Razredni boj po razrednem boju

Razredni boj, eden ključnih konceptov Karla Marxa, je močno zaznamoval zgodovino filozofije in teorije nasploh, pa tudi konkretne politične boje minulega stoletja. Nedavno, v zadnjih nekaj desetletjih – lokalno prelomnico predstavlja osamosvojitveno leto 1991 – pa je kot teoretsko in politično vodilo levice praktično izginil.

Delavsko-punkerska univerza (DPU) svoj 14. letnik skozi niz predavanj namenja prav premisleku tega koncepta in njegovega izginotja iz javnega prostora. Natančneje, kolektiv DPU, ki ga sestavljajo: Gregor Cerjak, Sašo Furlan, Martin Hergouth, Rok Kogej, Primož Krašovec, Matjaž Ličer, Andraž Mali, Tilen Marc, Ciril Oberstar, Lidija Radojević, Zala Primc in Gal Kirn prav v luči tega izginotja razmišlja o stanju sodobne teorije in ključnih družbenih in politično-ekonomskih zagatah današnjega časa.

Če je koncept razrednega boja več kot stoletje igral temeljno vlogo v teoretski produkciji levice in posegal tudi v samo organizacijo antikapitalističnega boja, se je postmarksistična levica v sedemdesetih letih temu pojmu odrekla, pravijo protagonisti letošnjega letnika DPU. »Po famoznem letu 1968 se je teoretski fokus na levici skorajda praviloma prestavil iz področja kritike politične ekonomije na področje umetniške in kulturne kritike. Vzporedno s tem pa se je postopoma kulturalizirala tudi sama politika: teren političnih bojev na levici se je od organiziranih delavskih bojev premestil na področja kulturnih in subkulturnih bojev ter identitetne politike.« Ta kulturno-estetski obrat je sovpadel z uveljavljanjem neoliberalnega kapitalizma. »Vrhunec levičarske teoretske subverzivnosti je postala dekonstrukcija literarnih tekstov, višek politične subverzivnosti pa se je namesto v obliki domnevno anahronističnih delavskih vstajah, zasedbah tovarn in množičnih demonstracijah manifestiral v obliki kulturniškega disidentstva, v umetniških performansih in paradah ljubezni«, razlaga kolektiv.

Mit o koncu antagonizmov

V javnem diskurzu je odtlej prevladala ideja o novi ekonomiji in postindustrijski družbi. Novo dobo družbe znanja so naznanjali tako neoliberalni ideologi kot postmarksisti. »Šlo naj bi za epoho, v kateri naj ne bi bilo več prostora za velike manihejske antagonizme in v kateri naj bi klasični proletariat in klasične tovarne dokončno izpuhtele. V tem kontekstu lahko izginotje koncepta razrednega boja tako iz javnega prostora kot iz sfere teorije, pomeni zgolj potrditev triumfa neoliberalnega kapitalizma in ignorance porazno dezorientirane postmoderne levice.«

Na empirični ravni lahko po besedah protagonistov DPU po 70. letih 20. stoletja detektiramo nekatere pomembne transformacije kapitalizma. »Poleg klasične eksploatacije v sami produkciji, se je sčasoma vse bolj uveljavila tudi paralelna oblika finančne eksploatacije, in sicer skozi vse večjo vlogo kreditov v vsakdanjem življenju in vse večjo vlogo finančnega sistema v organizaciji globalne ekonomije. Rast storitvenega sektorja v centru kapitalističnega sistema je povzročila vzporedno rast števila t. i. kognitivnih delavcev, ki vsaj od svojih najbolj neposrednih produkcijskih sredstev niso več ločeni na klasični način, tj. skozi pravno institucijo zasebne lastnine, saj so povečini lastniki svojih laptopov. A to ne pomeni, da svobodno razpolagajo z njimi, prav tako to ne odpravi odtujitve produktov njihovega dela, pravzaprav le prenese stroške nakupa in vzdrževanja produkcijskih sredstev na delavce same in s tem posredno še dodatno zniža njihove mezde. Širile so se tudi prakse uvajanja različnih oblik (intelektualne) lastnine, ki njihovim lastnikom omogočajo, da si iz pozicije, zunanje produkcijskemu procesu, prilaščajo presežno vrednost v obliki rente, kar je razvidno iz vse bolj pogostih primerov uvajanja avtorskih pravic in patentov.«

Kognitivni delavec v tovarni

Toda te spremembe po besedah kolektiva DPU ne potrjujejo vse bolj popularnih teorij o postfordizmu ali kognitivnem kapitalizmu kot o novem produkcijskemu načinu, ki naj bi prerasel Marxove analize in v katerem naj bi nematerialna proizvodnja izpodrinila tovarniško industrijsko delo, primat pri ustvarjanju vrednosti pa naj bi se premestil iz področja industrijske produkcije delavskega razreda na področje lingvistične interakcije, afektov in informacij, ki jih proizvaja spontana kreativnost multitude, kot bi dejal Antonio Negri. »Te teorije se izkažejo za zgrešene že na čisto empirični ravni, ker zaradi omejenega spektra analize ne upoštevajo dejstva, da je deindustrializacija v centru kapitalističnega sistema po 70. letih potekala sočasno z industrializacijo na periferiji. Celovita globalna slika kapitalistične produkcije tako nikakor ne podpira tez o izginotju industrije. Na teoretski ravni pa se takšne teorije izkažejo za povsem impotentne, saj nikakor ne zmorejo pojasniti spremenjene narave produkcije vrednosti v kapitalizmu, narave, ki jo sami najprej zmotno naznanjajo, nato pa se zatekajo k obskurantističnim razlagam o tem, kako da vrednost neposredno vznika iz imaterialnih kvantov informacij.«

