Lani je Unescov mednarodni dan maternega jezika potekal v okviru mednarodnega leta avtohtonih jezikov. Nekdanja francoska ministrica za kulturo, zdaj generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay, je v poslanici opozorila na pomen vseh maternih jezikov, ker vsak jezik šteje ter prispeva k miru in trajnostnemu razvoju. Zato bi moral biti vsak materni jezik prepoznaven in priznan tudi v javnosti, kar za mnogo jezikov ni samoumevno.
Vsaka dva tedna jezik manj
Veliko maternih jezikov nima nacionalnega oziroma formalnega statusa kot tudi ne takšne veljave, da bi se jih učili na nacionalni ravni, zato jim grozi izumrtje. Po podatkih Unesca je ogroženih najmanj 43 odstotkov od približno 6000 svetovnih jezikov.
Nekateri so materinščina za milijone ali milijarde ljudi (npr. kitajščina, španščina, angleščina, hindijščina, arabščina, portugalščina, bengalščina, ruščina, japonščina itd.), drugi jeziki – kot npr. slovenščina – so materinščina manjšega števila govorcev, prav vse materinščine, ne glede na število govorcev, pa so v viziji Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo enakovredne in enako dragocene.
V letošnjem globalnem sporočilu Unesco opozarja na pomen jezikov, kot sta svahili, uradni jezik Tanzanije, Kenije in Demokratične republike Kongo, in kečuanščina, najbolj govorjeni avtohtoni jezik v Južni Ameriki, ki lahko spodbujajo miroljubni dialog in ohranjajo dediščino staroselcev.
Unesco je razglasil praznik maternega jezika leta 1999.
Študentje univerze v Daki so leta 1952 umirali v boju za bengalščino.
Ogroženih je 43 odstotkov od približno 6000 svetovnih jezikov.
Polovico sedanjih jezikov govori manj kot 10.000 ljudi.
Jezikovna raznolikost, opozarja Unesco, je čedalje bolj ogrožena, saj vse več jezikov izginja. Polovico sedanjih jezikov govori manj kot deset tisoč ljudi. Britanski jezikoslovec David Crystal je pred leti ocenil, da vsaka dva tedna eden od takšnih jezikov izumre.
Umrli za materinščino
Unesco je s posebno resolucijo na pobudo Bangladeša razglasil 21. februar za praznik maternega jezika leta 1999, vsaj delno tudi v spomin na bangladeške mučenike za materni jezik.
Študentje univerze v Daki so 21. februarja 1952 protestno zahtevali uradno rabo svojega maternega jezika, bengalščine, in nekateri so to plačali z življenjem. Ko sta leta 1947 Indija in Pakistan slavila konec britanske nadvlade, so se v Pakistanu odločili za urdu kot edini državni jezik, čeprav je zahod države uporabljal urdu, vzhod in današnji Bangladeš pa bengalščino.
Študentje na kampusu univerze v Daki so decembra 1947 zahtevali, naj tudi bengalščina, bangla, postane eden od uradnih jezikov. Brez uspeha. Leto pozneje se je v parlamentu v Karačiju pojavil predlog, da bi poslanci uporabljali ali urdu ali angleščino, predlog, da bi vključili tudi bengalščino, je bil zavrnjen, kar je povzročilo proteste in splošno stavko, več aretacij, vendar ni ustavilo gibanja.
Demonstracije leta 1952 je vlada prepovedala, a študentje in podporniki so se 21. februarja kljub temu zbrali v kampusu: policija je najprej nastopila s solzivcem, v kaosu, ki je sledil, so policisti streljali v množico ter ubili več protestnikov, med njimi celo devetletnega dečka. Na prizorišču so pozneje postavili spominsko znamenje, pakistanski parlament je bengalščino kot uradni jezik razglasil februarja 1956.
Govorci slovenščine živimo sanje prednikov
Marko Jenšterle, vodja službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo, je v izjavi za Delo opozoril, da je v že pripravljeni resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2020–2024 med drugim posebej navedeno, da spada pravica posameznikov in posameznic do rabe svojega jezika in povezovanja v jezikovni skupnosti med temeljne človekove pravice.
»Slovenska jezikovna politika se zato zaveda posebne odgovornosti, ki jo ima do Slovenk in Slovencev zunaj meja Slovenije, hkrati pa upošteva vse, ki jim slovenščina ni materni jezik: pripadnice in pripadnike madžarske ter italijanske narodne skupnosti, romske skupnosti, priseljenke in priseljence ter vse druge, ki so in si želijo biti znotraj ali zunaj meja Slovenije v stiku s slovenskim jezikom.
Vse to spada v okvir letošnje Unescove teme mednarodnega dneva maternih jezikov Jeziki brez meja, v okviru katere tudi Slovenija spodbuja miren dialog in socialno vključenost govorcev vseh jezikov.«
Slovenski jezik, je dodal Jenšterle, je živ in v nenehnem stiku z drugimi jeziki, zato mu je treba omogočiti, da se razvija na vseh ravneh, predvsem na področju znanosti pa tudi v tako posebnih oblikah, kot sta jezik ljudi z gluhoslepoto ali znakovni jezik, ki je jezik gluhih in naglušnih.
Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je dodal, da se velja ob dnevu maternih jezikov spomniti, »da so za slovenščino naši predniki stoletja sanjali o položaju, kakršnega ima danes. Mi danes živimo njihove sanje, pa se tega sploh nočemo zavedati, kaj šele, da bi v tem kontekstu kaj naredili. Raje ohranjamo stare vzorce obupavanja nad našim jezikom in njegovo usodo, ki jih pomešamo s patetičnim ter vsebinsko praznim zavzemanjem zanj na proslavah in v javnih izjavah. Kakor da se ne bi znali sprijazniti s tem, da smo v najlepšem času za slovenščino. V času, ko bi lahko naredili več in hkrati v jeziku naposled tudi uživali.«