Prevajalci Valvasorja odlikovani za velik podvig

Kljub visokim stropom v starem meščanskem stanovanju že zmanjkuje prostora za skoraj 20.000 knjig, ki jih Božidar Debenjak zbira že od svojega 12. leta. Raritete med njimi, kakršna je znameniti Adelungov nemško-nemški slovar, so družini Debenjak še kako prav prišle, ko so se zakonca Doris in Božidar ter sin Primož leta 2008 lotili celovitega prevoda Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.

»Družina Debenjak je Slovencem prvič v celoti razkrila veličino Valvasorjevega dela in nam odkrila zaklad, ki ga bodo lahko osvetljevale, tolmačile in ustrezno uporabljale še mnoge prihodnje generacije,« so pred dnevi zapisali v uradu predsednika republike, ki je družini za to izjemno dejanje podelil red za zasluge. Odličje sta prevzela Božidar in Primož, žena in mama Doris je namreč lani, le nekaj mesecev po tem, ko je bilo monumentalno Valvasorjevo delo v celoti prestavljeno v slovenski jezik, preminila.

Božidar pove, da se brez nje zagotovo ne bi podali v projekt, ki se je zdel do njihovega nastopa neuresničljiv, za nekatere od potencialnih prevajalcev je bil, denimo, moteč že zapis v starinski gotici. Doris je bila po starših dvojezična, poleg slovenščine je govorila tudi nemško, kar je bilo družini pri prevajanju v veliko pomoč. Še bolj pomembno pa je bilo, da je kot lektorica za nemški jezik na filozofski fakulteti s študenti zgodovine brala tudi Valvasorja v izvirniku. Vedela je torej, da prevajanje ne bo problematično zaradi morebitne zapletenosti stavkov, pač pa zaradi starosti nemškega jezika iz 17. stoletja, pripoveduje Božidar. Ko so v krogu družine predebatirali možnosti za uspešen zaključek projekta, ki doslej ni uspel še nikomur, so sprejeli izziv založnika Tomaža Čeča. Končali so ga po štirih letih, v katerih so vsi trije živeli kot v dveh paralelnih svetovih hkrati, z eno nogo v eksotični Valvasorjevi Kranjski in z drugo v novodobni negotovi Sloveniji, potopljeni v razprtije na vseh ravneh.

Osredotočeni sredi zdrah

Čeprav so zdrahe zaznamovale tudi izid tega za slovenski narod monumentalnega dela – pobudnik projekta Čeč se je umaknil od prej skupnega založniškega podjetja Zavod dežele Kranjske – so Debenjakovi ves ta čas štirih let z osupljivo vnemo in znanjem kopali po arhaičnem nemškem jeziku, ki je bil težko razumljiv že v 19. stoletju. Od leta 2008 do 2012 je trojica prevedla štiri načrtovane zvezke, kar je po uveljavljeni metodologiji enakovredno 12-letnemu delu enega prevajalca. Ni malo, ugotovi oče Božidar in doda, da so jim bile v pomoč tudi izkušnje s pisanjem slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, ki ju je družina, družno kot ekipa, sestavila že v 90. letih.

»Imeli smo torej že nekaj izkušenj s takšnim delom, tudi to, da kot družina lahko dobro funkcioniramo skupaj, poleg tega pa se do svojega 80. leta človek lahko marsikaj nauči, kar mu kasneje pride prav,« pravi skromno doktor filozofije, strokovnjak za marksizem in klasično nemško filozofijo, ki je po osnovni univerzitetni izobrazbi sicer biolog. Sin Primož, diplomirani matematik, ki zna brezhibno nemško, kakor so ga naučili mama in stari starši, se je prevajalskega dela lotil, ko je leta 1990 k družini prišel prvi računalnik in je začel mami Doris pomagati pri vnašanju gesel.

Ta pomoč je usodno zaznamovala njegovo življenjsko pot. Prav zdaj končuje prevod knjige Franca Antona von Steinberga, kranjskega zemljemerca in državnega uradnika, ki je nekaj desetletij po Valvasorju napisal knjigo o posebnostih Cerkniškega jezera. Z očetom pa sta po Slavi skupaj prevedla še Valvasorjevo topografijo Koroške. Navajena sta delati skupaj in v pogovoru sodelujeta sinergijsko.

Na mizo v jedilnici, edino delovno površino, kjer ob našem prihodu niso ležale v kupe in skladovnice naložene knjige, Božidar nakopiči debele slovarje ter Valvasorjevo Slavo v originalu in njihovem prevodu. Naključno odprta stran, ki opisuje idrijski rudnik, pokaže, da poteka paginiranje tako, da se strani natanko ujemajo z izvirnikom, kar bo zelo olajšalo raziskovalno delo prihodnjih uporabnikov, čeprav je nemški jezik zaradi pravopisa v povprečju lahko daljši tudi za petino. Prav zaradi sledljivosti citatov so želeli, da se strani obeh izdaj Slave – že doslej je verjetno najbolj citirano delo pri nas – med seboj prekrivajo.

Nadvse dragoceni viri

Tehnični opis idrijskega rudnika, ki ga je uvrstil v svoje delo, je Valvasor dobil iz druge roke in tega niti ne skriva, pravi Primož, ki je med drugim prevedel ta del. Tudi besedilo o boleznih na Kranjskem sta mu napisala dva zdravnika, in sicer v latinščini, ki jo je avtor nato prestavil v nemščino, doda Božidar. Janez Vajkard Valvasor je bil namreč vsestranski raziskovalec in zapisovalec svojega časa, pravi polihistor, ki se je zelo dobro zavedal pomena zapisanih dejstev. Kot je sam zapisal, ga je jezilo, kadar je videl, kako neodgovorno so njegovi sodobniki, plemiči, ravnali z dragocenimi družinskimi dokumenti in drugimi pisnimi viri.

