Tiskane izdaje
Prešernova nagrada
METKA KRAŠOVEC, slikarka
za izjemen in prepoznaven slikarski opus
Metka Krašovec je svoje življenje posvetila likovnemu ustvarjanju. Od leta 1964 nepretrgoma ustvarja in je avtorica veličastnega in prepoznavnega slikarskega opusa, ki je hkrati z njenim grafičnim in risarskim opusom nepogrešljiva sestavina mozaika slovenske likovne umetnosti. Je neusahljivo ustvarjalna umetnica, najpomembnejša slovenska sodobna umetnica, ki ji je slovenska likovna kritika namenila zgodovinsko mesto takoj za Ivano Kobilco. Je tudi ena redkih slovenskih likovnih umetnikov, ki je z besedilom z naslovom Ogledalo, čas našemu prostoru dala eno redkih, čudovitih besedil umetniške samorefleksije.
Kot slikarka se je uveljavila konec 60. let. Bila je prva v skupini mladih slovenskih slikarjev, ki jih je slovenska likovna kritika poimenovala »ekspresivni figuraliki«. Njeno takratno slikarstvo je izhajalo iz čarobne izkušnje predmeta, ki, večinoma potopljen v toplo barvno polje, kot na primer znamenita Tišina (Frančiškanska cerkev) iz leta 1970, vzpostavi specifično psihološko razpoloženje. Na videz znani in v svojih lastnostih prepoznavni predmeti ali prostori so naslikani v odtujenih prizorih, v nekakšnem metafizičnem brezčasju.
Prevladujeta rdeča barva in umetna svetloba. Nastajajo motivi zaprtih in nedostopnih urbanih okolij, ki se kasneje selijo v notranjost prostorov, v iluzionistične interierje z oblačili in posteljami in še naprej, v odtujeno, z bolečino in s čakanjem napolnjeno okolje bolnišnic z golimi posteljami in ginekološkimi stoli. To je hermetičen svet brez človeka, svet odtujenosti, spomina, nelagodja in bolečine izgube. Slike delujejo monumentalno, so visoko kultivirane, izvrstno komponirane, zadržane in oddaljene, nikoli pa niso pasivne. Prav njihova zadržanost gledalca nagovarja in ga zavezuje.
Ob tem hermetičnem in tesnobnem svetu rdečih slik pa sočasne grafike Metke Krašovec kažejo čisto drugačno likovno podobo. Na litografijah in sitotiskih iz obdobja med letoma 1967 in 1979 Krašovčeva upodablja dvojice, ki lebdijo na nebu nad krajino, zapredene v objem, v nekakšni organski harmoniji, poudarjeni z rastlinsko obliko teles partnerjev, ki sta včasih tudi dobesedno vtkani v rastlinski svet. Kolorit teh grafik je naravnost prežarjen z barvami.
V začetku 80. let se je njeno umetniško ustvarjanje pretresljivo spremenilo. Ikonografija je postala pripovedna, barva energična in vitalna, predvsem pa se je sprostila in zaživela njena risba. Z risbami je takrat neposredno stopila v linijo »nove podobe«, še preden je Achille Bonito Oliva sproduciral italijansko Nuova Immagine. Hermetičnost, odsotnost in bolečino zamenjata zasebna mitologija in nekakšna mistična vseprisotnost. V osvobojeni risarski potezi nastane enormna, komajda obvladljiva količina risb z vsebinami, v katerih se prepletajo telesnost, erotika, arhetipskost, simbolnost in avtobiografskost. So izjemno občutljive in krute. Na njenih risbah zaživijo neštete upodobitve človeka, predvsem ženske, največkrat v dvojici z živaljo, partnerjem, partnerico, v nežnem prijateljstvu ali v erotičnem odnosu. Prisotni sta humornost in močna seksualnost, ki združuje vse – moškega z moškim, žensko z žensko ali obeh v sožitju med seboj in naravo, z živalmi, drevesi, oblaki ...
Celotno ustvarjanje Metke Krašovec spodbuja komentarje, njene risbe pa naravnost izzivajo asociativne razlage, čeprav zanje sama pravi, da risbe ustvarja njena roka, ne da bi zavestna misel vnaprej vedela, kam jo bo vodila pot. Njene sočasne slike na papirju, ki so stilno raznorodne in velikih dimenzij, na katerih srečamo številne človeške figure in plastenje podob, ki lebdijo v breztežnem prostoru, upodabljajo občutljive poetične zapise, figuralne arhetipe, krajinske vizije in tudi mitološko ter feministično simboliko.
Zaprte oči ali prazne očesne votline, ki jih pogosto slika, govorijo o notranjem svetu, o nezavednem, ki pa je hkrati tudi del tega sveta. V 90. letih se je Krašovčeva ponovno vrnila k visoko kontroliranemu slikarskemu slogu. Prestop v to smer je nakazala in omogočila slika Aydé (Hayden) iz leta 1985/1986; prestop k iskanju vzvišene lepote v popolnih, visoko estetiziranih podobah ženskih in dekliških obrazov. O tem prestopu umetnica sama zapiše: »V sedanjo fazo slikarstva sem stopila skozi rano. Rana je neizogibna, kajti zavest, ki nas rani, nas ozdravi. Naša individualnost je tudi naša usoda. Nič novega se ne more zgoditi, če nekaj enakovrednega ne odide.
Vsaka kreativnost zahteva žrtev. Nismo motivirani samo z željo po ustvarjanju, ampak tudi po destrukciji. Ni lahko ubiti sebe, da se ponovno rodiš. Dokler tega ne zmoreš, si v pat poziciji, krizi. Vsako ponovno rojstvo je težje, vsakič se bolj bojiš, da se ne boš obnovil, da bo izvir presahnil. In vendar je treba zaupati v to, da izvir, če se ga res dotakneš, ne presahne.«
Njen izvir ni presahnil, ampak se je oplemenitil. V to obdobje je umetnica stopila kot asketska opazovalka življenja. Z deli, ki so nastajala odslej, je slikarstvo Metke Krašovec stopilo v zrelo, sintetično fazo.
