Tiskane izdaje
Umetnostno zgodovinarko in kritičarko Lilijano Stepančič je sinoči piranski občinski svet razrešil z mesta direktorice Obalnih galerij Piran, na njeno mesto pa so kot vršilko dolžnosti postavili Jelko Pečar, ki je bila doslej predsednica sveta javnega zavoda Obalnih galerij.
Zadeva se dolgo vleče, saj je Boris Šuligoj, Delov dopisnik z Obale, že lani septembra pisal, da so člani sveta zavoda skoraj soglasno – proti je bila samo predsednica Jelka Pečar – izglasovali sklep, s katerim so izrekli nezaupanje v delo ravnateljice. To bi moralo biti, kot je nadaljeval, po mnenju izvršnega sekretarja Obalne sindikalne organizacije KS 90 Damjana Volfa dovolj, da bi ustanovitelj odločal o njeni razrešitvi.
Marca letos so piranski občinski svetniki za zaprtimi vrati odločali o njeni razrešitvi, češ da Lilijana Stepančič »v dveh letih vodenja ni prepričala niti ustanoviteljev niti sodelavcev«. Takrat je Boris Šuligoj napisal, da so »člani sveta zavoda ravnateljici očitali slabo vodenje, šikaniranje zaposlenih, nekorektno in pomanjkljivo komuniciranje«.
Jelko Pečar smo prosili, da nam pove, kaj so bili glavni vzroki za razrešitev Lilijane Stepančič. »Stvari so se dolgo kopičile,« je začela, »v glavnem pa gre za to, da je ravnateljica najprej prišla v diskomunikacijo z zaposlenimi, kasneje pa tudi s svetom zavoda. Kadar smo jo kaj vprašali, ni odgovorila ali nas je celo zavajala z izjavami. Sicer pa ji je očitanih več stvari: neurejene zadeve na delovnem področju – pogodbe, akti, varovanje ... –, previsoka poraba sredstev za odvetniške storitve idr.«
Zanimalo nas je tudi, kakšen se je zdel zavodu njen program. Jelka Pečar je odgovorila, da so program pripravljali strokovni delavci, vendar na to nima pripomb, saj to ni v domeni sveta zavoda. »Mi smo morali program potrjevati, ministrstvo za kulturo pa je odrejalo sredstva.«
V času svojega vedejevstva bo šla po točkah, ki jih je omenila, in poskusila stvari spraviti v red, sprejeti stvari, ki niso bile sprejete, in urediti vrsto drugih zadev. »Najprej bi se hotela srečati z delavci Obalnih galerij, da bi oni izpostavili, kaj je najbolj pereče, in bi to uvrstili na prvo mesto.« Pojasnila je, da traja vedejevstvo največ eno leto, v tem času mora občinski svet razpisati delovno mesto ravnatelja Obalnih galerij, kar lahko traja več mesecev.
Upamo lahko, da notranji spori ne bodo vplivali na obisk Obalnih galerij, saj sta tam na ogled dve izvrstni razstavi – Ali bi kaj sladkega?, na kateri v Mestni galeriji predstavljajo sodobna dela kosovskih in albanskih umetnikov, jutri, 11. junija, pa bodo v Monfortu v Portorožu odprli razstavo Mir in nemir Saše Bezjak, vsestranske umetnice, ki pri svojem ustvarjanju spaja in prepleta različne umetniške medije.
