Stara ura ga pozdravi kot pes svojega gospodarja

Urno kot veverica je splezal v leseno ohišje velike ure. Med njenimi zobatimi kolesi, vzvodi, vzmetmi in naperami je kot doma. Natanko pozna vsak njen vzdihljaj in tresljaj. Če je nekaj dni ne obišče, jo začne pogrešati.


Janko Lužar je že neštetokrat pretipal kovinsko drobovje ure v zvoniku, ki od leta 2001, ko jo je prav on znova obudil v življenje, kaže čas krajanom Vodic: »To je zame kot nekakšna rekreacija. Sem gor se pridem umirit in si privezat dušo. Ob vseh mogočih urah prihajam, tudi ponoči ali zgodaj zjutraj. S takšno uro je ves čas delo. Če ne drugega, jo je treba redno podmazovati. Navijati je, hvala bogu, ni več treba. Zdaj to delo opravi elektrika. Vse drugo pa je tako, kot je bilo leta 1897, ko je urar Janez Oblak iz Vrhpolja vgradil veliko uro s premerom številčnice 2,3 metra v zvonik cerkve sv. Marjete Antiohijske sredi Vodic.«

Ukročeno desetmetrsko nihalo

Skrbnik ure odpre stara lesena vrata na prvem podestu svetlega stopnišča, ki vodi na vrh zvonika, in vstopi v polmračen prostor, ravno dovolj širok za veliko nihalo, ki neutrudno niha sem ter tja in z glasnim pokom vsakih nekaj sekund zamenja smer. Častitljivo nihalo je dobro umerjeno in pritrjeno na urni mehanizem z ležajem, ki ga je – namesto prvotnega kovinskega ležišča, ki se z leti izrabi – vstavil Lužar. Priučeni kovinar, ki je svoje široko znanje nabiral v šoli življenja, je že kot otrok rad razstavljal stare ure na kukavico. Urni mehanizmi so ga od nekdaj privlačili, pravi Lužar, sicer ne bi o uri razumel ničesar, tako kot niso tisti pred njim, ki so hoteli popraviti Oblakovo uro, a jim ni uspelo.

Čeprav meri svoje nihaje premišljeno kot star fijakerski konj korake, bi nihalo vsak dan prehitelo čas za nekaj sekund, če mu ne bi umni skrbnik na tla namestil gibljive zavore, ki jo je povezal s sodobno elektronsko uro, in ga tako obrzdal. Elektronika vsak dan natanko ob 6. uri zjutraj dvigne zavoro in zavre nihalo za ravno toliko sekund, kolikor to prehiteva. »Poleti in pozimi tega pribitka ni veliko, mučijo pa jo prehodna obdobja z velikimi temperaturnimi nihanji. Predstavljajte si, da je to živ organizem. Poleg mehanskih delov ga sestavljajo tudi različna mazila in masti in vse to se odziva na okolje. Pri tako dolgem nihalu je dovolj že pet stopinj razlike, da se podaljša za en milimeter in začne prehitevati.«

Vrh dolgega ploščatega nihala se kakšnih deset metrov nad nami izgublja v temi, kjer je urni mehanizem. Z njega visi na dolgih jeklenicah tudi pet uteži iz velikih kamnov. Nekatere so namenjene zvonjenju velike ure, dve, ki enkrat na dan pripotujeta prav do dna, pa navijata uro. Po starih zlizanih stopnicah se povzpnemo še nadstropje više, kjer se Lužar sestaja s svojo uro in prijatelji pritrkovalci. Ob prazničnih nedeljah – razen kadar gostujejo po drugih farah – skupinica pritrkovalcev sede v to »klubsko sobico« za okroglo mizo in se dogovori, katere »viže« bodo udarili na štirih zvonovih, pritrjenih nadstropje višje.

Prek trideset diplom in priznanj, obešenih po stenah prostora, kaže, da so vodiški pritrkovalci priznani precej prek meja svoje fare. Pritrkavanje je v Sloveniji še zelo živa tradicija, ki je bila razširjena že v 19. stoletju. Običajno se prenaša iz roda v rod, Janko Lužar pa se je te ljudske glasbene prakse naučil od pritrkovalcev iz sosednje, smledniške fare. Ti so radi prišli v goste v Vodice, ki slovijo po dobrih zvonovih, razlaga Lužar, ko se v spiralnih zavojih dvignemo še nadstropje višje, kjer molče visijo v vrsti, po velikosti razvrščeni, štirje bronasti zvonovi.

Ne grajaj pritrkovalca

Tri so Vodičani po prvi svetovni vojni, ki je zvonove po Avstro-Ogrski pretapljala v topove, kupili pri naslednikih znamenite Samassove livarne v Ljubljani, na največjega pa so morali čakati vse do 80. let prejšnjega stoletja, ko ga je z izpolnitvijo zaobljube kupil neki sovaščan. V tem času se je znanje pritrkovanja v kraju porazgubilo in Lužar je bil tisti, ki ga je znova obudil od mrtvih.

