Tiskane izdaje
Letos mineva sto let od ustanovitve pogrebnega podjetja Žale. Prvi pokop je bil na tem osrednjem ljubljanskem pokopališču, tedaj imenovanem Pri Svetem križu po istoimenski kapeli, leta 1904, uradno pa so začeli s pogrebi leta 1906. Zaradi svoje kulturno-zgodovinske in umetniške vrednosti so Žale eno najlepših evropskih pokopališč.
V prvem desetletju po prvi svetovni vojni je hotela Ljubljana, podobno kot druga večja evropska mesta, spremeniti tradicionalni način pokopavanja. Prvotni način s pogrebnim sprevodom od pokojnikovega doma na pogosto oddaljeno pokopališče ni bil več primeren.
Tradicionalni pogrebni sprevodi, ki so se od vsepovsod vili na osrednje pokopališče za Bežigradom, so precej ovirali promet, prav tako stara mrtvašnica (Pri sv. Krištofu) ni bila več primerna.
Vsa večja mesta so dobila sodobne mrtvašnice s poslovilnimi prostori neposredno ob pokopališčih in za to se je odločila tudi Ljubljana. Mestna uprava je zaupala nalogo arhitektu Jožetu Plečniku. Plečnikove Žale so v arhitekturnem pogledu mešanica različnih slogov.
Različni slogi
Umetnostni zgodovinar in poznavalec Plečnikovega dela dr. Peter Krečič pravi, da je Plečnik zamisel o enoviti večfunkcijski mrtvašnici spremenil in razvil v obsežen kompleks Vrta vseh svetih v zelenju s simboličnim portalom, ki ločuje mesto živih od mesta mrtvih, in vsakemu umrlemu namenil posebno vežico z imenom župnije oziroma cerkve, kjer je prebival.
Vežice nosijo imena po ljubljanskih cerkvah: sv. Petra, sv. Nikolaja, sv. Ahaca, sv. Janeza, Adama in Eve, dvojne vežice pa sv. Marije in sv. Jakoba, sv. Jožefa in sv. Antona, sv. Andreja in sv. Frančiška ter sv. Cirila in Metoda in sv. Jurija.
Plečnikove Žale, kulturni spomenik državnega pomena, so konec januarja 2007 v Madridu dobile znak evropske dediščine.
Krečič pojasnjuje, da je bil arhitekt v začetku tridesetih let, ko se je začel ukvarjati z ureditvijo Žal, že arhitekturno zrel, za seboj je imel tudi globoko osebno izkušnjo izgube najbližjih: staršev, sestre in brata. Vsako vežico je oblikoval drugače, v duhu različnih zgodovinskih in kulturnih grobnih arhitektur, ter prispeval nekaj povsem svojih izvirnih domislic.
K temu je dodal tri pomembne sestavine: veliki vhodni stebriščni portal, molilnico v njegovi osi in poslopje mizarskih delavnic, s katerim je kot z nizkim pokritim zidom zavaroval kompleks s severne strani. Na zunanjščini poslopja je slikar Slavko Pengov, ki mu je bila zaupana vsa poslikava na Žalah, med svetopisemskimi prizori in svetniki upodobil arhitekta Plečnika in takratnega župana Jura Adlešiča.
Mesto mrtvih
Celoten kompleks tako s portalom, parkovno ureditvijo kot z vsako vežico posebej – tudi v notranjščini – nosi izjemno simbolno težo. Žale so za Plečnika mesto mrtvih, prispodoba stare atenske nekropole. Zožen osrednji del stebriščnega portala, prepesnjenih antičnih propilej, opozarja na tanko črto, kratek korak, ki ločuje življenje od smrti.
Mesto mrtvih ima svoj veliki trg pred fasado templja – molilnice z baldahinom nad katafalkom, ki je namenjena javnemu slovesu od pokojnih. Vežice pa so namenjene zasebnemu slovesu od umrlih. Zato so notranjščine tako tesne, komaj za pokojnika in najožje družinske člane.
Vhodi vanje so umaknjeni od neposrednih pogledov, v ta namen so tudi žive meje. Notranjščine je arhitekt opremil z lestenci, simboli luči, in s križi, simboli odrešenja. Oprema vežic in molilnice šteje za izjemne dosežke umetne obrti v širšem evropskem prostoru.
Vpliv antike na Jožeta Plečnika je očiten tudi v njegovih zamislih, da bi morali pogrebci nositi rumene obleke, v barvi sonca.
