosti skupnega ne z ljudsko ne s Prešernovo Lepo Vido. Pustimo slengovske izraze »bejba«, »fix«, »uletava«, »pozitiva«, »modeli«, »Vida vajb« itd. Izstopa dejstvo, da sta stični točki komada z izvirnim besedilom le ime literarnega lika lepe Vide, »v nulo hude čke«, in »folk«, ki zaradi njene lepote »uletava« iz Rusije in Španije. To, da »ima dobre jole« in »da žvižgamo ob lepotici«, je nadgradnja, ki bo marsikoga upravičeno zmotila kot popredmetenje lepe Vide.
Če vas tovrstno opisovanje žensk moti, vas bo nemara potolažilo, da je Lepa Vida v raperjevi »priredbi« tudi niz domovinskih prizorov s Krasom, Brdi, morjem, gorami, soljo, Igom, frulami, kolesi, trto, (Mursko) Soboto, Trento, Planico kraljico, naj človeško ribico, prekmursko gibanico, Dolenjsko, Gorenjsko – ni, da ni! Kaj druga Švica, »bol smo k u Švici«! Še koga čudi, da bo prav to besedilo slovenska himna evropskega leta kulturne dediščine? Škoda, da so verzi vsevprek nametani brez repa in glave. Slovenci imamo rap komade, ki jih lahko označimo za kakovostno sodobno poezijo, vendar je Trkajeva Lepa Vida od nje oddaljena svetlobna leta.
V nadaljevanju se pomudimo pri »živi« kulturni dediščini iz spota. Začne se seveda ob morju, nadaljuje pa za bogato obloženo mizo z nepogrešljivim vinom, potico in grozdjem. Pražnje oblečenemu Trkaju ženska roka v počasnem posnetku prinese k ustom kos potice, v katerega zagrize z vidnim užitkom. Še bolj čuten je posnetek prav tako v plemiška oblačila našemljenega dr. Sakside, ko se njegove ustnice dotaknejo grozdnih jagod, ki mu jih v zevajoča usta spušča dekle (lepa Vida, »najdu jo je Igor«). V enem izmed naslednjih kadrov to dekle stoji ob mizi in izvaja počasne gibe, ki bi jih lahko razumeli kot obscene, če ne bi bil del prizora znani borec za pravico otrok in mladine do zaščite pred vsemi vrstami pornografije dr. Saksida; toliko bolj, ker sledi kratek posnetek gole kože s pasom, ki se počasi – zapenja. Dogajanje pred tem je prepuščeno domišljiji.
Kasneje vstopi v to sobano še en poželenja vreden moški z odpetim telovnikom (brez srajce). Mišice, ki jih kaže, je brez dvoma pridobil z dvigovanjem uteži z napisom »Lepa Vida«, ki so rekvizit te video umetnine. Kot pravi mačo z eno kretnjo roke pomete z mize na tla hrano in posodo. Bo zdaj na mizo in na mizi položil lepo Vido, kot to radi storijo mišičnjaki iz ameriških filmov? Ne, ne. Iz vreče začne stresati na mizno ploščo … menda sol. Brez Martina Krpana si himne evropskega leta kulturne dediščine res ni mogoče predstavljati.
Kalejdoskop planiške skakalnice, kipov z »dobrimi jolami« in brez njih, narodnih noš, kurentov, kolesarjev, lipicancev, zvokov harmonike, vriskanja in obeh »ambasadorjev evropskega leta kulturne dediščine« v vseh mogočih pozah je parada opolzkosti, kiča in odsotnosti okusa.
Nezaslišano je, da država slovensko kulturo drži za škrge, po drugi strani pa brez zadržkov zmeče denar v tako cenen projekt, kot je ta. Kdor želi, se lahko o banalnem razvrednotenju slovenske kulturne dediščine prepriča na spletu, kjer je na voljo celoten posnetek, brez iz konteksta iztrganih citatov.
Cvetka Sokolov
