Tiskane izdaje
Komična tv-serija V dvoje Luka Marčetiča, ki je dostopna na voyo.si in je nastala v produkciji Pro Plus, je morda najboljša slovenska tv-nadaljevanka v dolgem času (če ne nasploh). To lahko zapišemo kljub dejstvu, da je nastala v skromnih produkcijskih razmerah in da je v njej še nekaj prostora za nadgradnjo.
Če namreč odmislimo dovolj zanemarljive pomanjkljivosti, ki pritičejo nizkoproračunskemu gverilskemu projektu, tv-serija, katere deset delov traja po okoli petnajst minut, iznajde svoj avtorski jezik, ki je svež in – kar je v Sloveniji precejšnja redkost – tudi komičen.
V tv-seriji spremljamo vsakdan dveh mladih ljubezenskih parov. Aleš (Luka Marčetič) in Maja (Lara Vouk) po nekajletnem razmerju začneta živeti skupaj, Sandi (Niko Zagode) in Nika (Živa Selan) pa sta še čisto na sveže zaljubljen par.
V prvih epizodah sta v ospredju dva motiva: pri prvem paru se porajajo dokaj trivialna, a toliko bolj zabavno izpeljana vprašanja, kako, denimo, v skupnem življenju preseči zadrego ob opravljanju osnovnih človeških potreb, kot je izločanje; pri drugem paru pa gre za problem, kako konzumirati strastno ljubezen, saj imata zaljubljenca sostanovalce.
Eden bolj komičnih momentov je, ko izvemo, da je Sandijeva sostanovalka njegova skoraj sto let stara babica. Zadevo bi okvalificirali kot dober štos ali geg, a mu avtor v prizoru, ko naj bi se Sandi znebil svoje »sostanovalke«, doda še en obrat. Babica kljub obljubi, da gre za nekaj ur ven, zasači mlada ljubimca in flagrante. Sandi ji očita, češ da mu je obljubila malo miru, babica pa na to odgovori: »Hotela sem videti, kaj počneš, ko me ni.«
Tovrstnih duhovitih obratov v tv-seriji ne manjka, a razlog, da deluje kot komedija, je drugje. Predvsem si Marčetič upa določene premise o vsakdanjem življenju mladih ljubimcev suvereno izpeljati do absurda ali vsaj v nenavadne smeri. Nabrita in radoživa babica je primer avtorjevega izpodbijanja stereotipov: v omenjenem primeru izpodbije uveljavljene predstave o starejših občanih in ob tem ponudi dovolj originalno vizijo mentalnega horizonta gospe v letih.
Eden od bizarnih delov tv-serije poteka v ljubljanski Drami, kamor grejo glavni junaki na predstavo. Nika začne provocirati igralca Jerneja Šugmana sredi monologa. Ta se dejansko zmede, potem pa povabi motečo gledalko na oder. Ko Nika pride tja, ji igralec prisoli klofuto.
Jezen Sandi nemudoma skoči na oder ter začne pretepati Šugmana, Marko Mandić pa se v samoironični gesti sleče do golega ter pridruži spopadu na odru. Ta scena nas opomni, kako se lahko popularni kulturni produkt duhovito in izvirno naveže na kulturne ustanove in jih s tem na svež in nov način približa širšemu občinstvu.
Nasploh nas V dvoje spomni, da v Sloveniji obstaja življenje v mestu, torej prepletenost bivanja z mestnim prostorom v knjigarnah, lokalih, restavracijah, sprehajališčih ob nabrežju Ljubljanice ipd. Ta urbani moment morda še najbolj izstopi, ko se četverica odpravi na izlet v naravo.
Še posebej komičen v tej sceni je glavni junak, pri katerem je očitno, da ni bil ustvarjen za hribolazenje in da nasploh nima posluha za naravo, pa tudi ta ne zanj. Na izletu so nakazane tudi prve razpoke v obeh parih.
Ob tej epizodi, poimenovani Izlet, velja opozoriti, da se tv-serija dovolj zabavno naveže tudi na zgodovino slovenskega filma, saj so naslovi epizod naslovi slovenskih filmov: poleg Izleta na primer še Ljubezen, Porno film, Osebna prtljaga, Nahrani me z besedami, Dvojina itd. To lahko razumemo kot hommage slovenskemu filmu in poskus njegove nove reinterpretacije.
Eden najbolj genialnih delov je naslovljen Sedmina, v njem pa dodobra izstopi osebnost glavnega junaka, ki je tudi glavni motor nenavadnega humorja. Po Sandijevi nesreči v hribih Aleš premišljuje o temeljnih vprašanjih bivanja – kot je seveda tudi smrt – in gre v ta namen na pogreb neznanca. Ko starša umrlega prideta mimo njega, ga presunjena povabita k sebi domov.
Aleš kmalu ugotovi, s čim si je prislužil njuno gostoljubje – nenavadno je podoben preminulemu. Ko ga gostitelja prosita, ali bi ju lahko še kdaj obiskal, je Aleš zadržan – do te točke scena deluje celo rahlo srhljivo. Ko pa mu za to storitev ponudita denar, sprejme povabilo. Scena se konča z Alešem, ki je pravkar zapustil dom žalujočih in zadovoljen kliče Majo ter ji sporoči, da je končno našel službo.
V dvoje odlikuje avtorjeva posebna komična drža, ki včasih spominja na humor tv-serije Seinfeld ali na duhovite prigode Larryja Davida, ki je začel pri Seinfeldu, potem pa v novem tisočletju ustvaril svojo tv-serijo Nikar tako živahno, v kateri igra samega sebe v vseh svojih vsakdanjih zapletih. Način snemanja (režijo podpisuje Juš Premrov), izbor problematike mladih, ki iščejo pravo ljubezen, postavljenih v urbani prostor, pa nekoliko spominja tudi na Punce.
K temu velja dodati, da Luka Marčetič ni le izrazit talent, ampak je predvsem izrazito samosvoj talent. O tem priča sklep prve sezone tv-serije, ki je sicer tegoben, a kljub temu komičen. Glavni par, Maja in Aleš, se namreč razide, a poslednji prizor ni prizor obupa, ampak vrhunec že prej vpeljane komične linije – Aleš se namreč preseli k žalujočima staršema iz epizode Sedmina.
Ne zgolj retorično vprašanje je, kaj bi Luka Marčetič napravil z očitno utečeno igralsko in snemalno ekipo sodelavcev, če bi dobil resnejša produkcijska sredstva. Njegov tokratni tv-produkt je namreč nadgradnja njegove zanimive in v pravem komičnem duhu posnete internetne tv-serije Dan ljubezni izpred nekaj let. V dvoje, ki jo najbolj odlikuje prav avtorjeva specifična komična drža, je verjetno eden redkih, če ne sploh edini izdelek slovenskih televizijskih hiš ta hip, ki bi lahko nagovoril mednarodno občinstvo.