Za moža, ki se je štel za Kranjca in je kranjsko deželo vzljubil, čeprav je njegova družina prišla iz Italije, je bilo vse, kar bi utegnilo pričati o življenju na teh tleh, od topografije, biologije, geografije pa do ekonomije, zgodovine in etnografije, nadvse dragoceno. Tako mu je uspelo v svoji Slavi ohraniti precej dokumentov, ki so bili kot izvirniki kasneje uničeni. Eden takšnih je zadnje pismo Primoža Trubarja, za katerim se je izgubila vsaka sled, na srečo pa ga nekje v Slavi citira Valvasor.

Prevod družine Debenjak je tudi zaradi takšnih dragocenosti velik podvig nacionalnega pomena, saj je z Valvasorjem ostalo zapisanega veliko pomembnega za zgodovino naroda, kar bi se sicer izgubilo v temi preteklih stoletij. Valvasor, ki je bil vojak in popotnik, podjetnik in pisec, skratka celovit človek 17. stoletja, je svoja opažanja seveda pisal v nemškem jeziku tistega časa, ki je že stoletje kasneje celo za Nemce težko razumljiv in arhaičen. Izrazi, ki jih že nemški slovarji iz 19. stoletja označujejo kot arhaične, so natanko tisti, s katerimi je Valvasor v baročno obilnem slogu popisoval svojo enciklopedijo Kranjske.

Zato je bilo potrebne kar veliko jezikovne telovadbe, pogosto pa tudi namernega arhaiziranja, pravita, ko so prevajali dokumente, ki jih Valvasor citira. Želeli so namreč, da se ne le v načinu pisave, pač pa tudi v jeziku vidi, da so ti dokumenti še starejšega datuma od avtorja. Največ preglavic so povzročala krajevna imena. Kot primer Debenjaka omenita Bratislavo, danes vsem znano glavno mesto Slovaške, ki je bila za časa Valvasorja nemški Pressburg, Slovencem pa znana le pod imenom Požun, ki prihaja iz madžarskega Pozsony.

Petega zvezka najbrž ne bo

Kakšne težave so trojici prevajalcev povzročali arhaični nemški izrazi, ponazori profesor Debenjak z nekaj slovenskimi starimi izrazi iz Valvasorjevih časov, kot sta rameno in vsičiherno, ob katerih lahko nepoznavalci le skomignemo z rameni. Prvi pomeni zelo, drugi pa celokupen, kar ni celoten, kot hočejo lektorji, z veseljem pojasni profesor, ker celoten pomeni nekaj zaokroženega, celokupen pa je vse skupaj zbrano, iz nemškega gesamt. Jezik se pač nenehno razvija, a če bi dosledno upoštevali samo spremembe pomenov, bi bilo bolje naslov prevesti v Čast vojvodine Kranjske, še doda.

Poleg tega da prevod Debenjakovih ohranja jezikovno večplastnost izvirnika, poskuša plastično prenesti v naš čas tudi baročno nabreklost Valvasorjevega sloga. Za pokušnjo prebereta odlomek o alkimistih: »... a takemu zagotavljamo svoje posebno pomilovanje namesto zamere, kajti zmerjanje in penjenje takih ljudi, ki se namenoma sprejo z resnico in razumom ali po sleparsko prepleskajo laž z nepravimi barvami resnice, kakor ponarejevalci denarja slabe novce, bo pri meni naletelo na skalo, ki vsaki tovrstni peni maščevanja in jeze kljubuje s prav stoično ali bolje rečeno krščansko neobčutljivostjo ter se ne da niti za širino prsta premakniti od svojega v resnici trdno zasidranega mnenja. Zato tako v mraku prhutajočega netopirja, tako brezimnega apologista pravim, ne vem odpraviti z nobenim drugačnim odgovorom kot s tem, da je pravi idiot, velikih gospodov slepar in neizkušen zapečkar, ki je svoj živi dan malo videl, še manj pa izkusil.«

S tem odlomkom Debenjakova zavrneta tudi ugibanje, ali ni bil znameniti polihistor vsaj malo tudi okultist in alkimist, kot veliko njegovih znanstvenih kolegov v londonski Kraljevi družbi, katere član je tudi bil. Bil je praktičen, izkustven mož, ki je skušal vse, kar je zapisal, če je bilo le mogoče, tudi preveriti. Pri tem se ni bal avtoritet; kritiziral je celo neko knjigo, ki jo je avtor posvetil sami cesarici, a ga to ni odvrnilo, da se ne bi zapodil vanj. Kritike, največ jih je letelo nanj prav iz Kranjske, ga niso omajale. V svojih kasnejših delih opiše tudi očitke, ki se nanašajo na vsebino iz prejšnjih zvezkov, in hkrati odgovori, da je moral povedati resnico in da ni bil nespoštljiv, še povesta moža, ki jima je Valvasor zlezel pod kožo, verjetno bolj kot vsem drugim doslej.

V štirih letih je trojica ponovila in prediskutirala vse, kar se je zdelo takratnemu kranjskemu enciklopedistu vredno zapisati in objaviti. Vživeli so se v njegov čas in osebnost in, kot nostalgično pravi Primož, se mu je milo storilo, ko je na zadnji strani 15. knjige zagledal baročni ornament, ki označuje konec. Kot bi vedel, da je s tem tudi dejansko konec Valvasoriane; petega, s pogodbami načrtovanega in obljubljenega zvezka z vsemi kazali, seznami popravkov in spremnimi besedili očitno ne bo, saj se nekdanji družbeniki med seboj pogovarjajo le še po odvetnikih, projekt pa, kot pravi Tomaž Čeč, preiskujejo davkarji in kriminalisti.