Tiskane izdaje
»Včasih hočemo, ali pa smo hoteli, ljudem okrog nas povedati, kdo smo,« je ob svoji razstavi v Aq galeriji zapisal Vasja Ocvirk.
Okoli trideset naključno izbranih portretirancev je fotografiral z njihovimi majicami. Majicami, ki govorijo, kot je v katalogu zapisala Mojca Kumerdej: »Majica je primerna za bdenje in spanje, delo in zabavo, poležavanje in šport, in hkrati neprimerna za protokolarne in svečane priložnosti, čeravno se lahko tudi na slednje pretihotapi v dragih dizajnerskih izvedbah.
Odkar so majico tako njeni nosilci kot korporacije po njenem vstopu v globalno kulturo uzrli kot ekran, pa človeška oprsja in hrbtišča naseljujejo simboli, logotipi, slogani in sporočila. Najsi bodo tesno oprijete ali ohlapne, zamazane ali čiste, majice govorijo.«
Osebni izraz
Na fotografijah, pri katerih je Ocvirku, ki priznava, da ni fotograf, pomagal prijatelj Miloš Radosavljević, je največ Ocvirkovih majic. Ostale so izbor portretirancev, starih od sedem do sedemdeset let. Tudi zato ima razstava veliko vrednost. Majica oziroma izbira točno določene ni brez pomena.
Foto: Facebook/Vasja Ocvirk
»Naše majce je razstava portretov ljudi, ki skozi svoje majice izražajo lastno podobo, imidž, če hočete. Vsak na svoj način. Ne gre zgolj za portret, temveč za osebni izraz. Če se v dobi selfijev lahko do onemoglosti in vijoličnega fotkamo na vse možne načine, kaj nam potem pomeni majica, ki jo nosimo na sebi? Kaj hočemo povedati, ko gremo med ljudi? Ali, še bolje, kaj smo nekoč hoteli povedati, ko smo šli med ljudi?« se sprašuje Ocvirk.
Odgovore drugih, torej portretirancev, boste našli na razstavi, ki je odprta še do 9. aprila. In za ogled ne potrebujete večerne toalete, majica bo dovolj. Lahko tudi brez potiska. Pred ogledom pa lahko preverite, ali bo za samske na voljo vodstvo dr. Antona Koritnika. Gre za Ocvirkov alter ego, ki je bil na odprtju razstave, mnogi pa se ga še spominjajo po kolumni SOS iz postelje v časopisu Nova doba.
