Tiskane izdaje
Slavistično društvo Slovenije (SdS) je letos staro osemdeset let. Gre za stanovsko in strokovno organizacijo, ki skrbi za slovensko jezikovno in literarno kulturo – na znanstveni in pedagoški ravni. Društvo bo obletnico praznovalo jutri, delovno in tudi družabno, od dopoldneva do večera.
Pravzaprav je to praznovanje posebna oblika vsakoletnega slavističnega kongresa, ki je običajno trajal tri dni, letos pa je omejen na en sam dan in ima tudi bistveno skrčeno vsebino, prilagojeno obletnici: beseda, vodil jo bo Matjaž Kmecl, bo o aktualnih vprašanjih slovenščine, slovenistike in slavistike, sledil po pogled v zgodovino društva, nato pa še »SdS v živih slikah: multimedijski prikaz«, se pravi priložnost za obujanje spominov.
In seveda obvezen občni zbor, ki bo prinesel novo vodstvo, dosedanja predsednica Boža Krakar Vogel se po dveh mandatih poslavlja. Sprejeli bodo tudi dve novi častni članici, Alenko Šivic Dular in Viko Slabe, ter Majdi Merše podelili priznanje za življenjsko delo. Vse skupaj se bo dogajalo v Ljubljani, v Mestnem muzeju.
Vabila na 87 naslovov
Osemdeset let torej. Kako se je začelo to potovanje skozi čas in katere so glavne postaje? Na kratko povzemamo zgodovino društva, ki jo je ob tej priložnosti popisala slavistka Andreja Žele z ljubljanske Filozofske fakultete. Seveda je ustanovitev SdS povezana z nastankom slovenske univerze po prvi svetovni vojni, torej s krepitvijo strokovnega slavističnega kadra. Leto 1934 je »rojstno« zato, ker je tedaj, 7. junija, nastala prva pobuda.
Predstavniki slavistov v tedanjem Jugoslovanskem profesorskem društvu – Rudolf Kolarič, ki je bil tudi predsednik pripravljalnega odbora, ter Anton Bajec in Vida Vrtovec – so poslali »kraljevobanski upravi dravske banovine v Ljubljani prošnjo za potrditev pravil samostojnega strokovnega društva profesorjev slovenščine in srbohrvaščine na naših srednjih šolah«.
17. decembra istega leta je vabilo na ustanovni občni zbor Slavističnega društva prejelo 87 naslovnikov, se pravi učiteljev na srednjih strokovnih šolah, gimnazijah in drugih ustanovah, katerih dejavnost se je tako ali drugače dotikala slavistike. 6. januarja naslednje leto, bila je nedelja, je bilo društvo v prostorih Slovenske matice ustanovljeno. V časniku Jutro je naslednji dan pisalo: »Tako imajo poleg klasičnih filologov, zemljepiscev, zgodovinarjev, prirodoslovcev in celo telovadnih učiteljev tudi slavisti svoje društvo.«
Slavisti torej niso bili med prvimi, so pa postali dobro organizirani. Takoj so določili naloge društva, »ki so že na začetku združevale znanstveno in pedagoško delo in so bile opisane kot: a) znanstveno raziskovanje slovenskega jezika in literature, b) izdajanje strokovnih publikacij in c) skrb za pravilno učenje slovenščine«.
Vsako leto v drugem kraju
Leta 1941 je društvo zaradi razlogov, ki si jih ni težko predstavljati, prenehalo delovati oziroma je del aktivnosti preneslo na Slovensko matico, kmalu po vojni pa je »na pobudo takratnih učiteljev slovenščine spet zaprosilo za delovanje in se obnovilo s skoraj enakim programom«. Leta 1948 je začela izhajati Slavistična revija, 1955 pa še mesečnik Jezik in slovstvo, to sta temeljni publikaciji društva, ki izhajata do danes
Leta 1956 so se začela strokovna druženja članov društva, vsako leto v drugem kraju, leta 1960 so bile ustanovljene številne podružnice (v Mariboru, Novi Gorici, Celju, Novem mestu, Kopru, Kranju in Ljubljani), ta decentralizacija je prav gotovo pripomogla k povečanju članstva.
V začetku sedemdesetih let se je SdS začelo povezovati s sorodnimi društvi, društvena dejavnost pa se je organizirala po komisijah. Tako so nastale številne »akcije«, dejavnosti in gibanja, ki so pritegnile veliko osnovno- in srednješolcev: Znanost mladini, Cankarjeva nagrada oziroma priznanje, Slovenščina v javnosti, strokovne ekskurzije, sekcija za slovanske jezike ...
Mnogo tega je zdaj opuščeno. Zgovoren je tudi podatek, da je imelo SdS v sedemdesetih letih osemsto članov, danes jih je za več kot polovico manj. Tudi vsakoletni kongres je doživljal vsako leto večji osip.
Kako naprej?
Razlogov je več, od finančnih, ki pestijo društvo, do pomanjkanja interesa šol, a glavni razlog je seveda splošno stanje nacionalnega duha v končno osamosvojeni državi. O tem zgoščeno govori tudi izjava odhajajoče predsednice. Zagotovo je ta obletnica priložnost za premislek, kako naprej. Andreja Žele je ob koncu svojega historičnega pregleda zapisala:
»Na tem občnem zboru pa bomo morali odločiti, kako naprej, in jubilej je pravi trenutek tudi za tovrstni razmislek; potreba po društvu mora namreč izhajati iz našega vsakdanjega dela, in zato bo letošnji jubilejni kongresni dan kot dan odprtih vrat tudi priložnost, da društvo čim bolj oblikujemo in organiziramo po meri sedanjih potreb in pričakovanj.«