Subjekti njenih del so postale nekakšne angelske ženske v umirjenih krajinskih postavitvah. Figure, ki s svojo bledo poltjo in vedrimi izrazi na obrazih delujejo skrivnostno in nadrealistično. Te slike, kot na primer cikel Prisotnosti, najpogosteje kažejo eno ali dve goli ženski od ramen navzgor, ki mirno strmita v daljavo ali v gledalca. Umeščene so na nevtralno modrikasto tonirano ozadje, barva ozadja pa seva tudi v njihovo kožo, tako da podobe delujejo hladno in skoraj monokromo. Obrazi figur pa so otipljivi, gledalca nagovarjajo neposredno in so hkrati oddaljeni in skrivnostni. Vseprevzemajoča dvojnost čutnega in duhovnega, bližine in oddaljenosti, prisotnega in odsotnega je tukaj zato, da aktivira gledalca.
V poznih 90. letih je Metka Krašovec svoj subjekt razvila v čarobne, namišljene pokrajine, ki prikazujejo natančno urejene zelenice in mirno vodo, ki odseva jasno modro nebo. Te pokrajine-labirinti so kot skrivnosti človeškega uma. Kot vrata od tod do tam so: širina neba, gladina vode, brezhibno urejeni drevoredi cipres, človeške oči, ki zrejo v gledalca.
Umetnica tudi v novem tisočletju raziskuje in slika krajine kot brezčasne idile, prostore svoje duše, krajine spomina, hrepenenja, ljubezni in upanja. V enem od njenih zadnjih ciklov se pojavi otroška figura: deklica, ki stoji pred temi mediteransko navdahnjenimi krajinami in nepremično zre v gledalca. Umestitev otroške figure pred idilične krajine in naslovi del (npr. Obisk, Pot v ogledalo) dihajo nostalgijo po otroštvu.
Če po poplavi risb v 80. letih risba enakomerno spremlja umetničino ustvarjanje kot miselna spremljava slik, se po letu 2009 v njej odpre novo, izrazito poglavje. Risbe, akvareli in gvaši na papirju so spet stopili v ospredje njenega snovanja. Ta nova dela, ki so doživela vrhunski epilog v umetniški knjigi Nox portensis gravida (Galerija Equrna, 2013) so majhne, odlične umetnine, za katere je najprej nastala podoba kot razodetje ali razsvetljenje globokih, eksistencialnih vsebin, nato pa je avtorica zanje poiskala ustrezne pesniške verze. S podobo komunicirajo verzi pesnikov in pesnic, ki so Metki Krašovec blizu. Med njimi Fernando Pessoa, César Vallejo, Janez od Križa, Emily Dickinson in pevka in avtorica besedil Amy Winehouse. Gre za čudovit preplet vrhunske slikarske kulture in osebno doživetih verzov.
Kot edinstvena umetnica, katere slike so takoj prepoznavne, je Metka Krašovec v likovni umetnosti ustvarila številne, popolnoma nove poetike. Njeno slikarstvo je »polno vsebinskih in tehničnih izzivov, vzgibov in pasti, ugank in skrivnosti« (Tonko Maroević). Njen opus je sestavljen iz raznovrstnih, včasih medsebojno popolnoma različnih, a v sebi logično zaključenih celot.
To govori o njenem radovednem ustvarjalnem duhu, ki nikoli ne počiva, pač pa vztrajno raziskuje. Tako nikoli ni bojazni, da bi obstala v rutini. Rdeča nit, ki teče skozi njeno, sicer dokaj heterogeno slikarsko poetiko, pa je iskanje lepote kot tistega ideala, ki se mu človek sicer lahko približa, ne more pa ga popolnoma doseči. Njena umetnost je potovanje po subtilnem robu čutnih zaznav. Metka Krašovec s svojimi slikami išče tišino, ki zveni.
Mag. Breda Škrjanec
Prešernova nagrada
ALEŠ BERGER, prevajalec
za življenjski prevajalski opus
Aleš Berger je s svojo raznovrstno jezikovno dejavnostjo in s celostnim pogledom na jezik neprecenljivo obogatil slovenski umetnostni in kulturni prostor. Njegov prevajalski opus je impozantno avtorsko delo. Prevajalsko umetnost, ki se še zdaj včasih otepa bremena anonimnosti, je povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentičen jezikovni umetnik. Slovenskim bralcem je ponudil premišljene, briljantno izbrušene in duhovite prevode cele vrste ključnih avtorjev univerzalne književnosti.
Aleš Berger je svoje poklicno življenje in ustvarjalno moč posvetil književnosti. Ko je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine, ni prav dolgo omahoval med teorijo in prakso: zaposlil se je v kulturnem uredništvu slovenskega nacionalnega Radia, kjer je prišel v stik z vsemi, ki so sooblikovali tedanjo slovensko književnost. Po nekaj letih je mednje vstopil tudi sam.
Postal je urednik na založbi, ki je slovenski kulturni javnosti dotlej že desetletja omogočala vpogled v najvišje dosežke slovenske in svetovne literature, z njegovim prihodom pa se je pomen prevodne dejavnosti v založništvu še okrepil. Prevzel je urejanje znamenite zbirke Kondor, ustanovil vzporedno zbirko Klasiki Kondorja, po nekajletnem premoru obudil zbirko Lirika in, med drugim, ustanovil Novo liriko. Vse te literarne zbirke so z leti dobile kultni status in so prepoznane kot nosilke razvoja jezikovne senzibilnosti v slovenščini.
