Tiskane izdaje
Aleje znamenitih meščanov niso redkost in tudi v Škofji Loki jo imajo. Vendar tam med desetimi postavljenimi upodobitvami ni niti ene ženske. Ekipa Zavoda Tri bo z današnjo umetniško instalacijo opozorila, da so tudi številne Ločanke pustile neizbrisen pečat na družbenem in kulturnem področju.
Angela Bahovec, uršulinka, ki je na Balkan iz Anglije zanesla košarko, zaradi česar velja Škofja Loka za zibelko ženske košarke, poleg tega pa je imela na Loškem zelo velik vpliv na področju izobraževanja in šolstva. Marija Bračko, zdravnica, ki je po drugi svetovni vojni skoraj desetletje sama skrbela za zdravje Ločanov in je postavila trdne temelje loškemu osnovnemu zdravstvu, saj je zaslužna za postavitev tamkajšnjega zdravstvenega doma, delovala je tudi v Centru slepih in slabovidnih, leta 1993 pa postala častna občanka. In Franja Tavčar, aktivistka na področju pravic žensk, humanitarka in zavedna Slovenka. To so le tri izmed 24 Ločank, o katerih je raziskava loškega Zavoda Tri potrdila, da bi zaradi njihovega dela in dosežkov pred njimi brez zadrege dali kapo dol.
O projektu, ki bi opozoril nanje, je trojica zavoda – Anka Pintar, Mojca Selak in Nina Arnuš – razmišljala že dolgo časa, konkretneje začela stikati glave po novem letu, spomladi, po prijavi projekta, pa se z njim ukvarjati s polno paro. Pa dve kulturologinji (Nina in Mojca) ter filozofinja in sociologinja kulture (Anka) nikakor niso kakšne zadrte feministke, le nekoliko jih je – tako kot tudi še nekatere druge – (z)motilo, da v Aleji zaslužnih Ločanov, ki se z novimi kipi dopolnjuje že od leta 2000, ni niti ene same ženske. Ob Osnovni šoli Škofja Loka Mesto je namreč na zelenici postavljenih deset kiparskih upodobitev umetnikov, učenjakov in drugih pomembnih zgodovinskih osebnosti, ki je vse, a vsako na drugačen način in na podstavkih iz različnih kamnin izdelal Metod Frlic. Tako so čast izkazali slikarjema Ivetu Šubicu in Antonu Ažbetu, kiparju Tonetu Logonderju, zgodovinarju Pavletu Blazniku, geografu Francetu Planina, književniku Tinetu Debeljaku, pobudniku poštne znamke Lovrencu Koširju, sociologu Borisu Ziherlu, pobudniku in vodji upora v Judenburgu v Avstriji Antonu Hafnerju ter zdravniku Viktorju Kocijančiču.
Brez šovinizma in seksizma
To so nedvomno ugledni in vplivni ljudje, ki so ime mesta ponesli tudi na nacionalno raven, zato ni čudno, da so se znašli na seznamu Muzejskega društva Škofja Loka, kjer je leta 1992 tudi vzniknila ideja o ustanovitvi Aleje znamenitih Ločanov. Prvi kip so sicer postavili šele leta 2000, zbirko nato dopolnjevali, nazadnje lani, in jo leta 2013 tudi preimenovali v Alejo zaslužnih Ločanov. To je po mnenju njenega pobudnika, Alojzija Pavla Florjančiča, preozek in manj primeren izraz, no, za nekoliko preozkega pa bi lahko označili tudi izbor devetnajstih nominirancev, med katerimi ni bilo nobenih žensk.
»Pa ne zaradi šovinizma ali seksizma. V stoletjih, ko se ženske pač niso pojavljale v javnosti, se je res ustvarilo tako spolno neravnovesje 'zaslužnikov', da po kriterijih pravilnika ženske kandidatke preprosto niso nabrale dovolj točk. To je povedano zelo grobo, ampak taka so dejstva,« je dejal Florjančič in dodal, da so se sicer v njihovem širšem naboru 75 »znamenitih Ločanov« znašle tudi ženske. »A Muzejsko društvo je samo eden izmed predlagateljev – kot vsa druga društva in širša javnost –, medtem ko so končne odločitve o postavitvi obeležij posameznim osebnostim od leta 1999 v celoti v pristojnosti občine oziroma občinskega sveta.« Odlok o postavitvi obeležij v alejo sicer pravi, da jih bodo postavili osebam, ki so bile rojene ali so živele na Škofjeloškem in so prispevale v zakladnico dosežkov na različnih področjih, med njimi pa so, kot je poudaril Florjančič, tako osebe moškega kot ženske spola. A zadnjim s svojimi dosežki doslej očitno še ni uspelo prepričati občinskih mož.
