Tiskane izdaje
Društvu za domače raziskave (DDR) je uspel veliki met. Tako pravijo njegovi člani, v mislih pa imajo projekt Odlivanje smrti, s katerim so dosegli financiranje evropske komisije v višini osemdesetih tisočakov in uvrstitev ob bok elitnim evropskim univerzam. Tema projekta? Sporna dediščina in tukajšnje posmrtne maske.
Maske, odlite z obraza umrlega, svojevrstne sekularne relikvije s sečišča življenja in smrti, minljivosti in nesmrtnosti, namenjene temu, da kot verne podobe fiziognomij pomembnih osebnosti te simbolno ohranjajo v tostranstvu, imajo stoletno tradicijo. Tudi v Sloveniji, kjer so jih ustvarjali Svitoslav Peruzzi, Lojze Dolinar, France Kranj, Karel Putrih, Zdenko in Boris Kalin in drugi pomembni kiparji, menda nastajajo še danes.
Nekatere ohranjajo stik z javnim pogledom, denimo maske Ivana Cankarja v njegovem ljubljanskem kulturnem hramu in na Vrhniki, Simona Gregorčiča v Tomaju ali Giuseppeja Tartinija v Piranu, večinoma pa ob aktualnem izrinjanju zavesti o smrti na rob skomercializiranega vsakdana predstavljajo nekaj, kar ni »iz teh časov«. Ob prenovah pristajajo v muzejskih depojih, kjer kljub pridevniku posmrtne dočakajo svojevrstno vnovično »smrt«. Brez pogledov, oropane simbolne nesmrtnosti.
Raziskovanje depojev
K njim – in dobesedno v tukajšnje depoje – so se vrnili Alenka Pirman in Damijan Kracina, oba umetnika, ter umetnostni zgodovinar Jani Pirnat iz leta 2004 vzpostavljenega Društva za domače raziskave, znanega po duhovitem S'pajkanju in vzpostavljanju nacionalne mreže pajkov s fasad slovenskih domačij, podobno duhovitem slovarju alternativne materinščine Razvezani jezik ali niti najmanj duhovitem raziskovanju vloge živali v vojni.
K posmrtnim maskam so se vrnili z nove perspektive interdisciplinarnega obravnavanja tovrstnega gradiva kot segmenta sporne dediščine, vrednega umika v depoje, v katerega so kot partnerji znanstvenikov vpeti tudi umetniki. Gre tudi za iskanje novih modelov sodelovanja.
Sporna, »neprijetna« dediščina, ki odpira različna vprašanja preteklosti, je ena trenutno izpostavljenih tem muzeologije in krovna tema triletnega mednarodnega projekta Traces (Sledi; sicer gre za skovanko iz precej daljše oznake Transmitting Contentious Cultural Heritages with the Arts, Posredovanje spornih dediščin z umetnostjo), ki ga v okviru programa Obzorje 2020 financira evropska komisija.
Nevladni DDR je v njem pristal v elitni družbi univerz, kot so Humboldtova iz Berlina, Jagelonska iz Krakova, univerze v Oslu, Ulstru in Edinburgu, ali dunajski Prirodoslovni muzej, k njihovim temam, med katerimi so odsotnost spomina na nekdanje judovsko prebivalstvo v Romuniji, povojna poljska ljudska umetnost na temo holokavsta in načini prezentacije več kot štirideset tisoč lobanj iz zbirke dunajskega Prirodoslovnega muzeja, pa je pridružil tukajšnje posmrtne maske. Evropska komisija je celoten projekt podprla z 2,3 milijona evrov, slovenski delež z okoli osemdesetimi tisočaki.
Likovniki, književniki,
Doslej so evidentirali 41 posmrtnih mask 28 upodobljencev, večinoma odlitkov obrazov slovenskih umetnikov in politikov iz preteklih dveh stoletij. Številčno prevladujejo likovniki (10 upodobljencev, 18 mask), sledijo jim književniki (5 upodobljencev, 10 mask) in politične osebnosti (4 upodobljenci, 4 maske), našli so tudi posmrtni maski dveh glasbenikov, dve maski podjetnika ter masko pedagoga. Pet jih za zdaj ostaja neidentificiranih.
Nobena od teh mask ni našla kotička v stalni muzejski postavitvi, izjeme so tiste, razstavljene v spominskih sobah. Slovenski muzeji tega gradiva niso zbirali sistematično, izjema je maska Ivane Kobilce, ki jo je leta 1994 za tedanjih 29.961 tolarjev od Galerije Ažbe odkupila Narodna galerija. V Moderni galeriji hranijo dve, a ju še nikoli niso razstavili.
Raziskavi je mogoče slediti tudi na spletnem kotičku sistory.si, kjer digitalno bazo obravnavanih mask ureja sodelavka društva Maruša Kocjančič, med ostalimi sodelavci pri projektu so še Janez Polajnar iz Mestnega muzeja Ljubljana, Marko Jenko iz Moderne galerije, Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice in etnolog Blaž Bajič.
Novembra bodo v ljubljanski Galeriji Vžigalica predstavili raziskavo še z razstavo, tej bo v Mestnem muzeju Ljubljana leta 2018 sledila širše zastavljena razstava z izhodiščem v sporni dediščini, ki jo napovedujejo kot rezultat sodelovanja več muzejev in drugih ustanov, na mednarodni ravni pa se bo projekt Traces končal s skupno razstavo leta 2019 v Milanu.