Kot jezikovno občutljiv posameznik se je Aleš Berger že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sam začel intenzivno ukvarjati s prevajanjem. Loteval se je najčvrsteje zategnjenih prevajalskih vozlov, sprva iz francoščine, pozneje je svojemu jezikovnemu vodnjaku dodal še španščino.
Aleš Berger je slovenske bralke in bralce založil s prevodnimi teksti vrhunskih mojstrov svetovne literarne zgodovine in našemu prostoru odpiral izrazne možnosti, ki jih je bilo dotlej mogoče prebirati le v izvirnikih, poslej pa jih je bilo po njegovih prevajalskih posegih mogoče razbirati, upoštevati in ubirati tudi v slovenski jezikovni umetnosti.
Najpogosteje je posegal po besedilih z izrazito poetsko močjo. Z izborom francoske nadrealistične poezije Noč bliskov nam je posredoval sanjski ludizem onstran vsakdanjosti; s Queneaujevo Cico v metroju – moč igrive domišljije in prebrisane jezikovne kombinatorike; z Apollinairjem – željo po soncu, vztrajnosti in vedrini; z Lautréamontom – duhovno globino norosti; s Prévertom – priljubljeno Barbaro in druga imena nežnosti; z Beckettovo mojstrovino Čakajoč Godota – neizmerno upanje, porojeno iz prepadov življenja; z Renéjem Charom – veličastni paradoks neizrekljivega; z Lorco – hrepenenje po človečnosti; z Borgesom – neizčrpen inventar možnih in nemogočih svetov.
In ko je leta 1981 objavil slovenski prevod Queneaujevih Vaj v slogu, je presegel vse, kar se od prevajalca običajno pričakuje. Z na videz skromnim tekstom je slovenščini razprl špranjo, skozi katero je mogoče videti ves neskončno raznolik, neizmerljivi potencial človeškega jezika, torej tistega, kar iz nas naredi ljudi. Vaje v slogu, kakor jih je napisal Aleš Berger, so eden najvišjih prevajalskih in literarnih dosežkov v slovenskem jeziku nasploh. Ponujajo spoznanje, kako zelo je družbeno življenje na vseh ravneh, od najbolj vsakdanjega čvekanja do visokih zamahov estetskega knjižnega izraza, odvisno od izbiranja in tehtanja jezikovnih formulacij.
Posebno poglavje v Bergerjevi razkošni prevajalski umetnosti so gledališki teksti. Pri prevajanju gledališča je najmočneje prišel do izraza Bergerjev smisel za kreacijo jezikovnih resničnosti in govorno karakterizacijo ljudi. Gledališka besedila, v osnovi napisana za žive igralce, so namenjena temu, da bodo na gledališkem odru izgovorjena. Prevedel je skoraj petdeset dramskih tekstov in ni naključje, da je med njimi daleč največ komedij. Komedija je v svojem bistvu nenastopaška, duhovito sugestivna gesta mislečega duha, ki na življenje zna pogledati s strani – in kot taka Alešu Bergerju pisana na kožo. V njegovih slovenitvah so zaživele največje in najgloblje Molièrove komedijske igre: Ljudomrznik, Tartuffe, Don Juan, Skopuh, George Dandin, Šola za žene.
Pri teh prevodih se je spopadel z najhujšim prepadom, ki francoski pesniški jezik loči od slovenskega: francoski klasični verz, ki je v druge jezike pravzaprav neprevedljiv. Berger je s svojim umevanjem jezikovnih razlik francoski aleksandrinec v slovenščini ritmiziral elegantneje, kot se je to počelo dotlej, pri tem pa gosto posejane francoske rime razvezal v slovenščini dostopnejše asonance, ki so v igralski izvedbi dosegle učinek, primerljiv s francosko elokvenco, ki si, če kaj, zna vzeti čas za besedo. Med klasične komedijske mojstrovine, ki jih je poslovenil Aleš Berger, sodi tudi francoski vodvil in njegov najznamenitejši avtor, Feydeau, katerega peklenski komični mehanizem v slovenskem jeziku divja z enako strogo nadzorovano močjo kot v francoskem.
Tudi v gledališču se je Berger ukvarjal z besedili, ki so v razvoju svetovne književnosti nastopila kot avantgarda in pomenijo temeljite prelome s teatrskimi konvencijami. V Ionescovi Inštrukciji razblinja družbene stereotipe in išče smisel onstran človeškega blebeta; v Genetovem Balkonu analizira preračunljivost družbenih elit in propad človečnosti, ki si v družbi naivno želi sprememb na bolje; v Koltèsovem Robertu Zuccu razgrinja smisel upora.
V svoji razkošni prevajalski dejavnosti Aleš Berger ni mogel pozabiti na otroke in mladino. Slovenski prihodnosti je približal imenitne zgodbe malega Nikca, v stripu pa galskega premetenca Asteriksa. Spet sami vrhunci jezikovnih igrarij.
Literarno prevajanje je tvorba umetnostnih besedil, zraslih na predlogah, ki so najprej nastale v drugih jezikih. Vendar prevajanja v marsikaterem ključnem vidiku ni mogoče umevati kot poustvarjalno, temveč avtentično jezikovno umetnost. Prevajalski postopek je v primeru literarnih tekstov mogoče primerjati z rastjo človeške družine: izvirno besedilo nastopa kot mati, prevajalec kot oče, prevod pa kot otrok, ki nastane z združitvijo ustvarjalnih silnic obeh staršev. Prevod se, kakor vsak otrok, razlikuje od obeh staršev, čeprav jima je, hočeš nočeš, vedno bolj ali manj podoben. Kakor morajo starši previdno skrbeti, da bo otrok lahko zrasel in odrasel v samostojnega človeka, tako mora prevajalec svojemu prevodu zagotoviti, da bo zaživel samostojno bralsko življenje – in ne bo ne materi in ne očetu delal sramote.
