Titove žemlje, poplave in rojstvo celjskega radia

Celje sta v petdesetih letih najbolj zaznamovala dva dogodka, oba iz leta 1954. Najprej junijska katastrofalna poplava, ki je odnesla tudi 22 življenj, le tri mesece kasneje pa shod na Ostrožnem, poimenovan Štajerska v borbi. Na severnem robu mesta se je septembra zbralo 350.000 ljudi, prišli so poslušat maršala Tita. Posamezno gradivo iz petdesetih je Zgodovinski arhiv Celje v sklopu zadnje razstave iz serije Dekade postavil na ogled do maja 2020.

Noč groze in razdejanja je bil 11. junija 1954 naslov članka v Savinjskem vestniku, ki danes izhaja pod imenom Novi tednik. Deževati je začelo 4. junija, sredi noči je zatulila sirena, Celjani so si morali reševati življenje. Medtem je voda zalivala mesto in nosila s sabo ogromne količine naplavin, tudi živali, predvsem iz vojniškega območja. Delavci so reševali stroje v podjetjih, a prav veliko niso mogli narediti. Podjetja so ostala brez surovin, strojev, v Tovarni emajlirane posode in Cinkarni je poplava uničila tudi peči. Občinski veljaki so bili vso noč na telefonih, da so pridobivali pomoč, ki je prišla v naslednjih dneh.



Poplava, ki je najhuje prizadela vzhodni del mesta, poplavljali sta namreč Hudinja in Voglajna, je odnesla tudi 22 življenj. Zagotovo je bila prav poplava eden glavnih dogodkov petdesetih let prejšnjega stoletja, je dejal dr. Aleksander Žižek, ki je z direktorjem arhiva dr. Borutom Batageljem uredil katalog razstave: »To je bila resnično katastrofa, ki je Celje grozljivo spremenila. Obenem pa je ljudem dala misliti, kako bi se s tem spopadli. In po tem letu so začeli regulirati tako imenovani celjski ovinek. Tako je dolgoročno vse to tudi nekaj dobrega prineslo – širitev mesta, možnost pozidave, pa tudi zavedanje, kaj lahko voda povzroči.«


 

Štajerska v borbi

Le tri mesece za uničujočo poplavo je sledil drug dogodek, ki je spremenil mesto. Natančneje, spremenil je Ostrožno, del mesta, ki je danes ena od celjskih krajevnih skupnosti. V spomin na 10. obletnico prihoda XIV. divizije na Štajersko so pripravili shod, ki velja za najmnožičnejši miting na slovenskih tleh. Od vsepovsod se je namreč 19. septembra 1954 v mesto in na Ostrožno zgrnilo okoli 350.000 ljudi! Na shodu so pričakovali od 80 do 100 posebnih vlakov, od 2500 do 3000 avtobusov in tovornjakov, od 600 do 800 osebnih avtomobilov, 200 vprežnih vozil ter 6000 motociklov in koles.



Na Ostrožnem pa do takrat ni bilo ničesar razen njiv. Da so sploh lahko sprejeli množico, je tam zraslo pravo mestece, opisuje Žižek: »Lastnike zemljišč so ta čas razlastili, pripraviti so morali namreč ogromno površino za miting, uredili drenažo, poti, ki so jih posuli s peskom … Za tisto leto so uničili površine, ki so jih imeli lastniki tudi že pripravljene, da jih bodo posejali. Bilo je nekaj primerov lastnikov, ki so dobili odškodnino.«

Ker množica pač ni mogla biti brez vode, so v ta del mesta napeljali nov cevovod mestnega vodovoda, na novo so postavili električno omrežje in javno razsvetljavo. Postavili so kar 300 paviljonov, kjer so ljudje lahko kupili hrano in pijačo, pa tudi cigarete. Iz arhivskega gradiva je razvidno, da so bili na voljo štirje milijoni »komadov« cigaret, poleg 105 ton kruha, 45 ton mesa in mesnih izdelkov, 20 ton grozdja, tone bombonov, dveh ton peciva, 600 kilogramov kave … Da 750 hektolitrov vina in prav toliko piva sploh ne omenjamo.


 

Tito in ostrožnice

Štajerska v borbi je bil večdnevni shod, obiskovalcem so že prej pripravili celo vrsto prireditev in slovesnosti. Nastopili so različni glasbeni sestavi, na prizorišču na Ostrožnem je na predvečer vrhunca zborovanja, ko so pričakovali Josipa Broza Tita, mariborska Opera izvedla Prodano nevesto Bedřicha Smetane. Istočasno je imela v mestu koncert Slovenska filharmonija. To še zdaleč ni bilo vse, razlaga Žižek: »Imeli so odprte muzeje, razstave, pripravili so različne otvoritve, sprejem za predstavnike partizanskih enot na magistratu, na predvečer je bil celo ognjemet, dogajalo se je vse skupaj tri dni. Pravi rdeči Woodstock. Dan, ko je prišel Tito, je bil pa vrhunec. To je bilo najvišje, najsvetejše. Tisto prej je bilo vse le predskupina.«

Večina je prišla prav zato, da bi slišala Tita. Njegov govor pa za marsikoga ni bil tisto, kar je pričakoval, pravi Žižek: »Imel je malo čudne poudarke. Ni se recimo dotaknil tržaškega vprašanja, govoril pa je o preskrbi, nujnosti tega, da Jugoslavija postane samooskrbna, predvsem kar zadeva zagotavljanje žita, moke. Da se poje preveč kruha in da se moramo preusmeriti še na kakšno drugo prehrano in malo kombinirati.« Ljudem njegov govor ni bil prav pogodu. Ko so kasneje začeli peči malce manjše žemlje, so jim ljudje rekli ostrožnice.

