Tiskane izdaje
Indijci so se znova razdelili na dva tabora. V prvem so nacionalisti, ki podpirajo odločitev premiera Narendre Modija, da se za postavitev spomenika v čast prvega namestnika premiera Sardarja Valabhaija Patela porabi več kot 350 milijonov dolarjev. V drugem taboru pa so racionalisti, ki preštevajo, koliko koristnih projektov bi se dalo uresničiti s takšno goro denarja.
Spomenik enotnosti, kakor ga bodo poimenovali, ko ga bodo oktobra letos dokončali, je ena od Modijevih predvolilnih obljub njegovemu rodnemu Gudžaratu. In čeprav zgodovinarji trdijo, da bi se celo sam Patel, če bi bil živ, uprl takšnemu razsipništvu, se premieru očitno zdi bolj pomembno, da konča mandat v populističnem stilu in se nato pravočasno pripravi na predvolilno kampanjo. Parlamentarne volitve
Modi si želi z velikanskim kipom poudariti vez, ki obstaja med njim (tudi sam izvira iz Gudžarata) in Sardarjem Patelom, ki ga pogosto imenujejo mož, ki je združil Indijo, in še pogosteje jekleni mož Indije. Patel je bil bližnji sodelavec Nehruja, čigar pravnuk je Rahul Gandhi, tako da poskuša Modi pravzaprav preoblikovati zgodovino boja za neodvisnost in združitev. Trdi namreč, da bi bil mož iz Gudžarata zagotovo odločnejši voditelj in da je družina Nehru-Gandhi kriva za izgubo ozemlja. V enem od govorov, ki ga je imel v začetku leta, je celo izjavil, da bi bil »ves Kašmir naš, če bi bil takrat premier Sardar Patel«.
Modi je za spomenik velikemu rojaku iz proračuna namenil 34 milijonov dolarjev takoj po tem, ko je leta 2014 zmagal na volitvah. Spomenik bo sicer stal desetkrat več, a so preostala sredstva zbrali z zasebnimi in korporativnimi donacijami.
Čeprav so nasprotniki projekta ogorčeni zaradi porabe tolikšne vsote denarja, zveni argument, s katerim se ga upravičuje, dokaj prepoznavno: »Spominski center, posvečen Sardarju Valabhaiju Patelu, in njegov kip bosta ne le vsakega posameznika spominjala na boj za svobodo našega veličastnega naroda, temveč bosta hkrati naš narod navdihovala k temu, da se bo iz njega rodila vizionarska ideologija enotnosti, domoljubja, trajnostne rasti in dobrega upravljanja.«
Spomenik bo namreč stal na rečnem otoku Sadhu Bet, ki leži nedaleč od jezu Narmada. Otok bo z mostom povezan z vrtom, ki bo prav tako posvečen Sardarju Patelu, z zabaviščnim parkom in s hotelom s tremi zvezdicami. »Ko bomo postavili ta velikanski kip, bo svet prisiljen gledati v Indijo,« je vzkliknil Modi pred petimi leti, ko je še vedno opravljal funkcijo predsednika vlade Gudžarata, in kar sredi predvolilne kampanje za položaj premiera objavil razpis za uresničitev tega projekta.
Odkar so prejšnji mesec dela v zvezi z gradnjo spomenika prešla v zadnjo fazo, svet dejansko gleda v Indijo, in to predvsem z vprašanjem, čemu je vse to potrebno. Bo človeštvo vendarle izstopilo iz obdobja velikih spomenikov, katerih namen je v tem, da posameznika naredijo še manjšega, kot je, in da si ga že s svojo monumentalnostjo podredijo kot služabnika poudarjene resnice in drugače tolmačene ideje, ideologije ali vere?
Čeprav so za postavitev spomenika objavili mednarodni razpis, na katerem je kot izvajalka projekta zmagala indijska družba Larsen&Toubro, nadzor pa je prevzel konzorcij, sestavljen iz najbolj znanih tujih družb, se okoli celotne zgodbe še vedno plete populistična mreža, ki naj bi ljudstvo napolnila z domoljubnimi strastmi in občutkom skupnosti. Tako so za zbiranje materiala za gradnjo spomenika izpeljali akcijo, ki je spominjala na kitajsko veliko kulturno revolucijo, vse skupaj pa poimenovali Gibanje Spomenika enotnosti, okoli katerega se je zbralo prebivalstvo ne le iz Gudžarata, temveč iz vse Indije.
Čeprav je simbolika spomenika osredotočena na pomen, ki ga ima Gudžarat za indijsko enotnost, in čeprav je tudi 182 metrov višine simbolično število volilnih okrožij v državi, se vsemu skupaj najbolj upirajo prav tukajšnji prebivalci. Mnogi so nezadovoljni, ker bo zavzel otok, ki ima poseben verski pomen (rečni otok Sadhu Bet se je prvotno imenoval Varata Bava Tekri, kot se imenuje eno tukajšnjih božanstev), pa tudi zaradi tega, ker se pred začetkom gradnje ni nihče posvetoval z ekologi, zato je vprašanje, kako bo ta velikanska konstrukcija vplivala na reko in njena bregova.
Čemu so v resnici namenjeni tako visoki spomeniki, pa ostaja večno vprašanje vse od časov starih Rimljanov, ki so izdelali kip cesarja Nerona, visok 36 metrov (od katerega je ostal le še podstavek), ali budistov, ki so v 6. stoletju v pokrajini Bamijan v Afganistanu v skale vklesali dva kipa Gautame Bude. Oba sta leta 2001 padla kot žrtvi ikonoklastičnih talibov, ki so ju razstrelili z dinamitom.
In ko se bomo kdaj s prikritim posmehom čudili Severnim Korejcem, ki še kar naprej gradijo velikanske kipe svojih voditeljev, se spomnimo demokratične Indije, ki počne isto. Le da je njen spomenik še večji in še dražji. Morda je smisel vseh teh kipov v praznini, ki obstaja v njihovi notranjosti in ki običajne smrtnike opominja, da je obstoj prazen in brez stalne identitete, vse dokler se ga nekdo ne domisli napolniti z narodnostnimi, ideološkimi ali verskimi čustvi. S prikritimi političnimi nameni.