Aleš Berger si – kot skrben prevajalski oče – od vsega začetka dosledno prizadeva, da njegovi prevodi natančno odslikajo podobo matičnega teksta in ohranijo njegov smisel, obenem pa jih mojstrsko obarva z diskretnimi avtorskimi potezami, ki izvirne ideje oplemenitijo s povečanim bralskim dosegom. Do izvirnika je blag in mu ostaja spoštljivo zvest, do prevoda pa nepopustljiv in v svojih ustvarjalnih metodah dosleden. Uredniško delo mu je z leti omogočalo še eno dimenzijo očetovstva: mlajše prevajalke in prevajalce, ki so v zadnjih desetletjih delali za njegov knjižni program, je znal obzirno voditi in jih spričo bogatih prevajalskih izkušenj vsakič znova popeljati do gotovosti, da bodo oddali primerno vzgojen tekst.
Vsak jezikovni ustvarjalec je v prvi vrsti etično bitje. Tako tudi prevajalčeva odgovornost ne zadeva le zvestobe izvirnim besedilom, temveč je zavezana predvsem cilju. Aleš Berger je svojo etično zavezo posvetil slovenščini in slovenskemu kulturnemu okolju, ki je z njegovim delom dobilo jasen vpogled v prej neznane jezikovne svetove. Mnogi njegovi prevodni teksti delujejo, kot da so naravno zapisani v slovenščini. Videti je preprosto, skorajda samoumevno, a takšna besedila so zmeraj plod kompleksnega etičnega angažmaja, ki ni mogoč brez temeljne empatije.
Iz Bergerjevih prevodov je zaznati moč povezovalne solidarnosti. Ta moč pa je tista prvina človečnosti, ki jo je zares mogoče izreči samo takrat, ko človek misli in s tem postopoma doumeva, da je svet narejen iz različnih ljudi, ki drug drugemu zmeraj lahko povedo kaj novega. In da je to dobro. Če v spoštovanju razlik najdemo še užitek, bomo svoj spravljivi pogled na svet učinkoviteje delili z drugimi. Aleš Berger je med tistimi, ki v slovensko kulturo znajo vnašati razmislek, drugačnost, smisel za igro in uživanje v jeziku.
Dr. Primož Vitez
Nagrada Prešernovega sklada
NINA ŠENK, skladateljica
za skladateljsko delo v zadnjih dveh letih
Nina Šenk sodi med najvidnejše in najpomembnejše slovenske skladatelje mlajše generacije. Že v času študija kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v razredu prof. Pavla Mihelčiča je dobila več pomembnih nagrad. Med drugim evropsko nagrado za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic leta 2004 za svoj prvi violinski koncert in Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani.
Podiplomski študij kompozicije je nadaljevala na dresdenski Hochschule für Musik Carl Maria von Weber pod mentorstvom prof. Lotharja Voigtländerja in leta 2008 zaključila mojstrski študij v Münchnu na Hochschule für Theater und Musik v razredu prof. Matthiasa Pintscherja. Iz tega obdobja je treba omeniti prvo nagrado na festivalu Weimarer Frühjahrstage für zeitgenössische Musik za skladbo Movimento fluido (2008). V sezonah 2008/2009 in 2009/2010 je bila v Nemčiji rezidenčna skladateljica orkestra Staatstheater Cottbus. Za pomembna umetniška dela ji je rektor Univerze v Ljubljani leta 2010 podelil priznanje na področju glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ter arhitekture.
Njeno ustvarjanje odlikuje prepoznaven in prepričljiv slog komponiranja, ki je rezultat trdega dela in neutrudnega iskanja lastnega glasbenega izraza. Je umetnica, katere izjemen ustvarjalni dar je našel najmočnejši izraz v skladanju sodobne glasbe. Pri komponiranju sledi na videz preprostemu načelu Biti vztrajen v samem procesu dela in iskren do samega sebe.
Mojstrsko obvladuje kompozicijske veščine, odlikuje pa jo tudi zelo dobro poznavanje tehnike inštrumentov, kar je tudi zasluga uspešnega in tesnega sodelovanja z glasbeniki. In morda je prav posluh za poustvarjalca ključni element njenega hitrega napredka in izvrstnih izvedb njenih skladb. Tudi sicer skladateljica z vsakim novim delom potrjuje brezkompromisno zavezo lastnim glasbenim iskanjem in v njih izžareva svojo močno osebnost.
Njene skladbe so kljub avtoričini mladosti zaživele v številnih izvedbah najprestižnejših domačih in tujih izvajalcev (Newyorška filharmonija, Orkester Slovenske filharmonije, Pihalni kvintet Slowind, Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Ensemble moderne, Kammersymphonie Berlin, Stop in drugi). Te skladbe bogatijo njihov repertoar, njihove izvedbe pa domače in mednarodno kulturno okolje.
Kar nekaj skladb je bilo z velikim uspehom izvedenih na domačih in tujih festivalih. Chant za godalni orkester so izvedli na Bienalu Zagreb. Tam so lahko slišali tudi Echo in Echo II za orkester. Elements za orkester so bili predstavljeni na Svetovnih glasbenih dnevih v Južni Koreji, Into the Shades za violino in orkester prav tako na Svetovnih glasbenih dnevih, le da tokrat v Ljubljani, Trenutki za pihalni kvintet na festivalu La Biennale di Venezia ... In še bi lahko naštevali.
