Želku Peliconu v slovo

Med rokami skrbnih bolniških sester v Vse-enost Niča se je 10. avgusta 2020 zjutraj izvila velika človeškost tovariša Peca Kudovega. Ni si želel groba, preziral je slavo in denar, v Kudu Franceta Prešerna se je 30 let razdajal kulturnim druženjem in tistemu Jutri, ki mu bo sledil tudi Pojutrišnjik.

Zvok motorja očeta partizana ga je prek cele Nove Gorice desetletnega dečka večkrat opomnil, da še ni dal gret vode za kosilo, in je zato tekel po stopnicah izpolnit dano obljubo. Kot srednješolec je brezkompromisno vzpostavil svoj neodvisni jaz tudi v odnosu do staršev in se je preživljal kot raznašalec časopisov. Srednjo šolo je zaključil na manj elitnih, a bolj delavskih Jesenicah. Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je postal kritičen tudi do takratne oblasti in njenega omejevanja samostojno razmišljajočih profesorjev. Deloval je v študentski skupini, ki je sredi sedemdesetih po ljubljanskih srednjih šolah prirejala nenavadne kulturne dogodke, in pri študentskem glasilu Pogledi, ki je s protestnim sežigom prepovedane številke nehalo izhajati.

Prva na tleh Jugoslavije nastala glasba, ki jo je res cenil, je bil beograjski Paket aranžma v začetku osemdesetih. Žlampat alkohol je nehal še zelo mlad, okusu in učinku cigaret se ni odpovedal nikoli.
Nadsmrtni tajnik Kuda Franceta Prešerna je bil klubovanju brez socialnega in zdravstvenega kritja popolnoma predan od kasnih osemdesetih naprej. Žal šele leta 2003 sem oholotrdon dojel, da je Želko ljudem naklonjena, radodarna in samouničevalno delovna oseba. Na edine potovalne počitnice v bližino strehe sveta oditi si je privoščil samo po smrti svoje druge žene in soborke Karmen.

Potop Kudovega denarnega stanja so usodno pospešile strokovno »neoporečne« odločitve komisij za kulturo na lokalni ljubljanski ravni in takoj zatem še na republiški pod umnim vodstvom takratnega »Jankovićevega« ministra Grilca. Rusko-ukrajinski pokupatorji so leta 2017 »kupili«, okupirali in si ob tem poskušali prisvojiti tudi tradicionalni Trnfest. Sredi tega pohoda pohlepa ob omejenoglavi brezbrižnosti ljubljanskega cesarja je Želka pred dobrimi tremi leti na »delovnem mestu« zadela huda možganska kap, ki pa jo je zaradi hitre in strokovne intervencije zdravnikov preživel. Takrat se je rodil drugič.

Tretjega rojstva edinega polzaposlenega ustanove Pohorski bataljon ne bo. Zapustil je sostanujoče tri vrane, dolgove, v katere je zabredel zaradi nesebičnega vztrajanja, ter stanovanje, ki ga je zastavil za zadolženo društvo. Njegova tržna vrednost je vsaj dvakrat večja od vsote, ki jo dolguje. Kaj bodo dediči storili z razliko, je njihova stvar. Kaj pa se bo zgodilo z arhivi in razmetano uskladiščeno lastnino Kulturnega društva Franceta Prešerna, bi po mojem moralo zanimati ministrstvo za kulturo in občinsko upravo MOL.

Smrt postfašizmu, hvala vsem, ki ste sestavek prebrali. 

Marko Brecelj