Tiskane izdaje
Festival, zaznamovan s škandalom: minister za kulturo kljub podpisani triletni pogodbi noče več dati denarja. Festival, ki ga je začela predstava Slovenskega mladinskega gledališča, in ga bo sklenil koncert skupine Laibach. Koncert, katerega eden od kuratorjev je umetniški vodja SMG Goran Injac. Festival Malta Poznanj.
Do tega, da poljski minister za kulturo Piotr Gliński noče več slišati za pogodbo, ki uglednemu festivalu dodeljuje sredstva med letom 2016 in 2018, je pripeljala predstava Oliverja Frljića Kletev februarja v Varšavi, po kateri so se vsule zahteve desničarskih skupin in katoliških organizacij po prepovedi, po izobčenju režiserja in še marsikaj.
Festival se je kljub vsemu začel, uvodna gledališka predstava je bila Republika Slovenija, šlo je brez protestov. Najpomebnejši koncert festivala bo v soboto, ko bo skupina Laibach nastopila s poznanjskim orkestrom l’Autunno Chamber Orchestra pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka.
Frljić, največji sovražnik Poljske
Direktor festivala Michał Merczyński o 27. festivalu, poimenovanem po poznanjskem umetnem jezeru, ki ima v programu skoraj tristo dogodkov in na katerem sodeluje skoraj šeststo umetnikov iz dvajsetih držav (pričakujejo okrog 70 tisoč obiskovalcev) pravi, da vztraja na odprtosti in dialogu z umetnostjo in prek umetnosti:
»Začeli smo po mirni revoluciji 1989, in prvo desetletje je festival slovel predvsem po predstavah in performansih na prostem, po pouličnem gledališču torej, to je bilo znamenje nove demokratičnosti, teater je kdor koli lahko ujel na cesti, pomembno je bilo, da smo skupaj, da se družimo na prostem. Zadnjih osem let smo profil spremenili, ker se je poulično gledališče izpelo, hočem reči, prinaša bolj zabavo, ne načenja pa pomembnih, relevatnih vprašanj.
Ker je bil naš festival znan po tej paradigmi, smo si zamislili tako imenovani generator Malta na Trgu svobode, tu se dogaja zelo mešan program, to je naša agora, kjer je vse, umetnost, zabava, velika vprašanja. Zdaj za tri leta vnaprej pripavljamo tematske točke in za letos sta bila kot kuratorja povabljena Oliver Frljić in Goran Injac s tako imenovano balkansko platformo. Z njima smo tako rekoč na prvi bojni črti, Oliver je ta hip, po Kletvi, največji sovražnik Poljske.
Minister Gliński ne razume, da nismo vabili Kletve, ampak imamo v programu Turbofolk, in gladko krši zakon. Ne vem, kako se bo to končalo, bojim se, da se bomo z ministrom srečali na sodišču. Borimo se za svojo publiko, za svoje avtorje, za svoj festival. Slabo je, da se je tisto, kar se ne bi smelo zgoditi, zgodilo, dobro pa, da so se umetniki zavzeli za nas.«
Postanite minister za kulturo
Frljić se odprtja festivala iz protesta ni udeležil (Goran Injac je v Poznanj šel in tam nastopil na več pogovorih), v javnem pismu je zapisal, da se ga tako, kot se ga je minister Gliński, ni lotil še nihče, in da bo čas, ki bi ga porabil v Poznanju, porabil za to, da bo medije, gledališča, organizacije za varstvo človekovih pravic in kuturna omrežja obvestil o zatiranju svobode govora in umetniške svobode na Poljskem.
Na sobotnem pogovoru na Trgu svobode je Injac povedal, da se s Frljićevim protestom strinja, in dodal, da je način, na katerega se minister obnaša do festivala, nesprejemljiv v kateri koli demokratični državi.
Ko se je aprila izvedelo za ministrovo odločitev, je vzniknila je ideja o dražbi, katere izkupiček bo šel za festival, pa tudi kljubovalna zamisel o množičnem zbiranju denarja z naslovom Postanite minister za kulturo. »Upam, da bomo z obema akcijama do sklepa festivala zbrali manjkajočo vsoto. Denar ni vse, ti akciji sta vzbudili neznansko solidarnost, med umetniki pa tudi med publiko in festivalom. Ekonomsko cenzuro lahko premagamo. Izvedli bomo program v celoti,« pravi Merczyński.
Širši pogled na dogajanje ob letošnjem festivalu ponuja dr. Dorota Piontek, profesorica s Fakultete za politične vede in novinarstvona poznjanjski univerzi Adama Mickiewicza. Se je potencial, ki je vzniknil po letu 1989, izpuhtel? Kako se je poljska družba spremenila?
»Vprašanje je preprosto, odgovor pa tak ne more biti. Mentaliteta se je zelo spremenila, a za različne skupine populacije različno. Želja po spremembi je bila v poljski družbi ogromna, vendar pa so se v desetletju po veliki spremembi upanja in pričakovanja spremenila. Nekatere družbene skupine so razočarane, ker niso dobile priložnosti, drugim so spremembe prinesle marsikaj in so več kot zadovoljne, ker se jim nove priložnosti in možnosti še kar vrstijo ena za drugo. Pred dvema letoma, še pred zadnjo politično spremembo, je bilo mogoče pričakovati obračanje k odprtosti, modernosti in podobnim vrednotam, potem so se stvari spremenile.«
Sprejemljivost nesprejemljivega
Profesorica Piontek dodaja, da poljski mediji festival obravnajo kot nišni dogodek, kot dogajanje, ki je namenjeno kulturni eliti, zato ga večina medijev niti ne zazna, dodaj pa splošno oceno, da je po volitvah 2015 opaziti širjenje ksenofobije:
»Nenadoma ni bilo več sramotno javno izraziti mnenja, ki se prej niso zdela sprejemljiva. Težko bi rekla, da je ta trend močnejši, je pa vsekakor prisoten v javnem diskurzu in vse bolj sprejemljiv. Še pred dvema letoma je neka oblika politične korektnosti še veljala, marsikakšnega stališča se ni spodobilo izraziti v javnosti.« Pri poljskih nacionalistih, pravi, ne gre le za ponos, ampak za opozicijo do drugih, za izključevanje.
In kakšen je vpliv katoliške cerkve na poljsko družbo? »Vpliv cerkve na politiko je zelo viden, še posebej zdaj, ko lahko opazujemo nekakšno neformalno koalicijo cerkve z vladajočo politiko. Velik vpliv ima na primer postaja Radio Marija. Konservativni val v poljski družbi je nespregledljiv, vpliv cerkve je na simbolni ravni sicer velik, vendar pa nima tako velikega učinka v vsakdanjem življenju.«