Prevladujoče teorije postfordizma govorijo o kvalitativnem preskoku, ki naj bi informatiziral in kognitiviziral tudi industrijsko produkcijo. »A v realnosti se odvija ravno nasproten proces: sama kognitivna produkcija je vedno bolj organizirana po modelu klasične tovarne. Pojem razrednega boja je smiselno obnoviti ravno zato, ker nam lahko pomaga pri preseganju tovrstnih teoretskih mistifikacij,« pravi DPU.

To tudi spodbija uveljavljeno razumevanje tega, kdo so pripadniki delavskega razreda. V marksistični teoriji ta ne označuje identitetne pripadnosti ali specifičnega kulturnega habitusa določene družbene skupine, temveč zadeva strukturno pozicijo v produkcijskem procesu, poudarja kolektiv DPU. »V delavski razred spada vsak producent, ki je ločen od produkcijskih sredstev ali družbenih pogojev lastnega dela in je posledično prisiljen na trgu prodajati svojo delovno silo, pri čemer ni pomembno, ali gre za klasičnega tovarniškega delavca za tekočim trakom ali za postmodernega 'high-tech nomada', ki dela kot grafični oblikovalec. Ta nauk je ključnega pomena za preseganje dezorientacije novodobnih kulturnih in kognitivnih delavcev, ki se neradi identificirajo z delavskim razredom, čeprav se v realnosti ne soočajo z ničemer drugim kot z lastno proletarizacijo,« še pravijo.

Žrtev kot politični subjekt?

Namesto koncepta delavcev se tako ali drugače prizadete člane družbe danes v javnosti označuje kot žrtve. To je po mnenju kolektiva DPU posledica spontane ideologije prevladujočega javnega diskurza, ki srž družbenih problemov premešča s področja ekonomske eksploatacije na moralno raven, kar pa odpira vrata govoru o šibkih in o žrtvah. »Podobe šibkih žrtev na periferiji kapitalističnega sistema po eni strani lahko služijo ideološkim legitimacijam ekspanzije sodobnega neoliberalizma, ki žrtve prikazujejo kot dokaz zaostalosti perifernih področij, neintegriranih v moderno kapitalistično ekonomijo, v kateri naj bi vladalo neizmerno izobilje. Pri tem pa spregledajo dejstvo, na katerega je opozarjal že Andre Gunder Frank, da namreč podrazvitost perifernih regij ni posledica njihove nevključenosti v globalno ekonomijo, temveč, prav nasprotno, posledica njihove dosledne vključenosti.«

Po drugi strani se podobe šibkih žrtev, katerih bedo mediji dosledno postavljajo izven konteksta, torej ločeno od materialnih pogojev, v katerih je nastala, ne kažejo kot politično-ekonomski problemi, ki se rešujejo z delavskimi boji, temveč se zmotno kažejo kot etični (in humanitarni) problemi, ki se jih rešuje s patetično filantropijo dobrodelnih kampanj miloščine, dodaja DPU. »Postmarksistična formulacija političnega subjekta je s konceptom šibke žrtve kompatibilna ravno v tem, da politično sfero abstrahira od ekonomske in tako zamaskira razredne antagonizme.«

Naloga

Teoretska in politična zahteva, ki jo zgodovina naslavlja na levico, je po besedah kolektiva DPU postaviti intelektualni projekt postmarksizma na glavo in »ekonomizirati tisto, kar se sicer poskuša prikazati kot naključno mavrico mnenj in prepričanj ter zreducirati na preproste moralične dihotomije: domobranci proti partizanom, borci za svobodo proti teroristični zalegi, garaški menedžerji proti pohlepnim prejemnikom socialne pomoči. Nadalje, politizirati je treba ekonomijo, tj. vnovič ji izboriti status privilegiranega bojnega polja, na katerem je edino mogoče doseči kaj več od pridobitve abstraktnih pravic posameznika, ki v zadnji instanci nujno služijo zgolj kot tančica čez dejansko, ekonomsko izkoriščanje v vseh njegovih družbenih razsežnostih. Pri tem levica ne sme zapasti v stare skušnjave ekonomskega determinizma in spregledati ključnega nauka druge polovice 20. stoletja: za zgodovinsko uspešnost kapitalizma ne gre zasluga njegovi ekonomski robustnosti (te, kot pričajo številne, po naravi ciklične krize, namreč ne premore), temveč neizčrpni sposobnosti reprodukcije skozi politične, ideološke in represivne mehanizme. Prav tu je mesto za koncept razrednega boja, ki tem procesom pripiše pravi izvor. S tem postavi izhodišče za politično gibanje, ki se ne bo ustavilo pred obljubo kozmetičnih popravkov, temveč bo vztrajalo vse do spremembe sistema v njegovih (ekonomskih) temeljih.«