Tiskane izdaje
Na spletni strani Nacionalnega muzeja Zajed, ki ga bodo predvidoma prihodnje leto odprli na otoku Sadijat ob obali pred Abu Dabijem, je vtis brezhiben. Muzej bo deloval v čudoviti arhitekturi z zvezdniškim podpisom britanskega arhitekta Normana Fosterja, ime otočka pa pomeni »otok sreče«.
Odprtju tega muzeja bodo v okviru nastajajočega novega ekonomsko-kulturno-rezidenčnega centra prestolnice Združenih arabskih emiratov sledila še odprtja filial Guggenheimovega muzeja, ki ga je načrtoval arhitekt Frank Gehry, in Louvra, ki je delo Jeana Nouvela, zatem pa še centra performativnih umetnosti, ki ga je projektirala Zaha Hadid. Vsi navedeni arhitekti so Pritzkerjevi nagrajenci iz poglavja »archistar« in pri njihovem angažmaju niso varčevali.
Varčujejo pri tistih, ki njihove zamisli prenašajo v resničnost. Pri migrantskih delavcih. Na desettisoče jih je, v Abu Dabi so prišli iz nekaterih najrevnejših držav na svetu, po poročilu Human Rights Watch pa so morali, če so hoteli biti sprejeti v službo, najprej plačati velike vsote denarja, ki ga niso nikoli dobili nazaj. Nato so jim odvzeli še potne liste. Če hočejo zaradi nemogočih življenjskih in delovnih razmer zamenjati delodajalca, tega ne morejo storiti, če sploh niso plačani, če delodajalec zavlačuje z izplačilom plač, pa nimajo dostopa do pravne varnosti. V preteklosti so se že odločali za stavke, čemur so sledile množične deportacije.
V Abu Dabiju predvidoma okoli 500 predmetov iz Britanskega muzeja
Pri Human Rights Watch so v zadnjih petih letih že večkrat opozorili na nevzdržne razmere, v katerih nastaja novo kulturno razkošje v obliki muzejskih nacionalk in multinacionalk, pri čemer so kritike letele tudi na pariški Louvre, Guggenheimov muzej in še nekatere zahodne ustanove, ki so jim očitali, da za zaščito delavcev niso storile dovolj. Tokratna tarča je londonski Britanski muzej. Ta v Abu Dabiju ne bo prisoten v obliki podružnice, pač pa z izdatnim posojilom okoli 500 predmetov iz svojih zbirk.
»Muzeji in drugi objekti na otoku Sadijat nastajajo na podlagi sistema modernega suženjstva,« je po pisanju The Independenta situacijo ocenila Sharan Burrow, predsednica International Trade Union Confederation, največjega svetovnega združenja sindikatov.
»Srednjeveški zakoni o delu v Združenih arabskih emiratih postavljajo migrantske delavce pod totalni nadzor delodajalcev, izpostavljajo jih možnosti nesreč pri delu in smrti, iz države pa ne morejo pobegniti. Vse zahodne kulturne ustanove, ki sodelujejo v projektu, nosijo absolutno odgovornost za to, da se sprožijo neki realni ukrepi ali pa bodo prevzele ogromno tveganje glede svojega ugleda,« je dodala. Borci za pravice delavcev so vodstvo Britanskega muzeja že pozvali, naj znova premisli, ali bo posodil svoje dragocenosti.
Na razstavnih stenah v Londonu odslej tudi »luknje«?
Okvirni seznam teh je že pripravljen, pri čemer ne gre le za predmete iz depoja, ampak tudi za pomembna dela iz stalne zbirke. Sodeč po Independentu bo posoja zapustila »luknje« predvsem v muzejevi galeriji asirske umetnosti, ki je sicer od sredine 19. stoletja, ko so jo odprli, doživela komaj kakšno spremembo. Britanci bodo posodili sedem asirskih reliefov, med drugim enega iz palače v Nimurdu, ki je bila pred kratkim predmet tragičnih poročil o uničevanju neprecenljive kulturne dediščine, ki ga je zagrešila Islamska država.
Na okvirnem seznamu del, namenjenih posojilu v Abu Dabi, so tudi ceremonialna zlata nožnica sablje in srebrni kipec enega izmed perzijskih kraljev, srebrna sasanidska posoda in številni drugi dragoceni arheološki predmeti z območja od Egipta do Afganistana, pri tem pa tudi kaj zahodnega. Denimo deset risb Hansa Holbeina ml.
Na povpraševanje Independenta glede kratenja delavskih pravic se v nastajajočem Nacionalnem muzeju Zajed niso odzvali, iz Britanskega muzeja pa so jim odgovorili, da sodelujejo z Družbo za turistični razvoj in naložbe v Abu Dabiju, ki nadzoruje gradnjo, in da je ekipa Britanskega muzeja ter njegovih pooblaščencev gradbišče tudi obiskala.
Pravzaprav se sklepa svojevrsten krog. Posojila muzejskih dragocenosti iz Evrope seveda niso brezplačna, z njimi pa v zahodnih muzejih krpajo tudi finančne luknje, posledice vladnih rezov pri odmerjanju javnih sredstvih. Tako se številni muzejski predmeti, ki so v zahodne zbirke prišli v kolonialnih časih, v obliki najema ali vzpostavljanja muzejskih podružnic vračajo na (okvirno) območje, kjer so nastali.
