»Saj je še velika tista luknja, kjer dnevi ven letijo«

Leta 2013 je občina Črna na Koroškem izdala in založila ponatis knjige Črna in Črnjani, ki sva jo napisala z upokojenim rudarjem gospodom Ivanom Modrejem skoraj pred tremi desetletji. Ko mi je županja mag. Romana Lesjak nekajkrat predlagala, da naj napišem račun, sem ji rekla, da nisem tajkun, da bi dvakrat sprejela plačilo za isto knjigo.

Potem sva z gospo Marto Repanšek zapisali in uredili življenjske pripovedi nekaterih starejših črnjanskih občanov. Tudi knjigo Življenjske poti je izdala Občina Črna na Koroškem leta 2014. Naslednje leto, sredi avgusta, pa mi je gospa županja slovesno podelila nagrado Občine Črna na Koroškem. Nagrado v čisti vrednosti 1350 evrov, kar je več kot moja pokojnina, bi si po mojem zaslužil kdo od prizadevnejših občanov. Tudi zato sem se odločila, da bom nagrado odslužila s knjigo o Jazbini, ki sem jo dotlej poznala samo iz Prežihovega romana Požganica.

Kako je v zgodbo vpleten Prežihov Voranc?

V Požganici, kot je literarno poimenoval nekdanjo, zdaj pa z gozdom zaraslo planino s pravim imenom Pogorevc (več kot 1100 metrov n. v.), je Prežih posvetil krajše poglavje prav Jazbini. O njej pravi, da je »ena sama ozka soteska; na dnu tega dolgega korita komaj prostora za zeleno hrbtišče s peščenimi policami in strmimi koleni, na njih enajst kmečkih selišč in deset bajt - na njenem levem bregu dolga nicinasta, z gozdovi od vrha do tal obrasla planina Požganica, za potokom pa ena sama hiša. To je Jazbina«. Prežihov opis Jazbine in Jazbina sta se vedno boj sidrala v moja razmišljanja. Kaj naj bi storila? Lotila sem se raziskave.

Nekako pa me je Prežihov Voranc, ki je bolj literarno preštel jazbinske kmetije in bajte, speljal na led. Med raziskavo sem šele ugotovila, da je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja del naselja Uršlja Gora priključen Jazbini. Zato se je obseg Jazbine povečal. Namesto Prežihovih »enajst kmečkih selišč in deset bajt« je štela Jazbina precej več selišč in tudi prebivalcev. A kaj sem hotela, saj ne bi bilo prav, da bi Podgorce, kot se tudi sami poimenujejo, in ki so že pol stoletja del Jazbine, preprosto zatajila. Celo Prežih začne in konča svoj roman z »Močivskim Petruhom«. Močivje ali Močilnikovo pa je bilo prav tako kot Krpuhovo in Čemerje del Uršlje Gore!

Kaj vse obsegajo vaše raziskave? Dr. Mirjam Milharčič Hladnik v eni od recenzij pravi, da ne delate le odličnih znanstvenih monografij, ampak so vaše knjige »občuteno sestavljena socialna, politična, kulturna in intimna zgodovina našega sveta in resnic o njem«.

Skoraj ne morem verjeti tako naklonjeni pohvali priznane znanstvenice! Če mene kdo vpraša, kaj raziskujem in kako raziskujem, navadno odgovorim, verjetno ne s teoretično podkovanim izrazom, da raziskujem zatečeno stanje v Jazbini od najstarejših virov do danes. Poleg urbarjev, jožefinskega in franciscejskega katastra so temeljni viri matične knjige župnije Črna na Koroškem in Prevalje, ki so digitalizirane v Nadškofijskem arhivu Maribor.

Najstarejše so iz leta 1616. V njih so z osebnimi podatki navedeni rojeni, poročeni in umrli ljudje z jazbinskih in uršljegorskih kmetij in kajž. Med njimi tudi tisti, katerih selišča - vseh skupaj jih je bilo sedem - so že skoraj izginila v gozdnem rastju Pogorevca.