V obdobju zadnjih dveh let še zlasti izstopajo skladbe Capriccio za violončelo in godalni orkester (2016), Ljubljanski koncert št.1 –Flux za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester (2016) ter Quadrum – koncert za štiri tolkalce in simfonični orkester (2016). Slednjega je v okviru Modrega abonmaja izvedel Orkester Slovenske filharmonije, z navdušenjem pa so ga sprejeli tako poslušalci kot strokovna javnost. Quadrum je rezultat poglobljenega sodelovanja skladateljice in štirih tolkalcev, članov orkestra Slovenske filharmonije. Več kot pol leta so bili obiski tolkalne sobe, preizkušanja tolkal, njihovih zvokov in tehnik igranja ter pogovori o glasbi stalnica med izvajalci in skladateljico. Rezultat dela pa je bila polurna izjemna noviteta, ki je zapolnila Cankarjev dom z izjemno energijo.
Obsežen in tehten skladateljski opus Nine Šenk s pomembnimi skladbami (Capriccio, Flux in Quadrum) je izjemen dosežek mlade skladateljice, ki je v slovenskem kulturnem prostoru sprožil preskok v dojemanju sodobne glasbene umetnosti, njeno izvirnost in izpovednost pa je prepoznalo tudi mednarodno okolje. Z veseljem in zanimanjem zremo v prihodnost njene skladateljske poti!
Janez Podlesek
Nagrada Prešernovega sklada
MOJCA KUMERDEJ, pisateljica
za roman Kronosova žetev
Roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev se dogaja tik pred časom in v času, ko so polovico ljudi pobili, drugi pa so pobegnili. Ostala je drhal in mi smo vnuki svojih dedov, kot je kondicijo Slovenstva po nastopu Hrenove protireformacije in posledice za narodni značaj označil Jerman v Cankarjevih Hlapcih. Dogaja se v izteku 16. in v prvih letih 17. stoletja, ko so bila upanja in zle slutnje, podprte s turškimi vpadi, kugo, vraževerjem in za v osnovi poganski in vulgarno krščanski srednjeveški um nepojmljivimi katastrofami, množicam vsakdanja hrana.
Ob tem gre za čas, ko so v habsburških deželah in širše potekali boji za interpretacijo verske svobode. Kljub pravilu kogar zemlja, tega vera so ti pritiski dobili vrh v protireformacijskem gibanju z zažiganjem knjig in izgonom onih, ki niso pokleknili pred represijo. Po tem času so poldrugo stoletje v glavnem ponatiskovali, izvirnega pa je izšlo bore malo.
Hren in sploh trdi poskusi priličenja grejo v nos, zato je Kumerdejeva v svojem romanu polemično nastrojena proti uniformnemu krojenju sveta in totalitarnemu uravnavanju smeri razvoja s strani oblastnikov. Naj gre za vprašanja vere ali za na predsodkih temelječe izločevanje drugačnih – Judov, ki se po pregonu vračajo in trgujejo, žensk in strahu pred njihovimi tradicionalnimi znanji, melanholičnih intelektualcev in vseh izstopajočih ... Kumerdejeva skuša s pomočjo prijema poliperspektivičnosti, torej iz različnih vidikov in z različnimi pripovedovalci, enkrat avtoritarno od zgoraj in drugič imanentno od znotraj, zajeti vso živahnost in krvavo turbulentnost časa.
Hkrati se poslužuje različnih pripovednih linij. Najbolj poudarjeni in individualizirani sta dve. Prvo zastopa knezoškof Wolfgang, ki pride disciplinirat uporne luterane. V slogu velikega inkvizitorja je machiavelistični cinik, ki ve, da je mogoče z vzbujanjem strahu obvladovati in usmerjati drhal. Njegova najljubša spektakelska forma ni pasijon, ampak martirij. Montirani procesi, goreče čarovnice in nekaj pikantnega tračarjenja so množicam vsakdanji kruh in igre.
Sam pa je kot pederast in bogohulen hedonist postavljen visoko nad gnetljivo množico in spletke, pri katerih so dovoljena vsa sredstva. Druga, bolj intimna in filozofska linija, je zgodba pisarja Miklavža Nikolaja Paulina, ki beleži lastna spraševanja o naravi in dometu mišljenja. Paulin, kot že knezoškof Wolfgang, prižene misel do roba, do dvoma v obstoj Boga, vendar se po krizi ob čarovniškem procesu pobere in je nekakšen predtekač modernega občutenja sveta in človekove vrženosti vanj.
Tretji glas pripade množici, njenim predsodkom, krvoželjnosti, preganjanju tradicionalnih zeliščarskih znanj, naboru tistega, iz česar se je porodil odpor do ženskega, pa do tistih z drugačno vero in do prišlekov in tujcev. Ta glas je nediferenciran, kolektiven. Skupnost je vse in v njem posameznik samo glasbilo v orkestru, ki ga dirigirajo oblastniki. Nekaj je v romanu teologije in živahnih pridig, ki spominjajo na Janeza Svetokriškega, a v njih ne manjka žuganja z žveplom in peklenskimi mukami.
Kumerdejeva piše o preteklosti, da bi detektirala današnje stanje in poiskala pravzroke zanj, namreč za naš hlapčevski odnos in upogljivost. Da bi bolj poudarila, da govori tudi o tem našem zdaj, se v romanu pojavljajo spekulacije o pospeševalnikih in superprofitih farmacevtske industrije, enkrat pa celo zazija špranja, skozi katero se soočita kočija z vprego iz onega časa in avtomobil iz današnjega časa, kar pa ni edini fantastični element
Kronosova žetev je spisana v delno arhaiziranem in patiniranem jeziku, polnem metaforike in sugestivne poproščene teologije in filozofije. Roman o vrtincih časa in pogubnih posledicah za posameznika je tako izrazito jezikovno barvit in stilsko razgiban, spisan v živahnem in nekako sinkopiranem ritmu.