Poglobljeno iskanje podatkov
In tukaj nastopi trojica iz Zavoda Tri, ki želi s svojim projektom spodbuditi premislek in odpirati obzorja o enakopravnosti žensk v javnem življenju. A raziskava, ki so jo zagnale s pomočjo študentke s FDV, Lare Fajfar – ta je proučevala predvsem obstoječo literaturo –, pomagale pa so tudi kustosinja Loškega muzeja Biljana Ristić in etnologinja Katja Jezeršek, ni bila lahka, saj je o ženskah, pomembnih za loško dolino in širše, v resnici zelo malo podatkov. Še najbolj dostopni so bili tisti o Tavčarjevi ženi – morebiti ravno zato, ker je bila življenjska družica tako uglednega književnika –, medtem ko so jih iz uradnih virov s težavo zbrale o drugi končni izbranki, zdravnici Mariji Bračko, čeprav je ta preminila šele pred dobrim desetletjem. »Celo v zdravstvenem domu, ki ga je postavila na noge, so imeli zgolj eno njeno fotografijo, pa še to v družbi kolegov, tako da smo večino podatkov nabrale s pomočjo njenih sorodnikov,« je povedala Nina Arnuš. Pri identifikaciji potencialnih kandidatk so bile pozorne predvsem na njihov pozitivni vpliv na družbo v preteklosti, pomen in vrednost njihovega dela, pripravile so krajše opise njihovih zaslug, jih predstavile na dveh posvetih, na tej podlagi pa izbrale trojico, ki jo bodo danes popoldne predstavile na prav poseben način, z umetniško instalacijo.
Spogledovali se bodo
»To je angažirana umetnost, s katero želimo opozoriti na problem neenakovrednega reprezentiranja žensk v javnosti,« so povedale in kot nalašč se je za najprimernejšo lokacijo v mestu izkazal prav prostor skorajda neposredno nasproti moškim kipom v aleji. In sedanji najemnik te lokacije se je z načrti deklet povsem strinjal. Tam bodo danes postavile tri skulpture, ki jih je zasnovala Jana Jocif, material zanje pa so dobile kar v centru za ponovno uporabo Fundacije Vincenca Drakslerja. »To so ogledala, na katerih bodo silhuete oziroma obrisi vseh treh, Bahovčeve, Bračkove in Tavčarjeve, na podstavku njihova imena in krajši opisi, kdo so bile in zakaj bi si tudi same zaslužile biti v obstoječi aleji. In ko se boš zagledal v ogledalo, boš videl sebe. Za spodbudo! In v razmislek!« je pojasnila Anka.
»S tem namreč nastavljamo ogledalo družbi, da se vpraša, kaj pravzaprav pomeni, da so v loški aleji zaslužnih le moški. In, ali niso morda tudi za temi moškimi ženske, ki sicer niso nikdar dosegle nečesa, kar bi bilo javno priznano, so bile pa pomembne pri grajenju uspeha moškega, ob katerem so stale. Ali, kot se je vprašala ena od udeleženk javnega posveta: bi bil morebiti Ivan Tavčar brez svoje Franje le Ivanček? A naša družba pač določa, kaj je in kaj ni vredno obeležitve, in pri projektu smo tudi same na neki način sprejele ta merila, saj smo izbrale ženske, ki jih zaznamujejo javno priznani dosežki kot posledice njihovega dela. Tisto, kar se dogaja doma, očitno ni dovolj pomembno, kar dokazuje tudi slabo popisana zgodovina vsakdanjega življenja. A ta projekt ne bo le enkratni dogodek, to razsvetljevanje namreč nameravamo peljati naprej,« je odločna Mojca.
Tri tedne … ali manj
Bo pa instalacija le začasna, saj bodo ogledala postavljena največ tri tedne, »če se ne bo nadnje že prej kdo spravil, jih odnesel, uničil ...«, je pojasnila Nina. »Ker gre vseeno za provokacijo, razburkanje statusa quo. Zato pričakujemo reakcije, tudi negativne, a v to smo šle in gremo povsem zavestno.« Temu primerno je trojka iz Zavoda Tri, ki organizira in izvaja trajnostne skupnostne prakse ter je regionalno stičišče in podpora nevladnim organizacijam na Loškem, Gorenjskem in širše, izbrala tudi govornika na odprtju začasne Aleje znamenitih Ločank. To bosta Metka Roksandić, voditeljica društva Ženski lobi, ki se zavzema za enakopravnost žensk, in Tomaž Deželan, FDV, raziskovalec tematike, ki obravnava vprašanje spola v politiki.
Očitno je tema tudi v 21. stoletju še vedno povsem aktualna in morebiti bo umetniška akcija v Škofji Loki vplivala na poglede tudi s kakšnega drugega zornega kota kot doslej. »Sam bi bil vsekakor za to, da bi nasproti Aleje znamenitih Ločanov postavili Alejo znamenitih Ločank, in v tem se popolnoma strinjam s pobudo Zavoda Tri. Upam le, da to ne bo trajalo osem let, kot je trajalo za Alejo znamenitih Ločanov,« je dejal pobudnik obstoječe in, kot je dejal, tudi podpornik Aleje znamenitih Ločank, Alojzij Pavel Florjančič. »To bi bil velik prispevek k enakopravnosti žensk, in to ne samo v Loki in v Sloveniji. Svetovna potnica Alma Karlin bi bila ponosna na loške ženske!«
