Tiskane izdaje
Večina govorov kitajskih funkcionarjev vsebuje omembo Kitajske kot civilizacije, ki je stara pet tisoč let. Vendar ne mine dan, da ne bi Kitajci uničili katerega od kulturnih spomenikov. Partijski sekretar na Zavodu za zaščito spomenikov Li Xiaoji je zelo zaskrbljen.
V intervjuju, ki ga je v ponedeljek objavil časopis Xuexi Shibao (Study Times), je Li povedal, da je med letoma 2009 in 2014 policija obravnavala primere kraje, tihotapljenja in uničevanja okoli 7200 umetniških predmetov visoke vrednosti. Stanje, s katerim se sooča njegova ustanova, je ocenil kot »težko«.
Še posebej izpostavljene so stare stavbe, grobnice ter kamnite stele z reliefi in inskripcijami. Za policijske odrede, ki poskušajo preprečiti ta dejanja, je izziv večplasten. Storilci so namreč dobro organizirani in opremljeni z najsodobnejšo tehnologijo. Povrhu vsega so popolnoma brez zadržkov. Narodni ponos na starodavno civilizacijo je tu popolnoma izginil.
Direktor Li je tudi zaskrbljen, ker številne lokalne vlade ne kažejo interesa za zaščito kulturnih spomenikov, ki tako postanejo žrtve črnih gradenj. Povedal je, da so nekateri črnograditelji stare stavbe celo zravnali z buldožerji.
Delec zidu za preživetje
Časopis Study Times, ki ga izdaja Centralna partijska šola, sicer ne navaja primerov, a tiskovna agencija Xinhua je pred kratkim objavila, da je zaradi vandalizma in naravne erozije uničena približno tretjina Velikega kitajskega zidu, ki se zaradi tega hitreje ruši, kot je bilo potrebnega časa za njegovo gradnjo.
Okoliški vaščani uporabljajo opeke iz Velikega kitajskega zidu za gradnjo svojih domov ali jih prodajajo turistom. Ker so revni, jim je taka dejanja težko preprečiti. Od delca zidu, ki je bil še pred kratkim dolg več kot pet tisoč kilometrov, se lahko preživijo naslednjih nekaj dni.
Kitajski zid je nastal v 3. stoletju pred našim štetjem, ko je cesar Qinshuhuang povezal obrambne zidove kraljestev, ki jih je združil v cesarstvo. Danes zid s svojimi koreninami rušijo tudi velika drevesa, ki so zrasla na nekaterih odsekih.
Li Xiaoji je opozoril, da so v kategoriji »nepremičnih kulturnih spomenikov« izgube še posebej velike. Njegov zavod je lani s satelitom posnel deset kitajskih regij, ki so bile izbrane kot vzorec za ugotavljanje dejanskega stanja. Ugotovili so, da je v nekaterih okrajih uničena že skoraj četrtina zaščitenih stavb.
Ohranjati starodavno in bogato kulturo ni preprosto. V provincah, ki veljajo za »zibelke« kitajske civilizacije, je spomenikov veliko več, kakor je na voljo denarja. Na primer, v provinci Shaanxi, katere glavno mesto Xi'an je bilo prva cesarska prestolnica, je več kot petintrideset tisoč spomenikov. Za temeljito zaščito vsakega izmed njih bi bilo potrebno na desetine milijonov dolarjev letno. Toda razpoložljiva sredstva so veliko nižja. Včasih so celo tako skromna, da v nekaterih okrajih z obilico kulturnih spomenikov ni uradov, ki bi skrbeli za njihovo zaščito.
Francoski zbiratelj Christian Deydier je prejšnji teden osebno prišel na Kitajsko, da bi vrnil štiriindvajset zlatih predmetov, ukradenih iz dva tisoč let stare grobnice v provinci Gansu. A Deydier je vedel, da kupuje ukradene ornamente. Njegova moralna dilema se je začela šele pred devetimi leti, ko ga je tožil preprodajalec umetnin in veliki strokovnjak za azijsko umetnost Bernard Gomez.
Mednarodna mreža umetnin
Leta 2006 je Gomez proti Deydierju, muzeju Guimet in francoskemu ministrstvu za kulturo na sodišču vložil tožbo. Trdil je, da prikrivajo mednarodno mrežo, po kateri krožijo ukradeni umetniški predmeti. Provinca Gansu mu je priskrbela dokaze, da zlati predmeti, ki jih je kupil francoski zbiratelj, izhajajo iz tamkajšnje grobnice.
Razbijanje mednarodne mreže, po kateri krožijo kitajske umetnine, je eden od pogojev, da se tudi na Kitajskem vzpostavi več reda pri zaščiti kulturnih spomenikov. Vendar se z vidika zmanjšane gospodarske rasti, s tem pa zmanjšanih lokalnih proračunov, zastavlja vprašanje, ali bo zaščita kulturnih spomenikov sploh uvrščena na seznam prioritet že tako prezadolženih lokalnih vlad.
Province, v katerih je, tako kot v Shaanxiju, na tisoče grobnic nekdanjih plemičev in zemljiških gospodov, so bile že do zdaj odvisne od lokalnih vaščanov, ki jim je vlada plačala nekaj denarja, da so stražili grobove, pod katerimi so po vsej verjetnosti starodavni zakladi. Toda tihotapci antikvitet vedno znova ponudijo več. Zaradi tega je bilo tekmovanje med tistimi, ki bi radi zaščitili kulturno dediščino, in tistimi, ki bi jo radi za vsako ceno unovčili, do zdaj vedno nepravično.
Situacija se je za malenkost spremenila, ko je kitajski vrh zagnal globalno ter pretežno nacionalistično obarvano kampanjo za vrnitev ukradenih kitajskih dragocenosti v domovino. Deydier je samo en primer uspešne vrnitve dragocenih predmetov, ki se v bistvu sploh ne bi smeli pojaviti na mednarodnem trgu. Na začetku leta so z neke razstave na Madžarskem umaknili tisoč let star Budov kip, v katerem je mumificirano truplo nekega meniha. Naznanjeno je namreč bilo, da je kip nekdo ukradel v neki vasi v provinci Fujian. Nizozemski zbiratelj, ki je trenutno lastnik umetnine, je obljubil, da bo ob predloženih dokazih, da umetnina res pripada vasi, kip vrnil vaščanom.
Glede premičnih umetnin obstaja upanje, da bodo zaščitene znotraj meja Kitajske. Vedno več kitajskih zbirateljev je namreč pripravljenih plačati velike vsote za dragocene predmete. Nekdanji taksist Liu Yiqian in njegova soproga Wang Wei sta lani za 45 milijonov ameriških dolarjev kupila tibetansko tapiserijo, ki bo v njunem muzeju Long v Šanghaju še naprej zelo dobro zaščitena.
Kar zadeva nepremične kulturne spomenike, pa direktor Li Xiaoji ni preveč optimističen. Rušijo jih ljudje, požari in naravne nesreče. Tako počasi izginjajo materialni dokazi veličastne starodavne civilizacije. Le na čem bo poslej temeljil nacionalni ponos, ki je za partijo tako pomemben? Na to vprašanje nihče ne zmore zadovoljivo odgovoriti.