Matej Bogataj
Nagrada Prešernovega sklada
TOMAŽ LAVRIČ, ilustrator
za stripovske objave zadnjih dveh let, še posebej za stripa Lomm in Tolpa mladega Ješue
Tomaž Lavrič (1964) je vrhunski stripovski avtor in karikaturist. Po srednji šoli za oblikovanje je nadaljeval študij na slikarskem oddelku likovne akademije. Svojo umetniško pot je začel s karikaturami v Mladini leta 1987, leto kasneje pa je začel objavljati satirični strip Diareja, ki je v širši javnosti njegovo najbolj prepoznavno delo. Minimalistična Diareja je svojevrstna kronika obdobja od jugoslovanske krize in razpada države do porodnih krčev in političnih anomalij samostojne Slovenije.
V devetdesetih letih sta izšla tudi albuma Rdeči alarm, hommage ljubljanski pankerski sceni, in protivojne Bosanske basni, ki so Lavriču odprla vrata na Zahod s prevodi v več jezikov in bile tam tudi večkrat nagrajene. Obe deli poleg Gatnikove Magne Purge sodita med najboljša dela slovenskega stripa nasploh. Vsa leta je ob stripih risal tudi pronicljive in lucidne karikature, ki jih je v Mladini objavljal predvsem v rubrikah Rolanje po sceni in Izjava tedna. Slednje so lani izšle tudi v knjižni obliki z naslovom Izjave desetletja.
Novembra 2015 je dr. Jure Mikuž kot kurator v Cankarjevem domu pripravil odmevno študijsko razstavo o Lavričevih stripih s pomenljivim naslovom Čarobni jezik stripa, ki je bila sploh prva take vrste pri nas. Na razstavi in v spremljajočem katalogu je detajlno analiziral njegovo risbo v več slogih, od realizma do različno stiliziranih stripov, dinamiko in anatomijo figur, montažo posameznih stripovskih sličic v kompozicijsko celoto, pa tudi predstavil reference iz slikarstva, kiparstva, fotografije in filma, ki jih lahko zasledimo v Lavričevih stripih.
Posebno pozornost je namenil kontrastnim črno-belim odnosom, ki so bili tudi v ospredju razstave Črno beli svet v Pritličju. Lavrič je mojster igre svetlobe in senc, kar je razvidno tudi iz razstavljenega stripa Mirjana, v katerem nam avtor samo na dveh straneh prikaže vse svoje poznavanje stripovskega jezika: od intrigantnega scenarija, razgibane montaže in kadriranja do dinamične risbe z močnimi kontrasti. V zadnjih dveh letih pa sta Lavričevo umetniško ustvarjanje zaznamovala predvsem dva stripa, Lomm in Tolpa mladega Ješue.
Lomm je zgodba o odraščanju, boju za obstanek in iskanju Boga. Predvsem pa je Lomm hvalnica telesu. Lavrič je izjemen risar, ki se ponaša z odličnim poznavanjem človeške anatomije in s pretanjenim čutom za plastično ponazoritev človeškega telesa. Moški in ženski akt osvetljuje z več zornih kotov v različnih položajih in kretnjah s trdno kompozicijsko gradnjo in suvereno postavitvijo v prostor. Razkošno risane figure z vsemi anatomskimi podrobnostmi, ki vizualno bolj spominjajo na skulpture kot na le dvodimenzionalno podobo na papirju, zrcalijo avtorjevo ustvarjalno doživetje, hkrati pa od gledalca zahtevajo polno udeležbo s poglobljenim spremljanjem filmskega poteka dogajanja.
Fascinantni so prizori boja med dvema protagonistoma v krošnji drevesa, kjer nas prepletenost mišičastih teles, ki tvorita neločljivo celoto, spominja na antično skulpturo Laokontova skupina. Na helensko umetnost še posebej asociirajo ljudske figure, ki so s fiziognomijo in frizurami starogrških junakov videti kot oživeli antični kipi. Tudi eksterier je povsem povezan s figuraliko, saj so drevesna debla in veje v popolnem sozvočju z dinamiko likov, gomile plazečih in ležečih teles pa se stapljajo z zemljo in oblikujejo svojevrsten relief mračne pokrajine.
Če je Lomm zgodba o odraščanju in iskanju Boga, potem je Tolpa mladega Ješue zgodba o odraščanju Boga samega. Njegova interpretacija Jezusovega mladostnega portreta nam namesto svetopisemske legende predstavi precej bolj realističen pogled na judovskega najstnika in življenje v takratnem času. Seveda k avtentičnosti dogajanja levji delež prispeva ekspresivna kontrastna risba s filmsko montažo in razgibanim kadriranjem, pri katerem Lavrič uporablja večje število kadrov z različnimi perspektivami, kar še povečuje dinamičnost in raznolikost risbe.
Lavrič namreč ni samo polnokrvni risar, je tudi režiser, ki nam skozi zaporedje sličic nazorno prikaže figure v gibanju v različnih položajih in filmskih planih. Razkošna scenografija z množičnimi prizori, ki nam jih avtor predstavi iz različnih pogledov in zornih kotov, nam skupaj z avtentično kostumografijo še poveča užitek vizualnega ugodja. Poleg pronicljive karakterizacije likov, portretne mimike in izvrstne anatomije koščenih teles pa na stripovskih tablah dominirajo roke, ki jih Lavrič z neverjetno lahkoto riše v vseh mogočih položajih in pozah. Tolpa mladega Ješue tako po vsebinski kot likovni plati sodi v sam vrh slovenskega stripa.