V franciscejskem katastru iz leta 1828, ki ga hrani Arhiv republike Slovenije, tako za Jazbino kot za Uršljo Goro, pa so bila tudi njihova selišča in pripadajoča zemljišča natančno izmerjena. Seveda sem vseh sedem kajž prav tako kot kmetije podrobno obdelala. Rekla bi, da z nekim posebnim zadoščenjem. Še zdaj sem hvaležna gospodu Alfiju Hancmanu, pa Lavtarjevemu Bojanu in Anici, ki so me obenem z mojima vnukoma - eden je pridno fotografiral - skoraj šest ur vodili po gozdnih in ponekod skoraj prepadnih stezah, da sem si lahko na kraju samem ogledala sledi nekdanjih kajžarskih selišč.

Je to ne samo znanstveno natančno, ampak tudi logistično zahtevno delo?

Ja, je, ker je večina arhivskega gradiva shranjenega v Pokrajinskem arhivu Maribor in Nadškofijskem arhivu Maribor, pa tudi v župnijskih arhivih v Črni na Koroškem in na Prevaljah. Ker nisem voznik, vstajam s kosci, da se pravočasno pripeljem v Maribor. Ne nazadnje pa sem prav na teh poteh spoznala, koliko ljudi, ki so pomemben del naše delovne elite, se vsak dan vozi tako zgodaj v službo ...

Med njimi ni tajkunov in drugih voluharjev in kakšnih zaostalih povzpetnic, ki v svojem bolezenskem pohlepu po denarju brez kanca slabe vesti vsak mesec prejmejo deset tisoč evrov »zaslužene« plače in več. Med vozači, ki jih srečujem na jutranjih vlakih, niso redki, ki prejemajo minimalca. Zato se mi je zdelo nasprotovanje, ki je bilo uperjeno zoper predlog ministrice za delo Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača zviša za 4,7 odstotka - še toliko bolj bedno, na robu človečnosti in kakršnegakoli humanega odnosa do soljudi.

Kdaj pričakujete, da bo raziskava končana?

Kot rečeno, sem sprva predvidevala, da bom Jazbino napisala približno v dveh letih. Vendar ne bo šlo! Veliko arhivskega in drugega gradiva sem že obdelala, vendar še zdaleč ne vsega. Tudi precej izpisanih podatkov moram preveriti, ker so nekateri preveč nenavadni. Med njimi tudi takšni, ki se ne ujemajo z mojim preračunavanjem, češ da naj bi kakšna mati rodila še krepko po petdesetem letu ali celo s šestdesetimi leti!? Še bolj zamotano je tako imenovano prilikovanje priimkov, ko je moški sprejel ženin priimek ali hišno ime, in s prilikovanjem povezano ugotavljanje, kako se je ta ali oni moški v resnici pisal. No ja, je pa potem veselje toliko večje, če pri ponovnem preverjanju osnovnih in spremnih ter morebitnih primerjalnih podatkov le najdem njegov »fantovski« priimek.

V zgodnji spomladi me čaka še najmanj teden dni dela v Jazbini. Med dosedanjim obravnavanjem kmetij in kajž so se mi porajala številna, z današnjim kmetovanjem povezana vprašanja. Predvsem o tem se bom pogovarjala z mlajšimi in starejšimi gospodarji posameznih kmetij. Zato naj končno odgovorim na vaše vprašanje: upam, da bo knjiga o Jazbini in njenih ljudeh najkasneje napisana do konca tega leta.

Pa kaj! Saj gre vendar za nepopisno radost ustvarjanja. Do zdaj sem obdelala in poslala v lektoriranje gospe Marti Repanšek v Črno že prvih dvaindvajset kmetij. Obdelane so po matičnih knjigah, po jožefinskem in franciscejskem katastru in po urbarjih (nanje so me nesebično opozorili dr. Žiga Zwitter, dr. Vinko Skitek, dr. Karla Oder in dr. Mojca Horvat). Čaka me še sedem kmetij. Rekla bi, da sem že na konju, čeprav bo treba napisati tudi prvi del knjige, kjer bodo povzeta vsa spoznanja o življenju in delu ljudi na kmetijah in kajžah.

A verjemite mi, da se pri teh letih ne obremenjujem s časom. Glede tekmovanja s časom mi je Zabrnikov gospodar s Strojne že pred desetletji, ko sem sitnarila, da moram postoriti še to in ono, dal življenjsko lekcijo, da je včasih treba ustaviti konje. Med klepanjem kose je v ritmu udarjanja po kosišču prav po strojansko počasi rekel: »Saj je še velika tista luknja, kjer dnevi ven letijo«.