Plečnik je izhajal iz svojega krščanskega gledanja na poslednje stvari, vendar je mislil tudi na ljudi z drugačno vero, na neverujoče, neznane umrle brez imena ... Tako je vežica sv. Adama in Eve namenjena neverujočim, samomorilcem in neznanim umrlim. Simbolika poslovitvenih objektov in globoka pietetnost do slehernega žalujočega postavljata Plečnikove Žale med najpomembnejše tovrstne arhitekturne stvaritve 20. stoletja v Evropi.
Nove Žale
Ob novem širjenju pokopališča v sedemdesetih letih so začeli razmišljati tudi o novih oblikah pokopavanja. Odločili so se za kremiranje posmrtnih ostankov in za žarne pokope. Ob severnem robu novega pokopališča je nastal kompleks krematorija z novimi poslovilnimi vežicami po načrtih arhitekta Petra Kerševana in Biroja 71. Leta 1979 so začeli opravljati pogrebe le z Novih Žal, kajti po posebni odredbi oblasti je bilo treba opustiti pokopavanje s Plečnikovih Žal.
Vmes pa so tu objekti propadali. Po spremembi oblasti leta 1990 so se odločili za temeljito prenovo Plečnikovih Žal in ponovno uvedli pokopavanje iz Plečnikovih vežic. Nad obnovo je bedel arhitekt Vlasto Kopač, ki je kot študent pri načrtih pomagal Plečniku.
Tretji del Žal, onkraj Tomačevske ceste proti Gramozni jami, so začeli urejati po letu 1982 in mnogi ga po arhitektu Marku Mušiču imenujejo Mušičeve Žale. Urejanje je potekalo v več fazah in s prostorskimi širitvami. Zadnja se je končala leta 2011.
Tudi ta del velja za enega najpomembnejših arhitekturnih dosežkov na temo grobne arhitekture druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. Mušič je pokopališče zasnoval kot mesto mrtvih, z ozelenjenim obodom, ki varuje pred hrupom, z vhodnimi portali, alejami in potmi pokopališča ter z grobnimi polji klasičnega in žarnega pokopa.
Temu je pozneje dodal še veliko umetno gomilo za raztros pepela z oltarno mizo in velikim križem na vrhu. Ime pokojnika, čigar pepel raztrosijo, zapišejo na enega izmed kamnov na steni. Po tem delu pokopališča so speljane poti, ki so ločene od grobov, tako da teh med sprehajanjem sploh ni videti.
Tudi Mušič je posegel v zgodovino, še dlje od Plečnika, vse do arhaične dobe, in temu dodal postmodernistične prvine. Najprej padejo v oči piramide, ki simbolizirajo povezavo med tuzemstvom in onstranstvom.
Mušič se je odločil za kamen in beton kot osrednja materiala. Zanimiva je osvetlitev: na poteh je pridušena svetloba, močneje pa so osvetljeni vhodi v grobna polja, medtem ko so sama grobna polja v temi. Vhode vanje posebej zaznamujejo stihi Kajetana Koviča, Ivana Minattija in Cirila Zlobca.
Mušičeve Žale predstavljajo zanimivo zlivanje starega in novega dela pokopališča.
Kostnica
Na Žalah je tudi več posamičnih arhitekturnih stvaritev, najzanimivejša je gotovo kostnica žrtev prve svetovne vojne arhitekta Edvarda Ravnikarja, Plečnikovega učenca. Postavljena je bila leta 1939. V njej je pokopanih 5238 žrtev prve svetovne vojne, judenburški uporniki, koroški borci, preporodovec Ivan Endlicher, vojni ujetniki in vojaki, ki so jih prekopali z evangeličanskega pokopališča. Nedaleč od kostnice so pokopališča italijanskih, avstrijskih in nemških vojakov, katerih trupla so po bitkah za vedno obležala na slovenskih tleh.
Umetniška vrednost Žal so tudi številni nagrobniki, ki so jih oblikovali najboljši slovenski umetniki in arhitekti, kot so Lojze Dolinar, brata France in Tone Kralj, Ivan Vurnik, Tine Kos, brata Boris in Zdenko Kalin, Edvard Ravnikar, Janez Boljka, Janez Pirnat in drugi, a tudi Plečnik je postavil vrsto nagrobnikov in grobnih edikul, tako posameznikom kot redovnim skupnostim.
Žale so posebne tudi zaradi domišljene hortikulturne ureditve, zaradi katere pride njihova umetniška vrednost še bolj do izraza.