Iztok Sitar
Nagrada Prešernovega sklada
MITJA VRHOVNIK SMREKAR, skladatelj
za glasbeno-scenski opus zadnjih dveh let
Skladateljski opus Mitje Vrhovnika Smrekarja je razvejan, bogat in unikaten. Njegovo izčiščeno in načelno razumevanje glasbe v umetnosti (tako v gledališču kot na filmu) mu omogoča samosvojo izraznost, nenehno izpraševanje in odprt, komunikativen pristop do različnih umetniških žanrov. Je neizčrpen, nenehno v pogonu in raziskavah. Z intenzivnostjo delovanja, ki je vselej tudi polna umetniške vrednosti, je zaznamoval slovensko in mednarodno gledališko ter filmsko ustvarjalnost.
Glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja v gledaliških uprizoritvah ni nikoli ilustrativna, temveč odmerjeno sugestivna. V svoji obliki išče stik z odrskim dogajanjem in sočasno z gledalcem. Do obeh pristopa tankočutno in spoštljivo. Vzajemne komunikacije ne išče prek vsiljene ali ploščate sporočilnosti, ampak vedno sprejemniku dopušča prostor za lastno investicijo razuma in emocij. Sam bi morda rekel, da »tiholazi« znotraj zapletene mreže besedila, igralcev in igralk, režije in občinstva.
Njegov angažma se upira predvidljivosti, kar je tudi presežna vrednost njegovega skladateljskega profila, ki ga v gledališki ali filmski medij vedno vnese v polnem sožitju z dano predlogo in ustvarjalno ekipo. Je skladatelj, ki zna natančno prisluhniti režijskim konceptom, njihovim nameram in učinkom, toda kljub temu se v njegovi glasbi še vedno skrivajo tudi močan lastni izraz in odtenki intimnega. Zaradi obzirne kooperativnosti z zasedbo, hkrati pa trdnega zasledovanja lastnih vzgibov, mu lahko kot ustvarjalcu pripišemo ne le izjemno profesionalno držo, pač pa predvsem dragocenost osebnosti kot take.
V zadnjih dveh letih je ustvaril kar 24 glasbenoscenskih del (kompozicij in aranžmajev). Redno je sodeloval s priznanimi režiserji, kot so Mateja Koležnik, Ivica Buljan, Janez Pipan, Silvan Omerzu, in z drugimi. V tujini je med drugim ustvarjal v gledališčih Residenz Theater München, Hrvatsko narodno kazalište Zagreb, Teatro Municipal Joaquim Benite Lisboa, na Bitefu v Beogradu in v celovškem gledališču Stadttheater Klagenfurt.
Širok razpon v raznolikosti delovanja ni le odraz njegove osebne afinitete, pač pa tudi sposobnost, kako se z močjo glasbe približati tako odraslemu kot tudi otroškemu občinstvu. Obe polji Mitja Vrhovnik Smrekar pojmuje enakovredno. Med njima ne vidi vrednostnih razlik. Njegova glasba je zmeraj dodelana, njegov odnos senzibilen in motrenje celote analitično. Je svojevrsten in skrben preučevalec otroške in odrasle duše. Skozi glasbo išče nevidne poti do njihovih podzavestnih (arhetipskih) leg, čustvenih votlin in racionalno shranjenih spominov.
V svoje območje delovanja vpenja širok spekter različnih glasbenih žanrov: od popa, rocka, jazza, avtorskega šansona do klasične in sodobne resne glasbe. Iz njegovega opusa v zadnjih dveh letih poleg številnih sodelovanj pri gledaliških uprizoritvah posebej poudarjamo pomen kompleksne uglasbitve sonetov Williama Shakespeara z naslovom Shakesoneti v produkciji Cankarjevega doma.
Glasbena inscenacija Shakesoneti se poigrava z avdiovizualno naravo poezije in s svojo sodobnostjo osmišlja govorno in glasbeno pesniško izročilo. Mitja Vrhovnik Smrekar je uglasbil enajst Shakespearovih sonetov, ki jih je nato skupaj z izbrano zasedbo uprizoril v obliki komornega, intimnega koncerta, v katerem se ves čas blagodejno in nepretenciozno, a zato nič manj doživljajsko, pretakajo momenti recitala, šansona in performativnosti.
Zala Dobovšek
Nagrada Prešernovega sklada
ARHITEKTURA KRUŠEC
za arhitekturna dela zadnjih dveh let
Zavidljivi opus razmeroma mlade skupine arhitektov, Lene Krušec, Tomaža Krušca in Vida Kurinčiča (Arhitektura Krušec), zaznamuje izjemno občutljiv odnos do preteklosti in naše domače tradicije, obenem pa tudi do naravnega in grajenega okolja. Njihovo delo je rezultat natančnega branja in analize prostora, njegovih geografskih, socialnih, ekonomskih, zgodovinskih in drugih posebnosti. Njihove stavbe so materialno skromen, a vedno asociativno bogat arhitekturni zapis.
Dela skupine Arhitektura Krušec sodijo že dobro desetletje v kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture. Že prva zgrajena stavba, Celjska koča, je bila leta 2007 nagrajena s Plečnikovo medaljo, tri leta kasneje so prejeli Plečnikovo nagrado za novo zgradbo Biotehnične fakultete, poslovilni objekt pokopališča na Teharjah in Skalne vile v Celju pa sta bila nagrajena z letnimi nagradami za odlično realizacijo, ki jih podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
V zadnjih dveh letih so ustvarili tri dela različnih meril in značajev, ki pomenijo izjemno pomemben prispevek za sodobno slovensko arhitekturo. Odlikuje jih umirjena, tiha in nevpadljiva arhitektura, ki združuje zgodovino in modernost, monumentalnost in domačnost, ljudsko izročilo in sodobno ustvarjalno invencijo. Upravna stavba in paviljon Nogometne zveze Slovenije sta zgrajena v parkovnem okolju Gradu Brdo pri Kranju. Velik del obsežnega programa je umaknjen pod raven brežin nekdanjega hipodroma, zato se v zelenem okolju pojavita le dva lahkotna in presenetljivo elegantna paviljona.