Ste črna ovca v vaši stroki, ker ogromno delate na terenu in golim podatkom dajete človeško dimenzijo z življenjskimi zgodbami posameznikov. Je kakšen del Slovenije, kjer še niste bili?

(razmisli) Res sem prečesala vse slovenske pokrajine. Če se nisem lotila raziskovanja, pa sem zapisala vsaj življenjske pripovedi. Verjetno res ni pokrajine, ki ji ne bi posvetila vsaj kakšen mini prispevek.

Koliko raziskav ste naredili, koliko knjig napisali?

Raziskujem in objavljam od leta 1953, ko sem se zaposlila v Slovenskem etnografskem muzeju. Pri štetju knjig in člankov pa vedno - tudi če res hočem biti pridna punčka in jih prešteti - obupam pri številki petnajst. Ne štejem knjig in ne štejem let. Šteje samo to, da je danes spet nov dan, ko bom med predahi pisanja Jazbine z veseljem postorila vsakdanja gospodinjska dela in ko bom popoldne šla na moj skoraj vsakodnevni okoli dveurni pohod po Rožniku. Pešačenje je moj hobi! Prav tako kot radost ustvarjanja. In tega božjega žegna se vsak dan sproti zavedam. Zavedam se velike danosti, da se mi še vedno ljubi delati in da še lahko delam.

Ko sem v sedemdesetih letih raziskovala medsebojno pomoč na vasi, so bile še marsikje znane v tradiciji zakoreninjene različne oblike delovne in tudi moralne pomoči. Tudi na Koroškem, kjer sem raziskala medsebojno pomoč na primeru Zelen Brega in Strojne, so si sosedje pomagali na primer ob košnji, žetvi in predvsem steljeraji. Z mehanizacijo kmetijstva in opuščanjem gojenja žita je medsebojna sosedska pomoč zamrla. V primerjavi s preteklostjo pa si družine veliko bolj pomagajo z odseljenimi otroki, ki pridejo pomagat zlasti ob košnji in kolinah.

Vendar so se ohranile oblike moralne pomoči. Če začnem pri občinskem vrhu – starejšim ljudem veliko pomeni, ker jih vsaj enkrat na leto obišče črnjanska županja. Opazila sem tudi, da če kdo zboli ali se znajde v kakšnih drugih težavah, že zabrni sosedov telefon ...

Čeprav je v Črni mrliška vežica, je še vedno navada, da pridejo poleg bližnjih tudi bolj oddaljeni domačini bedet k žari na pokojnikov dom. In pokojnikovi svojci jim postrežejo, tako kot včasih.

Kljub naglici in velikim zahtevam, ki jih postavlja vsakodnevno delo, si ljudje organizirajo življenje tako, da ostajajo človeški?

Ljudje še zdaleč niso tako zaprti vase kot tu in tam preberemo. Tudi ob občasnih srečanjih se še vedno radi pogovorijo. Ravno zadnjič, ko sem nekomu poslala njegovo življenjsko pripoved v avtoriziranje in sem imela napisano, da se njegova družina srečuje s sosedi v glavnem enkrat na leto, ko je Turistični teden v Črni, mi je odpisal, da se s sosedi srečajo večkrat. Med drugim tudi na cesti, ko se peljejo z avtomobilom po opravkih. In če se srečajo na primernem mestu, se ustavijo in se tudi kaj pogovorijo.

Vsekakor pa sta čustvo pripadnosti in skrb predvsem namenjena družini, a tako je bilo vedno: vsak je najprej poskrbel za svojo družino, potem pa za druge.

***

Nove Delove strani Generacija + , ki izhajajo od 8. januarja, ob ponedeljkih, torkih in sredah, bomo gradili na pozitivnih zgodbah, ki jih prinaša zrelo obdobje, opozarjali bomo na probleme, ki jih prepočasi rešujemo, na nujne sistemske ureditve in tudi njihove pomanjkljivosti, se od naših intervjuvank in intervjuvancev kot iz živih knjig tudi kaj naučili. Vaši predlogi in vprašanja bodo vedno dobrodošli, pošiljate jih lahko na spletni naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..