Tiskane izdaje
Veljavnost modrosti ameriškega inženirja E. A. Murphyja Če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo se globalno potrjuje vsak dan znova. Igranje nacionalnih himen na športnih in drugih dogodkih je, kot kaže nepreštevno število incidentov, še posebej odlična priložnost za napake.
Za zadnje vznemirjenje so konec prejšnjega tedna poskrbeli organizatorji teniškega pokala Fed na Havajih, kjer sta se pomerili reprezentanci ZDA in Nemčije: pred dvobojem med Alison Riske in Andreo Petković je solo pevec zapel nemško himno, a iz neznanih razlogov različico s prvo kitico Deutschlandlied Nemčija, Nemčija nad vsem, ki so jo peli tudi v času nacizma, ne pa s tretjo, ki je himna združene Nemčije od leta 1991 (od leta 1952 pa je bila himna Zvezne republike Nemčije) in se začenja z verzom Enotnost, pravico in svobodo ... Ameriška teniška zveza se je za napako javno opravičila.
Ob omenjeni himni je včasih marsikdo zastrigel z ušesi: za predvajanje interpretacije nekdanje nemške državne himne maja 1983 na Radiju Študent v izvedbi pevke Nico je moral novinar, glasbeni producent in prvi ideolog punka v Sloveniji Igor Vidmar v zapor. Že prej je bil žrtev tako imenovane naci-punk afere, v kateri je bil priveden pred sodnika zaradi vznemirjanja javnosti, ker je nosil nacistične simbole, čeprav je v resnici nosil proti-nacistično značko s prečrtanim kljukastim križem.
Brez takih težav so jo odnesli prireditelji v Avstriji in Švici, ko so jo zavrteli na evropskem nogometnem prvenstvu leta 2008, napačno nemško himno so predvajali tudi leta 2011 na tekmi svetovnega prvenstva v šprintu na mirnih vodah na Madžarskem kajakašicama Anne Knorr in Deobri Niche.
Z nekaj nasmehi in brez jeze je prejšnji konec tedna na stadionu v Corku na Irskem minil začetek tekme v hokeju na travi med kluboma Cork in Clare, ko je namesto irske himne zadonela italijanska. Več zadreg imajo različni prireditelji športnih tekmovanj s špansko himno, saj zdajšnja besedila nima, tista, iz časov generala Franca, pa ga ima: poskušali so ga leta 2003 na finalu Davisovega pokala v tenisu v Melbournu, leta 2011 jo je moral na trgu pred milansko katedralo ob sklepu dirke Giro d'Italia poslušati španski kolesar Alberto Contador, predlani pa je La Marcha Granadera pokvarila slavje igralki badmintona Carolini Marin na svetovnem prvenstvu v Džakarti.
Lansko leto so v na tekmi južnoameriškega nogometnega prvenstva Copa América v Phoenixu v Arizoni med Mehiko in Urugvajem Urugvajcem prireditelji »določili« čilsko himno, malce šibko zemljepisno znanje so pokazali organizatorji hokejske tekme v Rotterdamu leta 2013, ko so pred tekmo med Avstralijo in Belgijo reprezentanci z južne poloble zaigrali novozelandsko himno.
Na svetovnem prvenstvu v gimnastiki leta 2014 je kitajskim organizatorjem zmago ukrajinskega športnika Olega Vernjajeva uspelo začiniti z uzbekinstansko himno, leto prej pa so na prvenstvu v ritmični gimnastiki v Ukrajini domačinki Ani Rizatdinovi – zelo nerodno – zavrteli rusko himno.
Napake so včasih bolj vesele narave: na mednarodnem tekmovanju v streljanju Amir GP v Kuvajtu so kazahstanskemu zmagovalcu namesto prave državne himne zavrteli lažno kazahstansko himno, povzeto iz filma Sacha Barona Cohena o Boratu, na prijateljski nogometni tekmi med Malto in Slovaško leta 2014 v Žilini so namesto malteške himne organizatorji ponudili pesem težkometalne glasbene skupine Linkin Park, še bolj razburljiv izbor so publiki na kazahtanskem regionalnem smučarskem festivalu pred leti zavrteli v kraju Kostanaj, namesto himne Moj Kazahstan so se odločili za uspešnico Rickyja Martina Livin’ la vida Loca.