Vitkost najnujnejših konstrukcijskih elementov, podpornih vertikal in horizontalnih vencev, ter steklena fasadna opna dematerializirajo arhitekturo, ki je zasnovana kot niz belo uokvirjenih pogledov v pokrajino. Hkrati pa prosojnost objektov omogoča tudi poglede skozi dele stavb v naravni pejsaž. Skrajno zadržano arhitekturno oblikovanje, omejeno na tektonsko logiko gradnje, ustvarja presenetljivo bogata prostorska doživetja v notranjosti, obenem pa ohranja vse krajinske odlike širše parkovne zasnove.
Hiša na Golem je izraz pretanjene prostorske občutljivosti, saj gradi na zahtevnem dialogu geometrijsko urejene arhitekture in slikovite, neokrnjene pokrajine. Zaradi skromne izbire lokalnih materialov, barv in tekstur se zdi, kakor da je hiša zrasla iz tal. V njeni notranjosti pa dramaturgija prostorov in panoramskih pogledov ustvarja nepričakovane atmosfere, ki vzbujajo mestoma občutke brezmejnosti, drugod zasebnosti, povsod pa udobja in domačnosti.
S prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma je skupina Arhitektura Krušec postavila visoka merila neoporečne arhitekturne, tehnične in funkcionalne posodobitve objekta naše kulturne dediščine. Ob prenovah drugih prostorov Cankarjevega doma je prenovljena Linhartova dvorana zgled. Kljub zahtevnim in obsežnim posegom, so ohranjene vse značilnosti in odlike prvotne zasnove prof. Edvarda Ravnikarja.
Mednarodno prepoznavnost skupine Arhitektura Krušec dopolnjujejo tudi številni uspehi na arhitekturnih natečajih. V zadnjih dveh letih so prejeli kar pet prvih nagrad, tri v tujini in dve v Sloveniji, nedavno tudi za novo stavbo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Arhitektura skupine Krušec je sodobna in moderna, a se kljub temu spoštljivo vključuje v obstoječe okolje. Je svojevrstna z gradnjo izražena interpretacija mest in pokrajin, kulture in našega časa. Na ta način oživlja bogato in zelo svojstveno izročilo ljubljanske šole za arhitekturo.
Aleš Vodopivec
Nagrada Prešernovega sklada
BOŠTJAN GOMBAČ, glasbenik
za skladateljsko in koncertno dejavnost v zadnjih dveh letih
Akademski glasbenik klarinetist Boštjan Gombač je v zadnjih dveh letih suvereno in z vso svežino globoko zaznamoval slovensko glasbeno tvornost. Kot skladatelj in multiinstrumentalist je nastopil na koncertih z Big bandom RTV Slovenija, v okviru Društva slovenskih skladateljev je v Mestnem muzeju ob sodelovanju harmonikarja Juharta izvedel dela slovenskih skladateljev, kot avtor glasbe in izvajalec pa je sodeloval v naslednjih slovenskih gledališčih: SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, Lutkovno gledališče Ljubljana, SNG Nova Gorica, SNG Drama Maribor.
Pomembno je Gombač deloval tudi na področju oživljanja slovenske narodne pesmi. Njegove priredbe (v sodelovanju s harmonikarjem Janezom Dovčem) sicer uvajajo v slovensko narodno pesem elemente jazza, bluesa, sodobne plesne ritme, vendar s tem ne oddaljuje – kot bi bilo pričakovati – slovenske pesmi od njenih bistvenih značilnosti Ravno obratno; še bolj nadgradi sporočilnost pesmi ter jo predstavi v vsej njeni dramatičnosti, melanholiji, razigranosti, resignaciji ...
Na koncertih z Big bandom RTV Slovenija sta bila samoniklost Boštjana Gombača in njegova inovativnost vodilo dogajanja. Raznolikost njegovega ustvarjanja je najmanj v dveh segmentih: izredno bogata paleta različnih glasbenih stilov in virtuozno obvladovanje številnih instrumentov, kot so klarinet, saksofon, različne flavte in piščali, različna tolkala, zvončki, teremin, okarine in školjke. Osupljiva je tudi izvirnost kompozicije na primer v skladbi Marioneta, kjer se čuti pridih gledališča, plesa, mestoma pa je skladba zelo dramatična. Sicer pa je v vseh skladbah čutiti različne elemente: atmosfero džungle, pridih kletzmerske glasbe, orient, afriško deklamacijo, swing, bolero ...
Gombač je tudi izvrsten improvizator. Improvizacija pa je v bistvu sprotno komponiranje. Njegov prefinjen občutek za sprotno ustvarjanje, humor, predvsem pa njegova izjemna muzikalnost so še dodatno obogatila že tako izjemen dogodek. Zavidljiv je Gombačev kontakt s publiko, ki s spontanostjo sproščujoče deluje tudi na glasbenike na odru. Kljub vsej raznolikosti pa mu je uspelo (tudi ob sodelovanju skladatelja in aranžerja Lojzeta Kranjčana) ustvariti zaokroženo homogeno celoto predstave.
Od leta 1999 pa do danes je Boštjan Gombač kot skladatelj in izvajalec glasbe soustvarjal predstave v naslednjih slovenskih gledališčih: SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, SNG Drama Maribor, Lutkovno gledališče Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče, Mini teater, SNG Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj, Lutkovno gledališče Maribor in Slovensko ljudsko gledališče Celje. Napisal je tudi glasbo za dokumentarne filme in številne gledališke songe. Nastopa tudi v tujini. Je ambasador slovenske narodne pesmi.
Žarko Prinčič