»Gonili smo jih nepretrgoma, od jutra do poznega popoldneva,« se spominja glavni pritrkovalec slovesnega dogodka, ko je prišel veliki zvon, ki tehta kar 3,4 tone, in je bil to velik praznik za faro. Takšno »gonjenje« zvonov ni mačji kašelj, ampak hudo naporno fizično delo, ki zahteva dober posluh. Kembelj zvona lahko tehta več kot dvesto kilogramov in pritrkovalec ga mora pri nekaterih vižah tudi do 120-krat v minuti pritegniti k zvonu, da ta zadoni in brni. Poleg največjega, ki ga pogosto priključijo na motor, so preostali trije zvonovi nepredstavljivo težki, vendar jih zaradi zvonjenja velikega zvona ni slišati, če se pritrkovalec ne potrudi na vso moč, da kembelj silovito priteguje obenj. Pri tem si pomaga z leskovo palico, ki jo kot vzvod zatakne za vrh zvona, na drugi konec pa z vrvjo pritrdi kembelj in nato vzvod z rahlim počepanjem – noge so pač močnejše kot roke – priteguje k sebi in z dviganjem popusti. »Tako močno moraš 'porajkl' pritegovati, da kembelj spusti vodo,« plastično ponazori napor pritrkovalcev 47-letni Vodičan, ki se okretno kot mladenič premika med svojimi inštrumenti.

Že dve minuti takšnega »gonjenja« upehata človeka, po polurnem pritrkavanju pa imajo včasih naslednji dan tako razbolene mišice kot vrhunski športniki po tekmi. Da vodja pritrkovalcev ne bi nikoli pozabil, kako težaško je njihovo delo, je na velik plakat zapisal svojo zapoved: »Če ne moreš pohvaliti pritrkovalca, ga tudi grajaj ne!« Veliki glušniki, obešeni poleg plakata, pričajo o tem, da je hrup zvonjenja zelo nevaren za sluh pritrkovalcev. »Včasih so skoraj oglušeli. Ko sem nabavil prve glušnike, so se mi najprej posmehovali, nato pa so me začeli posnemati,« se spomni Lužar, ki že več kot 30 let zahaja v zvonik cerkve sv. Marjete Antiohijske.

Kot v potrdilo njegovim besedam se tik nad nami – v skladu s cerkveno tradicijo petkovega popoldneva – nenadoma gospodovalno oglasi veliki zvon. Mogočno bronasto donenje zaduši vsak pogovor. Zdi se, kot da se tone brona nad našimi glavami z vsakim naslednjim udarcem čedalje močneje odzivajo na silovito tleskanje ogromnega kemblja, ki v naslednjih štirih minutah udari približno 200-krat. Bron se razgreje kot živo bitje in čedalje bolj doni. Nič drugega ne obstaja tisti hip razen zvenenja, ki se kot neprodušen pokrov povezne nad naše glave. Še nekaj časa po tem, ko se umiri, zrak v prostornem zvoniku trepetajoče povzema zamirajoče brnenje.

Samo človekova roka je dovolj dobra

Kadar tolčejo ročno na vse štiri zvonove, izvajajo stoječe viže, kadar pa teče največji zvon na električni pogon, so to leteče viže. Svoje viže znajo pritrkovalci v glavnem na pamet. Če so nekoliko bolj kompleksne, jih lahko zapišejo tudi v notnem zapisu, sicer pa uporabljajo različne slikovne znake za zvonove. Vodičani te ločujejo po številkah: 1 je največji in 4 najmanjši. Melodije imajo svoja imena, ki si jih kažejo znakovno. Marjetno, domislil se je je Lužar, ki v prostem času navdušeno razteguje meh frajtonarice, pokažejo s prstom navzgor, Cerklansko označi veliki C, nekatere so dvojka ali trojka, spet druge označuje figa ali pest ...

Melodij imajo nešteto, močnih rok z občutkom za ritem pa včasih tudi zmanjka. Še posebej za velike praznike, ko na roke poženejo veliki, triinpoltonski zvon, potrebujejo večje moštvo. Trije krepki dedci, dva na eni vrvi in eden na drugi, lahko veliki zvon zanihajo tako silovito, da treska levo in desno kot pobesnel in izbija iz stene opeko ter gromoglasno doni čez pokrajino v A-duru. Ostali trije zvonovi so uglašeni, po vrsti na cis, E in fis. Takšni razvrstitvi zvonov z dvema celima in dvema poltonoma pravijo salve regina. Lahko jih ženejo veliki elektromotorji, ki molče ždijo na nosilni gredi zvonov, toda za vodiškega zvonarja da zvon pravi zvok le takrat, ko ga zaziba človekova roka.

Tudi stara kladiva za bitje časa na vsakem izmed vodiških zvonov še vedno prek sistema vzvodov dviguje stara ura. Ta na vsakih petnajst minut sopihajoče zavzdihne ter izpusti iz sebe celo serijo starinskih zvokov, mehanizem pa se brez napake postavlja v programirane lege. Na zobnikih se zavrtijo propelerčki – zračne zavore, ki poskrbijo, da so jeklenice uteži ves čas primerno napete, prožijo se vzmeti in starinski mehanizem nezmotljivo tolče s kladivom ding, ding, najprej na malem zvonu in nato proceduro ponovi z dong, dong še na velikem. Ta je za tiste, ki so preslišali bitje na malem zvonu, pove Janko Luzar, ki ves čas nastavlja izurjeno uho le njemu razumljivemu skrivnostnemu šepetu iz stare naprave.

»Zame je ta ura živo bitje, ki me začuti, kadar pridem. Pozdravi me kot pes, ki se dobrika gospodarju,« pravi vodiški zvonar in skrbnik ure, ki je za svoje delo iz rok župana prejel posebno priznanje za ohranjanje kulturne dediščine v občini.