Tiskane izdaje
Manjši paradoks je vseeno videti: predvčerajšnjim smo na izredni in protestni seji Nacionalnega sveta za kulturo lahko slišali besede prejšnjega predsednika, da slovenska kultura tone po volji političnih oblastnih elit. Zadnji del izjave je zlahka umljiv. Ve se, kako se v državi odloča o razporejanju denarjev za kulturo, ob prvem se je mogoče vsaj malo zamisliti.
Pred dnevi smo, na primer, poročali, da se nova gledališka sezona začenja »tutta forza«, v enajstih dneh je na ogled enajst premier, na nedavnem filmskem festivalu so ponudili osem novih celovečercev, spomin na branje romanov za nagrado kresnik v zadnjih letih pove, da dobimo nov roman povprečno na tri dni. To niso edini prijazni podatki, o ubožnem času torej ne bi mogli ravno govoriti. Ali pač? Umarjev podatek, da je bila dodana vrednost kulture lani dve milijardi evrov ali 2,6 BDP, torej več, kot je delež kulture v proračunu, bi moral vsakega treznega odločevalca ustaviti pri zmanjševanju sredstev za sektor, še posebno v času, ko se spet lahko pohvalimo z dvigom. A dogaja se prav nasprotno, vse od leta 2009, ko smo lahko občudovali nominalno najvišji proračun za kulturo, malo več kot 204 milijone evrov (največji delež sredstev ministrstva za kulturo v državnem proračunu, 2,5 odstotka, je bil sicer zabeležen leta 1995), denarci za kulturo vztrajno hlapijo.
Kar naključni opazovalec lahko opazi od daleč, je to, da kultura sicer ni edini resor, ki je sredstva izgubljal, da pa so »žrtve« zmanjševanja morda izbrane napačno: Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v kulturi in umetnosti, je pred časom pokazala, da sredstva za nevladne organizacije znašajo zgolj desetino vrednosti sredstev za javne zavode, tam pa gre, na primer, večinski odstotek denarja za plače in napredovanja, in ne za program. To je, se je mogoče strinjati, narobe. Kakor je seveda narobe, da se, kot so v teh dneh omenili številni komentatorji bojevanja za višji oziroma manj znižani kulturni proračun, o denarju, pravzaprav drobižu za kulturo pogovarjamo z vednostjo, da je država, na primer, za konsolidacijo bank porabila obupno več davkoplačevalskega denarja. Premisliti bi torej morali o prioritetah, o državotvornosti kulture, vlada, njen predsednik in minister za finance bi morali na besedo verjeti peticiji proti rezom v kulturi, ki jo je predvčerajšnim dal v obtok svet za kulturo in v kateri preprosto piše: Narod, ki izgublja kulturno suverenost, namreč neizogibno izgublja tudi politično suverenost.
Pa slovenski odločevalci o kulturnem proračunu pravzaprav niso edini, v novi finančni perspektivi je tudi evropski denar za kulturo in tako imenovane kreativne sektorje odmerjen relativno skromno. Nekaj pove tudi podatek, da evropski birokrati med prioritete evropskega razvoja kulture tokrat sploh niso uvrstili, prednost so dobila druga področja. Tako je tudi slovenska kultura ostala brez prednostnih naložb za črpanje nepovratnih evropskih sredstev in je morala ministrica skakati od enega do drugega ministrstva ter prosjačiti za potrebne denarce. Je mogoče ugibati, da bo kultura, ki tone, suha tudi v drugem pomenu? Ne mokra, ne debela, mrtva?
