Prešernove proslave: Dolgočasno obredje z odmerkom patetike

 Najbolj drugačna od vseh je bila lanska, ki pa jo je spremljal škandal.

Objavljeno
06. februar 2017 17.06
Prešernove nagrade
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Osmi februar, v spomin na leta 1849 umrlega pesnika Franceta Prešerna, je praznik od leta 1945. Na osrednji proslavi vsako leto podelijo najvišja priznanja za umetniško ustvarjanje, ki imajo v javnosti precejšen odmev, neredko pa vzbudi pozornost tudi sama proslava.

Drugačna lanska proslava

Proslave, čeprav so jih delali različni režiserji, so bile dolga leta bolj ali manj enake – recitiranje Prešernove poezije, nekaj glasbe in govorov ter vse to skupaj začinjeno z odmerkom patetike in vznesenosti.
Najbolj drugačna od vseh je bila lanska proslava, ki je zaradi koncepta multikulturnosti in odsevanja časa spodbudila živahno razpravo na družabnih omrežjih. Sedma kitica Prešernove Zdravljice v tujih jezikih in v izvedbi tujcev, ki živijo v Sloveniji, je bila za marsikoga subverzivno in celo bogokletno početje že samo po sebi, še toliko bolj pa v času, ko so se k nam zgrinjale množice beguncev s kriznih območij.

Proslavo je iz monotonosti, značilne za državno proslavo, dvignil predvsem Damir Avdić z originalno rokovsko izvedbo sedme kitice v bosanščini in požel navdušen aplavz občinstva v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Taistega Avdića so slovenski državni birokrati pred tem izganjali v rodno Bosno, ker naj bi zaslužil premalo denarja, da bi bil vreden živeti v Sloveniji. Njegov izvirni nastop je bil v posmeh državni birokraciji, ki presežkov ustvarjalnosti in duha niti ne prepozna.

Zamisel scenarista in režiserja proslave Mareta Bulca je bila izvirna, sodobna, izvedba je bila korektna. Da se je o proslavi govorilo več kot ponavadi in tudi več kot o nagrajencih, je poskrbel sam Bulc, ki je takoj po koncu za TV Slovenija izjavil, da sta upravni odbor Prešernovega sklada in kulturno ministrstvo cenzurirala njegov projekt. Iz scenarija so izločili avtorsko pesem Mihe Blažiča N´toka, še preden jo je ta napisal. Izločili so tudi scenski element, ki naj bi simboliziral bodečo žico.

Pevcu vedno sreča laže

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj je sicer proslavo označil za eno najboljših kdajkoli in dodal, da upravni odbor ni posegel v njeno vsebino, da pa so morali paziti na državne simbole, ker gre za državno proslavo in da drugi simboli, kot so žica, protestniki in podobno ne sodijo na proslavo ob kulturnem prazniku. O izločitvi N'tokove pesmi pa je upravni odbor izjavil, da je vzrok časovna stiska, na kar je Bulc odgovoril, da so se na časovni stisko sklicevali že 15. januarja, ko je bilo še dovolj časa.

Letošnja proslava je v rokah režiserke Nede Bric, ki je v zadnjih letih pripravila kar nekaj državnih proslav, pred petimi leti tudi Prešernovo, tako da presenečenja ni pričakovati. Proslavo je naslovila s Prešernovim verzom Pevcu vedno sreča laže.

Ogledalo kulturi in družbi

Proslave, ki so bile pred lansko, so bile konvencionalne, v duhu in slogu proslav prejšnjega stoletja, brez ambicije po inventivnosti, takšne, ki ne morejo nikogar vznemiriti ali izzvati. Niso problematizirale tem, s katerimi se je soočala družba, čeprav so se po ekonomski in finančni krizi leta 2008 ponujale kar same od sebe. Slovenska etablirana kultura pač ne odgovarja na izzive časa, ker je tako bolj udobno in ker ni nevarnosti, da se kulturnik komu zameri.

Največji slovenski kulturni praznik naj bi bil vendarle najidealnejša priložnost za nastavitev ogledala, za kulturno in družbeno refleksijo. Prešerena, ki je to znal, smo kanonizirali - vse do državne himne in s tem samozadovoljno zadostili spominu nanj.
Z državnimi proslavami nasploh v Sloveniji nekako nimamo sreče, pogosto so tudi manifestacija politične razklanosti. Zato se malone po vsaki zastavlja vprašanje o smiselnosti proslav, če ne prinašajo nobenega sporočila niti nimajo umetniške vrednosti. So del državnega obredja, bržkone preživetega, saj ne za ljudstvo ne za ustvarjalce nimajo posebnega pomena.