So pa vendarle videli Tita in dobili neko manifestacijo režima. Celjani so s tem dobili še Radio Celje, razlaga Žižek: »Zagotoviti je bilo treba prenos dogodka, tu je bilo namreč ogromno novinarjev, ki so pisali o tem. Iz Ljubljane so pripeljali radijski oddajnik, ki je bil namenjen samo za ta dogodek, ampak je ostal tu. Tako je ta dan tudi rojstni dan Radia Celje.«
 

Manj kontrarevolucionarjev

Petdeseta leta so bila še vedno leta pomanjkanja, standard je bil slab, opisuje Žižek: »Bila je kriza pri preskrbi, ni bilo več obvezne oddaje; ponudba v trgovinah se malo poslabša, cene se višajo, ljudem gre pa to na živce. Ker so pričakovali, da bo šlo po letu 1945 na boljše. Pa je vse šlo prepočasi. Kljub temu je nekakšen optimizem, gospodarski zagon. Delajo se petletke, Celje se v tem času tudi navzven pokaže na razstavah izdelkov. Emo in Toper, recimo. Pomembno je bilo, da režim pokaže, da mu uspeva s planskim gospodarstvom.«



Prav tako je bilo treba poskrbeti za ideologijo v šolah. Kot ugotavljajo pripravljavci razstave v katalogu, se je ideologija odražala tudi v na novo uvedenih praznovanjih. Tako so v šoli otroke začeli sprejemati v pionirsko organizacijo namesto svetega obhajila in kasneje v mladinsko organizacijo namesto svete birme. Verouk, ki je bil od konca vojne izbirni predmet, so leta 1952 v šolah prepovedali in ga nadomestili z moralno vzgojo.

V tem desetletju se zmanjšuje delež kontrarevolucionarjev, je pa na razstavi kljub temu na ogled letak: »Uničimo komunizem. Odstranimo Titovo kliko. Naj živi združena Evropa.« Obtoženec je krivdo priznal, vendar je bila tožba zavrnjena, pravi Žižek: »Spoznali so ga za neprištevnega, ker naj bi bil avtist in shizofrenik. To je bilo takrat najboljše, kar se mu je lahko zgodilo, sicer se ne bi izognil dolgoletni zaporni kazni.«
 

Arhiv, šport in kultura

Celje je v petdesetih dobilo poklicno gledališče, to je prvo predstavo odigralo 17. marca 1951. Že leto prej je imel prvi koncert komorni moški pevski zbor, v petdesetih pa je bil zelo popularen tudi kino. Do sredine dekade sta delovala kinematografa Dom in Union, v drugi polovici še Metropol. Oblasti ni bilo všeč, da mladina toliko zahaja v kino, zato so večerne predstave za mlade prepovedali. Kot piše v katalogu razstave, hranijo v arhivu »zapis razočaranja na partijskem sestanku iz oktobra 1950, da je bila ob gostovanju ljubljanskega Šentjakobskega gledališča dvorana skoraj prazna, istočasno pa so bile razprodane vse predstave v obeh kinih, v enem so predvajali film o Tarzanu«.

Petdeseta je na športnem področju v Celju gotovo zaznamoval atlet Stanko Lorger, ki je bil dve leti zapored celo najboljši športnik Jugoslavije. V teku na 110 metrov z oviramo je kot prvi Slovenec osvojil medaljo na evropskih prvenstvih, bil je srebrn v Stockholmu leta 1958.



Gradiva iz tega obdobja v celjskem arhivu ni toliko kot za naslednje dekade, za katere so že pripravili razstave. Morda zato, ker je bil arhiv decembra 1956 šele uradno ustanovljen. Morda pa tudi zaradi poplave, ki je odnesla precej gradiva. Prvi celjski arhivist Janko Orožen je s svojimi študenti poplavljeno gradivo sušil na podstrešju stavbe takratnega mestnega ljudskega odbora, danes je v tej zgradbi zdravstveni dom. Nekatere listine na razstavi ne morejo skriti, da so nekoč »plavale«. In tudi to daje poseben čar arhivskemu gradivu, ki ga v Zgodovinskem arhivu Celje radi pokažejo javnosti. Hkrati pa javnost prosijo, da jim pomaga arhiv odpirati. Lahko že z deljenjem fotografij svojega gradiva iz petdesetih na družbenih omrežjih s ključnikom #dekade50.